Dogodek, ki se je odvil v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor, je pripravila založba Beletrina v sodelovanju s Centrom za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Pogovore o več temah, povezanih s knjigo in založništvom, je vodila Ksenija Horvat.

Sorodna novica Premislek o trgu knjige, ki kljub izzivom ostaja temelj družbenega dialoga

Sprva se je Ksenija Horvat prek spleta pogovarjala s Pawłom Horbaczewskim, lastnikom in direktorjem podjetja Arta Tech, ki se ukvarja z ustvarjanjem inovativnih rešitev, ki temeljijo na tehnologiji elektronskega papirja. Horbaczewski naj bi skupaj z Rüdigerjem Wischenbartom, ki slovi kot eden največjih poznavalcev evropskega in svetovnega knjižnega trga, sodeloval tudi v zaključni debati, a so morali zaradi tehničnih težav pogovor z njima prestaviti na drug datum.

V pogovoru s kresnikovima nagrajencema je bilo mogoče prisluhniti njunim razmišljanjem o e-knjigah in zvočnih knjigah, stiku z bralkami in bralci na literarnih dogodkih ter sodelovanju z uredniki in založbami.

"Obožujem vonj po novi knjigi. Če je to tvoja knjiga, je še lepše."
Pogovor je voditejica uvedla z vprašanjem o razlikah med branjem klasične knjige, branjem z e-čitalca ter poslušanja zvočnih knjig. Zanimalo jo je, kakšen je njun odnos do treh različic knjige, kar zadeva ustvarjalnost. Za Bronjo Žakelj je še vedno najlepše imeti v roki knjigo. Povedala je, da ne bo pozabila, ko je prvič odprla paket knjig svojega prvenca. "Obožujem vonj po novi knjigi in če je to tvoja knjiga, je še lepše. Delam opombe, podčrtujem, zaznamujem, ljubim knjigo v papirni obliki. Od lani imam bralnik. Predsodki so se razblinili, z veseljem sem brala, ugotovila, da je mogoče podčrtovati," pravi.

Sorodna novica Belo se pere na devetdeset, velika uspešnica predlanskega leta, zdaj še kot zvočna knjiga

Ko je spomladi izšla zvočna knjiga Belo se bere na devetdeset v interpretaciji Saše Miheličič, je avtorico prevzemalo posebno vznemirjenje, bolj kot ob e-knjigi. "Zanimalo me je, kako bo Saša interpretirala, na kakšen način doživlja moje misli in besede."

Informativno branje, ki ne ponuja užitka
Za Gorana Vojnovića ni branje na kakršnem koli zaslonu niti približno enako branju knjige v papirnati obliki. "Ko sem prisiljen brati na zaslonu, je to informativno branje, ne ponuja užitka," je povedal. E-branje vidi kot tržno nišo, primerno denimo za potovanja. "Dokler ne bomo posekali vsega amazonskega gozda, bomo brali knjige. Ne čutim potrebe, da bi nadomestil fizično knjigo. Tehnologija ne bo nikoli presegla preprostosti knjige, popoln izum je. Zvočne in digitalne knjige vidim kot dodatek, izhod v sili." Branje na zaslonih je primerjal z ogledom gledaliških predstav prek spleta v času epidemije. "Zavedamo se, da to ni prava stvar."

Ob tem je voditeljica izpostavila, da so njune knjige izposojene v knjižnicah in razprodane v knjigarnah, ter da je zato za mnoge e-branje edini način. Prav tako smo v obdobju, ko ne vemo, kaj nas čaka zaradi novih razmer, ki jih je vzpostavila epidemija.

"V primeru, kot je bil covid-19, je bila onemogočena fizična mobilnost, želeli pa smo si intelektualno mobilnost. Lahko imaš doma zalogo knjig, knjižnico, a je nimajo vsi," pravi Bronja Žakelj. V takih treutkih je bila po njenih besedah e-knjiga dober izhod v sili. Drastično je naraslo povpraševanje, tudi zvočne knjige v svetu dobivajo večji poudarek. Vojnović je predvsem prepričan, da ne "moreš dopovedovati ljudem, kako naj berejo tvojo knjigo. Samo vesel si, da jo berejo." Prednost zvočnih knjig vidi na primer za tiste, ki se peljejo daleč v službo.

