Eden najbolj vplivnih pisateljev ameriškega postmodernizma, Kurt Vonnegut, je pri svojih 83 letih še kako pri močeh. Pred kratkim je izdal celo novo knjigo, A Man Without a Country (Mož brez dežele), v kateri se brez usmiljenja loti ameriške vladajoče elite. Vonnegut v njej trdi, da naj bi bile ZDA po zaslugi svojih voditeljev v svetu tako osovražene in strah vzbujajoče, kot je bila nekoč nacistična Nemčija. “Milijone ljudi smo razčlovečili samo zaradi njihove verske in rasne pripadnosti. Ubijamo, mučimo in zapiramo jih, kakor nam pač pade na misel”, je v intervjuju za britanski časopis Telegraph Bushevo vlado napadel pisatelj.

O samem predsedniku Bushu in njegovih svetovalcih Vonnegut mirno pravi, da so “prirojeno defektna človeška bitja brez vsake vesti”. Olje na ogenj priliva še z izjavo o samomorilskih bombnih napadalcih, ki so po njegovem mnenju “pogumni možje, ki umirajo v imenu svojega samospoštovanja”.

Tudi v domovini ima somišljenike
V luči tako nespravljivih izjav bi bilo mogoče pričakovati, da bo ameriška javnost književnika potisnila na stran z oznako senilnega, zagrenjenega nepatriota. A položaj je ravno nasproten - knjiga A Man Without a Country je postala prodajna uspešnica, njen avtor pa na založniških lestvicah kotira tako visoko kot že vrsto let ne.

Ozračje absurda in katastrofičnosti, ki preveva Vonnegutov literarni opus, je pisatelj črpal iz lastnih izkušenj. Pri devetnajstih letih je postal nemški vojni ujetnik in preživel je bombardiranje Dresdna. Iz njegovih vtisov o vojni se je rodil roman Klavnica pet, ki je še danes obvezno domače branje večine ameriških univerzitetnih študentov. “V tej deželi sem bil vedno mož brez vsakega čina, nikoli nisem bil na avtoritativnem položaju in nikoli nisem dobil nobene nagrade.” Glede na trenutni položaj v svetu je pisatelj prepričan, da bo človeštvo najkasneje v petih letih doživelo ekološko katastrofo, najkasneje v stotih pa bo celotna rasa počasi začela ugašati.

Pisateljevanje kot poklic, ne poslanstvo
Vonnegut, ki je odraščal v času velike depresije in v zavetju družine, v kateri je večina članov bolehala za kakšno obliko depresije, se v težkih situacijah odzove s smehom. Vonnegutova mati si je kasneje vzela življenje, njegova sestra je umrla za rakom, svak pa v prometni nesreči. Tudi pisatelj je v osemdesetih poskusil narediti samomor. K pisateljevanju ga ni pritegnil klic usode ali zavest o lastni nadarjenosti, ampak dejstvo, da kot prodajalec avtomobilov ni bil ravno uspešen, revije pa so mu za vsako objavljeno zgodbo odrinile kar soliden honorar.