In resnično se biografija Zorana Kneževića ne ujema s predstavo, ki jo imamo o tipični figuri pisatelja. (A o predsodkih več pozneje.) V Srbiji rojeni pisatelj, ki takrat to še ni bil, je v Slovenijo prispel - "še danes se spominjam dneva, bil je 27. december" - pred dobrimi devetnajstimi leti. Po nekaj neuspešnih začetkih je dobil službo v gradbeništvu; izkušnje izseljenca in gradbinca so danes pogosto snov njegovih zgodb. V eni od njih tako piše, in tukaj avtobiografskega elementa ni mogoče spregledati: "Najprej gre firma v stečaj, o tem se je že nekaj časa govorilo in vsi ste vedeli, da bo res šla; a ko se zgodi, si vseeno presenečen." Po daljši epizodi brezposelnosti, ki je sledila, je dobil službo varnostnika v trgovskem centru, ki jo opravlja še danes.

V vmesnem času je doštudiral in se ne le naučil slovensko, ampak se je - v družbi praviloma dosti mlajših kolegov - začel udeleževati literarnih delavnic in natečajev za kratko prozo. V slovenščini. Njegova zbirka Dvoživke umirajo dvakrat je jeseni prejela nagrado 30. slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec leta 2014. "Kneževićeve zgodbe so tako vsebinsko kot jezikovno izčiščene, avtor z relativno preprostimi sredstvi dosega močne učinke, prav tako pa je učinkovit na ravni kompozicije, saj zasnova le-te ustvarja nepopustljiv suspenz, tega pa podkrepi tudi z učinkovitimi odprtimi konci, ki so ena od bistvenih značilnosti kratkih zgodb," je v svojo utemeljitev zapisala žirija.

Kneževićeve zgodbe se opirajo na osebne izkušnje, a niso avtobiografske, poudari pisatelj. Poetični naslov zbirke pojasni z besedami protagonista zgodbe Miki ali Šepavec na kolinah, osrednje pripovedi v zbirki: "Zdaj vem, da sem v Sloveniji doma. Potem na neki fešti slišim starejšega gospoda, ki sedi zraven in me ne pozna, reči: Janković ne sme biti premier, ker je Srb. Takrat nisem več tako trdno prepričan, da sem doma. Ko pa pridem v Vojvodino, v Lipovac, vas, v kateri sem se rodil in živel dvaindvajset let, mi prvi, ki me sreča, reče: Kje si, Slovenac? In še, ker imajo tudi oni svojo plat zgodbe in so prekleto dobro obveščeni, rečejo: Zjebali ste onega našega Jankovića. Včasih bi najraje rekel fak, u pičku materinu vi in vaš Janković in partizani in domobranci in komunisti in kapitalisti in vsi, ampak ne rečem, samo skušam pozabiti na sveder, ki mi vrta po želodcu. Nočem se kregati, hočem razumeti, ampak ali bo kdo kdaj vsaj malo razumel mene? Počutim se kot dvoživka, oče. Ampak jaz ne živim dvojnega življenja. Jaz dvakrat umiram, oče."

O tem, da bo od pisanja kdaj lahko živel, si Knežević ne dela utvar. Z denarjem, ki ga je zaslužil s prvencem, bosta s partnerko odpotovala v Bolivijo in Peru, češ da "je koristno videti ljudi, ki imajo manj, a so vseeno srečni". O tem, kako ga bremeni "pritisk druge knjige", in še marsičem drugem pa v spodnjem intervjuju.

Vaša življenjska pot je precej netipična za pisatelja, zato upam, da vas ne moti, če vas bom spraševala o vašem življenju. V Slovenijo ste prišli leta 1995, verjetno je bilo to posledica vojne in ekonomskega položaja v Srbiji. Ali pa je bilo po sredi tudi politično prepričanje?

Sebe ne vidim kot tipičnega ekonomskega priseljenca. Glavni razlog za odhod je bil, da sem imel drugačna stališča od večine: že večkrat sem izjavil, da sem raje tujec v tuji državi kot v svoji lastni. Skrajno neprijetno je živeti v okolju, kjer ima le redkokdo podobna stališča kot ti, in to je bil zame odločilni dejavnik. Seveda pa so vlogo igrale tudi gospodarske razmere, ki so bile leta 1995 v Srbiji zelo težke; tudi če smo delali, so bile plače bedne. V Sloveniji sem imel sorodnike in deželo sem imel še od prejšnjih obiskov v zelo lepem spominu. Ko sem sklenil, da grem, je bila Slovenija moja prva izbira.

Ste doma iz Lipovca v Vojvodini, od koder so protagonisti več vaših zgodb? Kako ste se preživljali v domovini? Je bilo pisanje nekaj, s čimer ste se ukvarjali že v mladih letih?

Doma sem iz vojvodinske vasi, ki se imenuje Brestovac, in ne Lipovac, kot pišem v knjigi. V bližnjem mestu Sombor sem končal gimnazijo in nato vpisal študij prava, pa nisem prilezel daleč, le do drugega letnika. Že v študijskih letih sem počel veliko stvari, med drugim sem bil varnostnik - dokler nisem dobil službe na Televiziji Novi Sad, kjer sem bil organizator. To se mi je zdela dobra, dinamična služba.

S pisanjem se nisem nikoli ukvarjal, sem pa od nekdaj veliko bral; knjige, glasba in filmi so bili velik del mojega odraščanja. Za vsakega pisatelja se mi zdi faza branja ključna. Sam pa sem povrhu po naravi še opazovalec: v družbi se ne izpostavljam rad, raje sem v ozadju in opazujem ljudi.

Ko sem prišel v Sovenijo, sem bil pripravljen delati kar koli, in po več neuspešnih začetkih sem dobil delo v gradbenem podjetju. Gradbena fakulteta je bila še ena neuspešna epizoda: v službi so moj študij podpirali, da bi lahko napredoval, a ko sem se vpisal, sem zdržal samo dva tedna. Preveč številk in premalo lepih besed je bilo! (Smeh.) Po kakem letu premisleka sem na FDV-ju vpisal kulturologijo in jo tudi doštudiral. Za to mi ni žal, čeprav je kulturologija na ravni fakultete nekaj, kar bi se lahko učili v gimnaziji. V tem obdobju sem spoznal zanimive ljudi, s katerimi se še danes družim.

V tistem obdobju, pred kakimi desetimi leti, sem v sebi začutil potrebo po izražanju. Če bi znal igrati kak inštrument, bi bil danes gotovo glasbenik. Tako pa sem se odločil, da kaj napišem, in sprva je bilo to seveda le ljubiteljsko. Ko sem ugotovil, da v Ljubljani obstaja delavnica kreativnega pisanja, sem se nanjo prijavil, in tako se je vse začelo.

V službi varnostnika, ki ste jo dobili potem, ko je šlo gradbeno podjetje v stečaj, delate še zdaj? To ni nujno delo, ki bi človeka intelektualno zelo zaposlovalo, in najbrž imate čas razmišljati ter opazovati. Je to za pisatelja na neki način priročno?

Seveda je ta služba koristna, saj imam zdaj že napisano zgodbo o varnostniku! (Smeh.) Nimam sicer veliko časa za razmišljanje, ker delam v trgovskem centru, se mi pa seveda porajajo ideje, ker sem ves čas v stiku z različnimi ljudmi. Je pa to seveda služba, ki bi jo lahko opravljal kdor koli, in sem v tem pogledu rahlo prikrajšan, saj bi zmogel tudi veliko bolj kompleksno delo. Po drugi strani pa sem seveda zadovoljen, saj sem bil po stečaju gradbene firme dve leti brez službe. Najhujše je biti brez dela ... Ne pritožujem se, v redu mi gre.

Se je vaša knjiga rodila kot sad želje po ukvarjanju z literaturo in se pač vrti okrog tem izseljenstva, ker je to vaša življenjska izkušnja, ali pa je bilo obratno? So bile prav te življenjske izkušnje nekaj, kar ste hoteli povedati, in ste našli pot v literaturi? Ali naj drugače vprašam: bi sploh kdaj napisali knjigo, če bi vaše življenje potekalo bolj konvencionalno?

Nisem imel namena pisati o priseljencih. Začel sem pisati zgodbe, v katerih sem uporabil zgodbe iz zadnjih desetih let svojega življenja. Seveda sem moral dati likom nekakšno ozadje, in to je bilo ozadje, ki ga sam najbolje poznam. Prve zgodbe so imele močnejšo vez z mojim lastnim življenjem - uporabil sem, denimo, svoj odnos z očetom - pozneje pa sem se bolj posvetil fikciji. Res pa je, da imajo vse zgodbe priseljensko ozadje ter tematizirajo težave in življenje priseljencev v Sloveniji.

