Simoniškova občutljivost za svet in človeka, za kulturo, zlasti za umetnost, se v 15 esejih kaže skozi zavzeto opazovanje naravnih in družbenih pojavov in skozi spoštljivo branje in motrenje literarnih oziroma likovnih stvaritev vseh časov, pri čemer ga ves čas žene volja, da bi pri vsakem pojavu ali delu razkrinkal njegov videz in s površine kar najtemeljiteje prodrl v globino oziroma k resničnemu pomenu, je v utemeljitvi nagrade zapisala žirija.
"Najboljši eseji so tisti, ki nastajajo iz notranje nuje"
V pogovoru, ki je z nominiranci potekal pred razglasitvijo nagrajencev, je Simonišek povedal, da ga je k pisanju esejev pripeljala notranja nuja, da skoznje artikulira svoje razmišljanje. Začel je s poezijo in prozo, piše tudi strokovne tekste in pri njih je, kot je dejal, vedno pogrešal to, da bi lahko povedal, kaj misli, in to tudi argumentiral. Eseji mu to širino omogočajo.
Po njegovem prepričanju so najboljši eseji spontani organski eseji, ki nastajajo iz notranje nuje, in prav to je tisto, kar lahko prepriča bralca.
Preberite več o nagrajenih zbirkah:
- Robert Simonišek: Trk prostorov
Prefinjeni zapisi o preteklosti, ki je tudi sedanjost
Jakob pa, ko piše svoje pogosto prvoosebne pripovedi, te oblikuje kot pesmi, pogosto s krožno strukturo, kot da piše o sklenjenem univerzumu. In tako ob branju njegovih esejev bralec začudeno opazuje dogodke, še kako znane, in vendar dogodke, ki pričajo, da obstajajo tla pod slehernikovimi nogami, da nebesa na zemlji so, da je življenje lahko lepo in smiselno. Jakobove natančno odmerjene besede, žive in tudi oživljene besede, se po prepričanju žirije v prepoznavnem ritmu zlivajo, kot bi morda dejal avtor, v celek - v celoto, so eno v prefinjenih zapisih o preteklosti, ki je tudi sedanjost.
Osebni eseji, polni biografskih drobcev
Jakob je v pogovoru med drugim dejal, da ga je v esej zapeljala njegova poezija, prvi esej je nastal ob zunanji spodbudi, naj zapiše svoje razmišljanje o poeziji, nato ga je "odneslo" v druge teme. Se mu pa zdi, da ima pri eseju v primerjavi s poezijo več racionalnega nadzora nad pisanjem. Kot je dejal, so njegovi eseji dokaj osebni, polni biografskih drobcev. Običajno začne s spominsko reminiscenco, ki jo na neki točki skuša odpreti v bolj univerzalen prostor, nato se vrne nazaj k spominjanju.
Za Rožančevo nagrado sta bila nominirana še Dragan Petrovec za delo Nasilje pod masko in Stanislava Chrobakova Repar za zbirko esejev Agonija smisla. O najboljših esejističnih zapisih pa so presojali Ifigenija Simonović (predsednica žirije), Mateja Komel Snoj, Tomo Virk, Peter Kovačič Peršin in Marko Golja. Pred razglasitvijo dobitnikov nagrade, ki jo podeljuje Društvo Marjan Rožanc, je potekal pogovor z nominiranci.
Letos se je drugič v 24-letni zgodovini podeljevanja nagrade zgodilo, da to namenjajo dvema avtorjema. Nagrajenca jo bosta prejela v soboto na Trubarjevi domačiji na Rašici.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje