Petra Meterc je novinarka, filmska kritičarka in podpredsednica Društva slovenskih filmskih kritikov in publicistov FIPRESCI. Njene kritike že dolgo zapolnjujejo različne tiskane in radijske medije, za kar je bila leta 2020 nagrajena tudi s priznanjem revije Ekran za mlado kritičarko. Kot članica združenja FIPRESCI se v vlogi žirantke in kritičarke udeležuje festivalov po svetu, je pa tudi redna sodelavka Festivala migrantskega filma, deluje kot mentorica kritiških delavnic in moderatorka in sodeluje pri organizaciji drugih slovenskih festivalov, na primer Animateke.

Njeni predlogi so letos tretji v seriji naših strokovnih komentatorjev, ki na MMC-ju že tradicionalno z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. Priporočajo filme, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa gre za filme, ki se jih posebno veselijo.

Zelena meja, režija: Agnieszka Holland
Ljudje v gozdu, o katerih se je v medijih pisalo na koncu leta 2021, potem pa se je nanje, vsaj v tujini, pozabilo. A ljudje v gozdovih med poljsko, ukrajinsko in belorusko mejo še vedno so. Smrti nosečnic, ki v gozdu zmrzujejo od mraza, tragedije otrok, ki se utapljajo v močvirjih, nemoč ljudi, ki se skušajo prebiti v trdnjavo Evropo, na poti pa jih čaka zid, vojska, psi. Holland se, v enem od svojih najboljših filmov zadnjih let posveča položaju prebežnikov in delovanju aktivistov skupine Ocalenie ter lokalnih prebivalcev, ki zadnje dve leti na ljudi v gozdu niso pozabili.

Blagine lekcije, režija: Stefan Komandarev
Zmagovalni film Karlovih Varov, zadnji v politični trilogiji z nagrado Darko Bratina nedavno nagrajenega Komandareva, je njegov najboljši do zdaj. Režiser, ki se je odločil, da bo sistematično razgrinjal položaj običajnih ljudi v Bolgariji, je tokrat s portretom upokojenke na preizkušnji naslikal pronicljiv portret Bolgarije same; države v Evropski uniji, od koder se mladi izseljujejo, starejši pa so prepuščeni pomoči svojih otrok, nizkim pokojninam in iskanju zaslužka, čeprav so mislili, da so svoje v življenju že oddelali.

Rdeče nebo, režija: Christian Petzold
Petzold se je po Tranzitu iz leta 2018 premaknil iz zgodovinsko-političnih tem v izrazito osebne teme, ki pa jih, tako kot manj ali bolj očitno vse njegove filme, prežema spogledovanje s pravljičnim, mitičnim. Če je z Undine (2020) še tipal teren, je z Rdečim nebom dodobra dokazal, da lahko pogled usmerja tudi v mlajše generacije, ki niso več zaznamovane s političnimi pretresi dvajsetega stoletja, kot so bili junaki v njegovih prejšnjih filmih. Pri vsem skupaj pa zna biti tudi prekleto zabaven.

Reality, režija: Tina Satter
Film Reality Tine Satter, uveljavljene gledališke režiserke, ki je tokrat prvič režirala film, prikazuje zaslišanje žvižgačice Reality Winner, ki je potekalo na dan njene aretacije 3. junija 2017. Winner, nekdanja nabornica ameriških zračnih sil in prevajalka agencije NSA, je novičarskemu spletnemu mestu The Intercept razkrila obveščevalno poročilo o ruskem vmešavanju v volitve v ZDA leta 2016. Filmski prvenec Tine Satter v celoti sestavljajo zapisi zaslišanja FBI-ja na domu Reality Winner, film pa poteka kot počasen psihološki triler. Izjemna Sydney Sweeney, ki jo poznamo iz serije Evforija, izvrstno odigra pogum ženske, ki se je odločila, da svetu ponudi resnico.

Bitka za Alžirijo, režija: Gillo Pontecorvo
Klasika političnega filma, ki prikazuje alžirski boj za osvoboditev izpod francoske kolonialne oblasti, je danes prav tako aktualen, kot je bil leta 1966, ko je bil prvič prikazan v Benetkah.