Za nekoga, ki se je pisanja lotil popolnoma samoiniciativno in brez izkušenj, mora biti nagrada (knjižnega sejma, op. n.) za najboljši prvenec gotovo lepo priznanje.

Še vedno pravim, da je zame najlepša nagrada odnos občinstva do mojega pisanja. Velikokrat se udeležujem branj in imam stike z bralci, to pa je bila nagrada stroke. V šali prijateljem parafraziram Neila Armstronga na Luni: To je bil majhen korak zame, pravim, in velik korak za Slovence! Sem pa resnično vesel. Ko sem se lotil pisanja, sem bil popolnoma neznano ime in nisem imel pojma, ali je to, kar počnem, sploh dobro. Pisateljski poklic je samotna dejavnost, z nikomer nimaš stika, prijatelji pa tako ali tako rečejo, da je vse fantastično. Potrebuješ neko zunanjo perspektivo in z nagrado sem dobil potrditev, da sem na pravi poti.

Po drugi strani pa nagrado doživljam kot odgovornost. Če naslednja knjiga ne bo dobra, bo tudi ta utonila v pozabo. In potem je tu še "problem druge knjige": prva je v meni nastajala leta in leta, za drugo pa ne bom imel toliko časa. Ampak imam taktiko: druge knjige sploh ne bom objavil in bom nadaljeval kar s tretjo! (Smeh.)

V katero smer vas pisanje odnaša zdaj? K novim kratkim zgodbam? Obstajajo kaki oprijemljivi načrti za drugo - pardon, tretjo - knjigo?

Nisem se še pogovarjal z nobenimi založniki, pišem pa. Predvsem nove kratke zgodbe, imam pa tudi idejo za roman. Čisto prva zgodba, ki sem jo kdaj napisal, je bila za otroke, in pozneje so se rodile še druge z istimi liki. Zdaj imam že tri ali štiri, ki spadajo skupaj, in tovrstno pisanje me silno zabava. Vsekakor pa bodo vse morebitne objave v naslednjem letu, in ne še letos.

Svetovna književnost pozna seveda ogromno pisateljev, ki so živeli zunaj domovine, ne pa toliko takih, ki bi pisali v katerem drugem jeziku kot v maternem. Materinščino povezujemo s tistim najbolj intimnim izražanjem, in predstavljamo si, da v niansah tujega jezika nikoli ne moreš biti tako domač kot v svojem. Poleg tega ste v Slovenijo prišli s 35, 36 leti in se najbrž šele takrat začeli učiti jezika. Kaj je bil vzrok odločitve, da boste ustvarjali v slovenščini?

Takoj, ko sem prišel v Slovenijo, sem se vpisal na tečaj slovenščine. Če sem se že odločil, da bom tu živel, moram znati jezik, sem si mislil. Zdelo pa se mi je zabavno, da so me vsi drugi priseljenci, ki so hkrati opravljali izpit, spraševali, za kaj ga potrebujem: za službo? Za državljanstvo? Ne, preprosto naučiti sem se hotel. Na začetku sem seveda pisal v srbščini, ker sem se tako lažje izražal. Ampak to je trajalo samo kako leto, dve, potem pa sem opazil, da vse bolj tudi razmišljam v slovenščini. Pisanje je bil logični naslednji korak, sem pa vedno potreboval koga, da mi je besedila lektoriral. Prijatelji so mi rekli, da je pomemben kazalnik, če sanjam v slovenščini, in izkaže se, da res. Očitno sem nezavedno presedlal v drug jezik. Seveda pa še danes moje zgodbe potrebujejo lekturo. Morda ste opazili, da moj slog ni ravno zapleten in ga ni težko poustvariti v slovenščini.

Ima vaš slog pisanja kaj opraviti s "tujostjo" v jeziku? Kot izpostavijo mnogi recenzenti, ste privzeli "ekonomičen izraz", brez ocvetličenosti in dolgih, odvisnih stavkov. V srbščini najbrž ne bi pisali bolj baročno?

Seveda ne. Vedno težim k temu, da z manj besedami povem več.

Srbščina je gotovo bolj ekspresiven jezik kot slovenščina, da o širši paleti kletvic niti ne govorimo. Gotovo imate kdaj na koncu jezika kako frazo, ki je v srbščini točno to, kar iščete, v slovenščino pa ni prevedljiva?