Sorodna novica Goran Vojnović: "Trenutne garniture ne zanima kulturna politika, le draženje protestnikov"

Zaslon kot okno v svet
Poudarja pa tudi, da smo v času epidemije dobili občutek, kako je, ko nas zaslon zasužnji, ko postane okno v svet. "Ko grejo otroci v šolo, tako da se usedejo na kavč in prižgejo računalnik. Moja izkušnja s tem ni bila pozitivna. Srečen sem, da sem po čudnem naključju pred epidemijo kopičil kupe knjig, klasikov, kupil več knjig, ko je imela razprodajo založba Modrijan." Izpostavil je, da so ljudje v času vojne na Balkanu, ko so padale granate, brali vse knjige, tudi tiste, ki so jih kupili za okras.

V času samoizolacije so bili seveda odpovedani tudi literarni dogodki. Vojnović komaj čaka, da lahko spet potuje in sreča svoje bralce ter se z njimi pogovarja iz oči v oči. Karantena mu je, kot pravi, odvzela eno najljubših plati poklica.

Tudi Bronji Žakelj ogromno pomeni stik med avtorjem in bralci. "Knjigi daš življenje, bralec pa daje možnost knjigi, da živi. Odnos ne more biti monolog, ampak je dvosmeren proces. Želim si povratnih informacij." Ko je bila po pol letu in pol promocijskih dogodkov za knjigo že izčrpana od intervjujev in predstavitev, se srečanjem z bralci vseeno ni odpovedala. "V mojem primeru, ker je roman avtobiografski, pridejo ljudje gledat ne le mene kot avtorico, ampak tudi kot glavni literarni lik." Redkokdo jo vika, vsi jo kličejo kar Bronja, večkrat je dobila šopek rož. "To te ne more pustiti ravnodušnega. Roman je napisan brez filtrov in tak je tudi odnos bralcev. Zato si rada vzamem čas za pogovor."

Kolektivna terapija
"Pa lahko postane to tudi breme?" je zanimalo Ksenijo Horvat.
Bronja Žakelj pravi, da ne. Nekatere stvari se je globoko dotaknejo. Kot primer je izpostavila izpoved nastnika, ki ji je povedal, kako lažje se mu je bilo po branju soočati s smrtjo svoje mame. Literarne dogodke opisuje kot "kolektivno terapijo". Predvsem je vesela, če pritegne k branju tiste, ki sicer ne berejo veliko.

Vojnović pa pravi, da s svojim občinstvom nima dominantne skupne teme. "Čefursko izkušnjo je bilo še čutiti, pri drugih dveh knjigah pa ne več. Ljudje potrebujejo čas, so zadržani, nočejo vdirati v tvoj svet. Eni so zelo domači, nekateri vidijo v meni zvezdo, obstaja cel diapazon odnos bralcev do mene."

"Prvi literarni večer mi je postavil na glavo, kaj mislim o literaturi"
Na literarne večere je začel hoditi iz podobnega vzgiba kot na koncerte. Ko ga nekdo fascinira z delom, ga želi videti v živo. Da začuti človeka, ki je to ustvaril. Na literaranih večerih se je zavedel, da ni mogoče vedeti, kako bodo ljudje brali tvojo knigo. "Prvi literarni večer mi je postavil na glavo, kaj mislim o literaturi. Mislil sem, da bodo roman več ali manj brali na Fužinah, potem pa so me povabili v Metliko, kjer je bilo na dogodku 30 upokojenk. One so našle notri vse mogoče, vstopale v ta svet po svoje. Ko stopiš v dialog z bralci, izveš, kaj si napisal, kaj je res vredno," opisuje.

Sorodna novica Bronja Žakelj: Družba zavrača nesrečne, žalostne, bolne, stare

Tematsko so pozornost usmerjali tudi na odnos avtorjev z založbami in uredniki. "Naše založbe so žrtve same sebe in sistema. Prodaja in izdaja knjig je le ena njihovih dejavnosti. Le del prihodka dobijo s prodajo knjig, ki se ji zato ne morejo v celoti posvetiti. Založbe delajo festivale, dogodke, pridobivajo subvencije, sredstva. Ko se zgodi knjiga, ki se prodaja, včasih zaspijo. Ni vseh mojih knjig na voljo, so nove knjige, ki jih je treba izdati, dogodki, ki jih je treba organizirati," pravi Vojnović. Ogromno knjig v Sloveniji ne dočaka pozornosti. "Redki imamo srečo, da bomo dobili pozornost, če nekaj izdamo. Resursi so omejeni, finančni in človeški," je še dejal, "saj izide več dobrih knjig, kot jih je mogoče promovirati."

