Otroci mnogih generacij leta 2001 preminulo Perocijevo najbolj poznajo po pravljici Muca Copatarica, ki je z ilustracijami Ančke Gošnik Godec prvič izšla leta 1957. Pisateljica je nekoč razložila, da je Muco Copatarico izsilila njena hčerka Jelka: "Ko sva v vozičku vozili na sprehod mlajšo sestrico, se je Jelka nekega dne uprla in sestrice ni hotela več voziti. Sedla je na cesto in ni hotela naprej. Čez čas pa se je odločila. Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala. Začela sem pripovedovati o muci."

V šoli se je utrnil trenutek pravljičnosti
Tudi sicer je Perocijeva navdih za dela dobivala predvsem pri svojih otrocih. Večina pravljic je po besedah njene hčerke Jelke Pogačnik nastajala že čez dan, zapisala pa jih je ponoči. Motive je jemala v vsakdanjem življenju in jih začinila z dobršno mero fantazije. Ljubezen do pisanja pa je začutila že v šolskih letih. "Ko je učitelj napisal na šolsko tablo naslov spisa, ki naj bi ga napisali v šoli ali doma, se je v meni utrnil trenutek pravljičnosti," je Perocijeva zapisala o svojih začetkih v svetu pravljic.

Njena prva pravljica, objavljena v slikanici, je bila Moj dežnik je lahko balon (1955), v kateri je odkrivala svet otrok v urbanem okolju, tako drugačnem od kmečkega, ki je dotlej prevladovalo v mladinski književnosti. Za prvo objavljeno pravljico velja Hišica iz kock, ki je bila prvič objavljena leta 1952 v reviji Pionirski list, kot slikanica pa je izšla leta 1964. Letos je ob obletnici pisateljičinega rojstva izšel njen četrti natis, poleg tega pa so že šestič natisnili njene pravljice Za lahko noč.

Poleg pravljic tudi pesmi za odrasle
Ela Peroci se je rodila 11. februarja 1922 v Rogaški Slatini. Končala je gimnazijo in učiteljišče v Ljubljani. S poučevanjem na osnovnih šolah je začela leta 1945, kot novinarka je delovala od leta 1948 pri mladinskih revijah Pionir (Gea), Ciciban in Mladi svet (Otrok in družina). Diplomirala je leta 1954 na pedagoškem oddelku Filozofske fakultete. Od leta 1955 do leta 1962 je delala v uredništvu Mladega sveta, potem pa vse do upokojitve leta 1978 v uredništvu mladinskih in izobraževalnih oddaj na Radiu Slovenija.

Po besedah literarne zgodovinarke Marjane Kobe, ki je k šesti izdaji pravljic Za lahko noč napisala uvod in jo dopolnila z nekaj pravljicami, je avtorica prispevala več pomembnih novosti v otroškem pripovedništvu. Na podlagi otroške igre kot temeljne dejavnosti je razvila celo vrsto pripovednih vzorcev, za večino njenih del pa je značilna domišljijska raven dogajanja, ki jo ustvarja otrok. Avtorica zavzema posebno mesto v slovenski prozi, saj je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice. Sodobna pravljica velja za reprezentativni zgled avtoričinega pisanja za otroke in jo uvršča med najvidnejše slovenske ustvarjalce tega vzorca iracionalne proze, je o Eli Peroci zapisala Kobetova. Ela Peroci je imela po mnenju Kobetove tudi srečo, da je bila obkrožena z ljudmi, ki so ji znali prisluhniti - z urednico Kristino Brenkovo in ilustratorkama, kot sta Ančka Gošnik Godec in Lidija Osterc. Poleg obsežnega pripovednega opusa za otroke in mladino je Perocijeva napisala dve osebnoizpovedni pesniški zbirki za odrasle (Rišem dan in Ko živim) ter prozno delo Po šoli me počakaj.