Seveda kdaj naletim na izraz, za katerega ne najdem ustreznice v slovenščini. Takrat za pomoč prosim prijatelje ali pa bratranca, ki odlično govori srbsko. Nekaterih izrazov pa seveda sploh ni: srbski jezik je bogatejši po pogovorni plati. V knjigi sem pustil tudi nekaj srbskih besed, ker je za like logično, da se pogovarjajo na tak način. Imel sem tudi to srečo, da je mojo knjigo lektoriral Andrej Skubic, ki je strokovnjak za ... ne bomo rekli čefurščino, ampak mogoče za "pogovorni jezik priseljencev".

Kot priseljenec, kot delavec na gradbišču ste gotovo morali, čeprav ste delali še pred veliko krizo v gradbeništvu, iz prve roke videti izkoriščanje delavcev, razmere, v katerih živijo v samskih domovih, slišati zgodbe izbrisanih ... Vas ni to nikoli navdajalo z nemočjo, z jezo do sistema, do države? Iz vaših zgodb namreč ne seva obsojanje.

Ko prideš kot tujec v neko državo, si ne moreš privoščiti, da bi deset let iskal ustrezno službo. Preprosto moraš delati. Po eni strani smo bili vsi veseli, da imamo delo (takrat se je bilo najlažje zaposliti v gradbeništvu), po drugi pa nam je bilo jasno, kako slabo smo plačani. Delo je bilo težko, pogosto pozimi in na prostem. Ko me moji nekdanji kolegi zdaj srečajo v trgovskem centru, vedno komentirajo, da mi je zdaj super, ker sem na toplem in na suhem. To se jim zdi najpomembneje!

Moja zgodba je morda malo drugačna, ker sem študiral in vedel, da se moram prebiti nekam naprej. Moji kolegi so zaslužek dopolnjevali z nadurami in delom na črno, ali pa so po nekaj časa šli naprej v Avstrijo ali Nemčijo, kjer je bilo malo bolje.

Kalili ste se na Proznih mnogobojih, sodelovali ste na Literaturinih delavnicah kratke proze. Ste na začetku potrebovali ta odziv živega občinstva, branje pred občinstvom? Je to neki način gnetenja besedila, ki ga avtor nato tudi spreminja glede na odziv, ali pa gre samo zato, da spravite besedilo med ljudi?

Verjetno gre za kombinacijo obojega. Zgodbe, ki sem jih bral na proznih mnogobojih, smo prej z mentorji in drugimi udeleženci delavnic že predebatirali. Pred poslušalce tako prideš z izdelanimi, izpiljenimi besedili. Vseeno pa je zame stik z občinstvom zelo pomemben: moje zgodbe prihajajo iz srca in veliko mi pomeni, ko vidim, da so se koga dotaknile, da je začutil stisko, ki sem jo hotel opisati.

Literaturine delavnice vodi Andrej Blatnik, prav tako je uredil vašo knjigo. Ste se od njega kot mentorja naučili česa dragocenega?

Najbolj sem cenil njegov pristop: ko sem prvič prišel na delavnice, sem bil popolnoma preplašen, ker sem se pri svojih letih loteval nečesa novega. Andrej pa nas je v hipu razbremenil in se z nami pogovarjal kot z enakopravnimi, čeprav je sam že nagrajevan pisatelj. Najprej nas je naučil, da slabe zgodbe ni, češ da se tudi v slabi zgodbi skriva zrno nečesa dobrega. Naučil nas je, da moramo vztrajati, če smo se že odločili za pisanje. Vse drugo so bile finese. Zame je bilo najpomembnejše to, da sem prišel v krog ljudi, ki so bili prav tako na začetku, pa čeprav 20 let mlajši od mene.

Letos bo torej že 20 let, odkar ste prišli v Slovenijo. V zgodbi Miki ali šepavec na kolinah skozi oči tega protagonista pišete o tem, kako je biti "dvoživka": v Vojvodini ti posmehljivo pravijo, "Kje si, Slovenac?", tukaj te sprašujejo, kako je "doma". Mislite, da se vam bo to dogajalo tudi še po naslednjih 20 letih, da se v očeh okolice nikoli ne da zares izbrisati tega pečata "tujosti"?

