Veronika Zakonjšek je filmska kritičarka in publicistka, njene prispevke pa lahko prebirate v revijah Ekran, Kino!, Dialogi in časopisu Dnevnik. Je tudi predsednica Društva slovenskih filmskih publicistov, kot članica mednarodnega združenja filmskih kritikov pa redno zaseda mednarodne festivalske žirije (med drugim Rotterdam, Viennale, Luxor African Film Festival ipd.). Sodeluje s filmskimi festivali, kot sta Kino Otok in Animateka, prav tako pa je programska selektorica Festivala slovenskega filma. V sodelovanju z Društvom slovenskih režiserjev moderira podkaste Filmarija.

Kar nekaj filmov, ki jih slovenskim gledalcem prvič prinaša festival Liffe, je imela že priložnost videti. Tu so naslovi, ki jih po njenem mnenju zares ne gre zamuditi.

Rdeče nebo, s katerim Christian Petzold nadaljuje svoj ohlapno zasnovan kvadriptih o elementih, ki ga je s simboliko vode začel razvijati s filmom Undine, nas tokrat vrže v ognjene plamene, ki požirajo gozdove ob obali Baltskega morja. A ogenj v filmu tli na več ravneh: predvsem tudi med štirimi protagonisti, ki sredi sušnega poletja skupaj pristanejo v odmaknjeni počitniški hiški. Petzold kljub presenetljivi meri humorja, s katerim pristopa do protagonista Felixa, prototipa "mučenega umetnika", ki bruha ogenj lastnega egoizma, zagrenjenosti in spolne zafrustriranosti, tako v ospredje postavlja zmes apokaliptičnega podtona okoljske krize, moške arogantnosti, ženske seksualnosti ter nerealiziranega erotičnega trenja med njima.

Jonathan Glazer se desetletje po izjemni sci-fi drami Under the Skin (2013) vrača s srhljivim Interesnim območjem o vsakdanji domačnosti družine, ki svojo idilično hišo in vrt s predanostjo neguje v neposredni bližini dimnikov, iz katerih se neprestano kadi. Občasni streli in kriki s sosednje parcele zvočno pokrajino, ki jo mojstrsko dopolnjuje partitura skladateljice Mice Levi, spreminjajo v najbolj grozljiv element filma, medtem ko prah, ki ga nosi iz dimnikov, sugerira tiho prisotnost barbarskega, a našemu očesu nevidnega zla. Petični vrtiček navsezadnje meji na Auschwitz in iz dimnikov se kadijo posmrtni ostanki ljudi, kar pa družino nemškega komandanta prav nič ne moti: njihov vrt je lep, dom topel in večerja obilna. A čeprav gre za film, postavljen med holokavst druge svetovne vojne, ga gre brati širše: gre za film o človeški zmožnosti distanciranja od nasilja, tudi ko ta skozi čute vida, vonja in zvoka dnevno vdira v našo resničnost. Velika nagrada žirije v Cannesu in briljantna Sandra Hüller v glavni vlogi.

Totem mlade mehiške režiserke Lile Avilés nas z natančno režijo otopi v kaotični vrvež družinske hiše, ki se v krogu ožjih družinskih članov pripravlja na rojstnodnevno zabavo. A praznovanje, na katero nakazujeta žganje torte v pečici in goreč kruh, s katerim šamanka čisti slabo energijo, se pravzaprav ves čas izmika neposredni ubeseditvi. Gre za rojstni dan sedemletne protagonistke Sol, ki po hiši išče dedkove zaklade, gradi utrdbe iz blazin ter radovedno prisluškuje pogovorom odraslih? Ne, gre za rojstni dan njenega očeta, ki umira, s čimer film subtilno preplete koncept življenja in smrti ter iskanje meja med otipljivim in duhovnim svetom. Film, ki ljub težki osrednji temi v sebi nosi lepoto, humor in toplino.

Blagine lekcije Stefana Komandareva v središče zgodbe postavlja strogo načelno, moralno neuklonljivo in nedavno ovdovelo upokojenko, ki svojo nizko pokojnino in občutljivost do jezika dopolnjuje z inštruiranjem bolgarščine na domu. Denar varčuje za možev pogreb: za marmorni nagrobnik in parcelo na pokopališču. A ko ji telefonski prevaranti poberejo vse premoženje, se sprva skoraj neopazno zamaje tudi njena moralna integriteta. Komandarev s filmom ponovno zareže v položaj svoje države, ki v poplavi kriminala ne dopušča več prostora pravičnosti in morali. Socialni triler, v katerega skozi razpoke neprizanesljive družbene kritike pricurljajo tudi elementi črne komedije.

Ne pričakujte preveč od konca sveta je nov kontroverzni izdelek Radu Juda, predstavnika romunskega novega novega vala, ki je že s svojim predhodnikom Nesrečni fuk ali nori pornič leta 2021 poskrbel za eno najbolj odbitih in nekonvencionalnih filmskih izkušenj. Tokrat se vrača s 164-minutnim filmskim esejem, eksperimentalno pustolovščino, črno komedijo, žanrskim hibridom, ki presega vsakršne okvire ustaljene filmske forme, preizkuša (naše in svoje) meje, medtem ko nam z nesramno duhovitostjo in satirično ostrino slika portret sodobne Romunije. "Godardov duh morda živi tukaj, v Radu Judeju," je o filmu za The Guardian zapisal filmski kritik Peter Bradshaw, kar je najbrž zadosten razlog za nujnost ogleda.