Bronjo Žakelj je v začetku skrbelo, da ne bo nikogar zanimala biografija neznane osebe. Še posebno zato, ker piše o temah, ki so odrinjene iz vsakodnevnih pogovorov. "V času neoliberalnih maksim to ni imelo mesta," poudarja. A je v medijih njeno delo takoj dobilo dober odziv, vabila za intervjuje so nenadoma deževala, kot pravi. Vendar pa ji je nastopanje v javnosti predstavljalo velik stres in izziv.

Ksenija Horvat je spomnila, da je v Sloveniji 15.000 registriranih avtorjev, kar se zdi presenetljiva številka, če pogledamo, koliko od njih se pojavlja v medijih in dobiva pozornost javnosti.

"Naš prostor je nevajen kritike"
Vojnović misli, da "izdajamo ogromno knjig, za moje pojme preveč. Morali bi se samoomejiti, založbe in avtorji. Več delati na posamezni knjigi, si vzeti čas, jih popravljati in urejati." Standardi so po njegovo različni, od založbe do založbe. Generalni problem vidi v tem, da so honorarji nizki, posledično pa "te založbe ne morejo terorizirati". Založba, kot je Gallimard, lahko po njegovih besedah marsikaj zahteva, ker se bodo avtorji vedno hvaležno priplazili nazaj. "Naš prostor je nevajen kritike, tudi uredniki težko iskreno povedo, kaj si mislijo. Pristen odnos je redek. Nepredstavljivo je, da bi urednik, rekel, naj avtor denimo izbriše zadnjo tretjino knjige. Manjka uredniška moč. Zato dajem jaz brati ženi," je dodal.

"Bala sem se patetike, moraliziranja"
Bronji Žakelj so knjigo ne eni drugih založb zavrnili, preden jo je izdala Beletrina. A tega ni vzela kot nečesa slabega. Tam so ji namigovali, naj izda knigo v samozaložbi, a ni želela. Odločena je bila, da najde založbo, ki se bo želela profesionalno ukvarjati z njeno knjigo. "Zadaj je treba imeti celo mašinerijo. Želela sem si urednika ali urednico, ki bo tekst podrobno prebral." To je postala Špela Pavlič z Beletrine. Na prvem sestanku je urednici zagotovila, da ji ne gre za detajle, ampak za to, da izdajo dobro knjigo. Le naslovu se ni hotela odreči. Urednica ji je predlagala, da vnese v pisanje več razmislekov in refleksij, lastnega odnosa do bolezni, smrti, žalovanja. Ravno ti odlomki se zdaj največ berejo na literarnih večerih. "Bala sem se patetike, moraliziranja, vzgojnih tonov," pravi. Povedala je tudi, da se je odločila nekaj poglavij po pogovoru iz urednico izbrisati, saj so bili slepo črevo. Tako je iz romana odstranila zapisano o enem izmed nekdanjih fantov in zgodbo o morskem prašičku.

Med filmsko montažo in urejanjem romana
Vojnović je povedal, da mu pri urejanju svojega pisanja posebno pomaga izkušnja filma, predvsem zaradi procesa montaže. "Ko montiraš že tri mesece in več ne veš, kaj narediti, povabiš prijatelje, kolege, druge montažerje. Da še drugi gledajo. Da ti pomagajo videti. Ne znajo ti povedati problema, nekaj pa zaznajo. O procesu montaže se premalo govori. Potrebujem zunanji pogled, tudi če mislim, da sem naredil nekaj popolnega," je povedal ob zaključku pogovora v SNG-ju Maribor.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete spodaj.

V spodnjih videih vabljeni tudi k ogledu pogovorov z Rüdigerjem Wischenbartom in Pawełom Horbaczewskim.