Upam, da se mi čez 20 let to ne bo več dogajalo. Ima pa taka drža zvezo s predsodki: ko greš v novo okolje, ga tvoji rojaki praviloma ne poznajo. Koliko pa povprečen Srb ve o Švedski? Ali pa o Sloveniji? Druge spoznavamo prek stereotipov, ki seveda niso nujno v celoti napačni. V taki situaciji mora vsak narediti korak naprej: tako priseljenec kot domačin morata gledati onkraj svojih vnaprejšnjih predstav. Srb si o Slovencu morda predstavlja samo, da bo zadržan, po drugi strani zelo podjeten, malce skopuški ... To so malenkosti, ampak če si človeka sposoben ocenjevati po njegovih individualnih lastnostih, in ne po pripadnosti narodu, se jih da preseči.

Seveda bom vedno ostal Srb, ampak zdaj me ljudje v prvi vrsti poznajo po tem, kaj sem dosegel. Veliko ljudi poznam, ki so prišli v devetdesetih, pa so se zelo lepo vklopili. Z malo tolerance je vse mogoče. Sicer pa ljudje ne mislijo nič slabega s tem, ko me vprašajo, ali grem "domov".

In vendar je ta položaj avtsajderja, ki lahko od zunaj spremlja tako eno kot drugo kulturo, verjetno ključnega pomena za pisanje? Omogoča določeno distanco, jasnost pogleda.

Avtsajder sem bil že v Srbiji, ko se nisem hotel pridružiti nobeni organizaciji. Od nekdaj raje opazujem od zunaj, imam pa seveda to prednost, da lahko izseljensko izkušnjo opisujem iz prve roke in na podlagi stvari, ki so se dogajale mojim prijateljem.

V zbirki se večkrat pojavi tema avtoritarnih patriarhalnih družinskih odnosov, motiv nesprejemanja homoseksualnosti pri lastnem otroku. So neka stališča, ki jih povezujemo z Balkanom, stereotip preprosto zato, ker so v večini primerov resnična?

Kot sem rekel prej: v vsakem predsodku in stereotipu je zrno resnice. Če predsodek narekuje, da so Črnogorci leni, to ne pomeni, da kdo med njimi ni res len. Moje zgodbe so fiktivne, je pa v njih veliko resničnih izkušenj, ki sem jih imel s svojim očetom. Odraščal sem na vasi, v šestdesetih, sedemdesetih letih, in to je bilo seveda patriarhalno okolje. Oče je bil nesporna glava družine in njegova je vedno obveljala. Oče je bil komunist, partizan in vojak in motilo ga je, da njegov sin vse to deloma postavlja pod vprašaj. Poslušal sem rock, in ne tradicionalne srbske narodne glasbe, pa puščal sem si dolge lase, kar mu je šlo prav tako v nos. To me je precej zaznamovalo. Danes se seveda zavedam, da mi je hotel dobro in da ni videl, da njegov sistem morda ni najboljši za vse druge.

Glasba je bila za vas najbrž oblika upora?

Seveda. Leta 1968 sem bil še premlad za tiste prelomne demonstracije. V sedemdesetih, ko je v Jugoslaviji že pritisnila kriza, smo se mladi veliko pogovarjali in kritizirali, nismo pa mogli veliko doseči. Starejši generaciji smo se uprli tako, da smo uveljavljali svoj način življenja, rokenrol. Leta 1968-72 so bila po mojem mnenju najplodnejša v zgodovini rocka. Takrat smo glasbo zares poslušali, ni bila samo "nekaj za zraven". Ko je izšla nova plošča, smo se vsi zbrali okrog gramofona in jo poslušali, skoraj kot nekakšen ritual, nato pa o njej debatirali. Vesel sem, da sem pripadnik te generacije.

Oblika, ki ste jo izbrali, je oblika kratke zgodbe, ponekod zelo kratke, na nekaj straneh. Zdi se, da vas najbolj zanima slikanje neke situacije, pogosto zelo obupane: protagonisti se znajdejo v skrajnih stiskah, na primer v socialni zagati v Herpes zoster ali pa v stiski ob izgubi bližnjega v Tretjem krožniku, da niti ne omenim Betoniranja, kjer tragično nesrečo samo nakažete in je niti ne ubesedite. To v bralcu pogosto pusti občutek tesnobe, nobenega zagotovila ne dobimo, "da bo vse v redu". Skratka, zbirka Dvoživke umirajo dvakrat ni ravno veselo branje.

Se strinjam. Vsebina večine zgodb je precej težka, ampak saj je tudi življenje težko. Ko sem bil v stiku z ljudmi, o katerih pišem, sem začutil njihovo bolečino. Zelo empatična oseba sem: ko vidim, da je nekdo v stiski, o tem preprosto moram pisati.

Zakaj kratka zgodba? Verjetno je to prva oblika za večino ljudi, ki se lotijo pisanja; roman je za večino prevelik zalogaj za začetek. Sam sem začutil, da česa daljšega še nisem sposoben, zdaj pa se mi zdi, da bi morda lahko poskusil tudi kakšno daljšo formo.

Številni pisatelji z območja nekdanje Jugoslavije se na kakšni točki dotaknejo nacionalnih stereotipov. O Slovencih, "o janezih", tako lahko beremo, da nimamo pojma o športu, ki ni ravno smučanje, da smo po avstrijsko delavni in da nimamo smisla za humor. Kaj se, ko enkrat živiš tukaj, izkaže za resnico? Kako je živeti med Slovenci v primerjavi s Srbi?

Veliko razlik med narodoma opažam na čisto osnovni ravni, v mentaliteti. Dober primer je, denimo, vprašanje časa: za Balkance je to precej fleksibilen pojem. Slovenci so veliko bolj natančni in tukaj čas nekaj pomeni. Nočem reči, da je čas denar, ampak v današnjem neoliberalizmu drži točno to. Razlika je tudi v tem, kako pripadniki ene in druge skupnosti doživljajo radost ali pa žalost, kako vzpostavljajo stik z neznanci. Na Jugu smo bolj spontani in tudi ljudem, ki jih vidimo prvič v življenju, razlagamo vse o svojih težavah. Morda se bo komu zdelo, da drezamo vanje, ampak taki pač smo. Ker sem precej odprta oseba, sem tudi v Sloveniji lahko spoznal ljudi, s katerimi se družim. Čeprav situacija danes ni enaka, kot je bila včasih in je kriza pustila pečat na ljudeh, sem tukaj še vedno zadovoljen.

Za konec prilagamo še odlomek iz kratke zgodbe Herpes zoster, ki jo najdete v zbirki Dvoživke umirajo dvakrat (Cankarjeva založba, 2014).

Greš na zavod, tam ti dodelijo svetovalko, ki ti izdela zaposlitveni načrt in ti reče: Joj, vi ste pa meni tako simpatični, zapisala si vas bom v poseben zvezek, pridite čez tri mesece. V tem času spremljaš oglase, pošlješ nekaj prošenj, nisi zaskrbljen, dobivaš denarno nadomestilo, čeprav bedno, pa vendar ... In misliš in upaš, pa saj bo nekaj. Pa valda bo, tudi svetovalka bo kaj našla. Potem greš k njej na zavod, ona te brezizrazno gleda in vidiš, da se te sploh ne spomni. V naslednjih treh mesecih pospešeno pošiljaš prošnje, vloge, življenjepise, spremna pisma in podobna jajca, kupuješ petkovo Delo, spremljaš oglase zaposlitvenih agencij. In pošiljaš. Pošiljaš prošnje za vse živo, tudi za nočnega čuvaja v neki župniji, za čistilko, za pismonošo, za vzdrževalca perila na onkološkem inštitutu, za varnostnika, za delavca na traku, za maserja tajske masaže, za pomočnika vedeževalca, ja, za jebenega pomočnika vedeževalca v firmi Imperij magije - zadostuje že osnovna šola. In čakaš. Pa ne dočakaš. Nekaj obvestil, da nisi bil izbran, že dobiš, ampak večina te sploh ne jebe. Niti tistih dveh stavkov - na razpisu za to in to mesto niste bili izbrani. Lahko se pritožite v roku in bla, bla, niti tega se jim ne da napisati, pička jim materna. Ti pa kar naprej pošiljaš, čeprav veš, da iz tega ne bo nič. Meseci minevajo. In spet greš k svetovalki na zavod, ona pa se ti pritožuje, kako ji je težko, ampak bo že zdržala, ker gre čez dve leti v penzijo. Izdela ti nov zaposlitveni načrt, v katerem piše, da moraš spremljati oglase in se spet zglasiti pri njej čez tri mesece. Naj gre v kurac.

Ana Jurc

Zoran Knežević je bil decembra tudi gost Nočnega pogovora na Radiu Slovenija. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.