Oktobra so v Kinodvoru praznovali stoletnico prve filmske projekcije na Kolodvorski ulici, obenem pa tudi 20 let art kina in 15 let Javnega zavoda Kinodvor. Trojna obletnica je čudovita priložnost za pogled v preteklost in prihodnost kina, ki združuje izjemno širok nabor filmskih entuziastov, obenem pa vpogled v najdejavnejši mestni kino v Sloveniji.

Prostori, v katerih je današnji Kinodvor, so pod imenom kino Ljubljanski dvor zaživeli leta 1923, sredi tridesetih let pa so se nato preimenovali v kino Sloga. V drugi polovici 60. let so program usmerili v erotični film, kar je ostalo vse do leta 1992, ko je na istem mestu nastal kino Dvor, reprizni kino oziroma dvorana, v kateri so vrteli filme pred iztekom licence. S prizadevanjem Silvana Furlana, takratnega direktorja Slovenske kinoteke, je bil kino prenovljen in oktobra 2003 odprt kot art kino Kinodvor, ki ga je takrat upravljala Slovenska kinoteka. Ko ga je novo vodstvo Kinoteke 1. aprila leta 2008 zaprlo, je Mestna občina Ljubljana 26. maja ustanovila Javni zavod Kinodvor, mestni kino Kinodvor pa je bil oktobra istega leta odprt za javnost. Njegova obiskanost je z leti presegla vsa pričakovanja, zgodba pa je vse prej kot končana, saj se za leto 2025 načrtuje zaključek gradnje minipleksa v podhodu Ajdovščina. Kinodvor v prihodnosti tako obljublja še bogatejši in bolj raznolik program.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Kje se je začela vaša zgodba s kinom na Kolodvorski?

Okoli leta 2001. Takratna ekipa Slovenske kinoteke pod vodstvom Silvana Furlana je opazovala stanje kina, ki je samo lučaj stran od dvorane Kinoteke počasi propadal. Takrat je deloval pod imenom kino Dvor, posebnih načrtov za njegovo prihodnost pa ni bilo. Naša ekipa si ga je zamislila kot neke vrste drugo dvorano Kinoteke, kjer bi lahko predvajali sodobno umetniško filmsko produkcijo. Svetovna filmska produkcija je bila polna del sodobnih avtorjev, ki so redkeje prihajali v redno distribucijo oz. jih v slovenskih kinih, razen na festivalih, nisi mogel videti. Takrat je bilo filme tudi zelo težko dobiti, zato smo prišli na idejo, da bi dvorano prenovili in zagnali art kino, saj smo bili prepričani, da ga Ljubljana potrebuje. Bila sem del skupine, ki si je vse skupaj zamislila, načrtovali smo program, prostor, razmišljali o tem, kje bodo vhodi ... zasnovali smo vse do najmanjših podrobnosti.

Ko se je leta 2001 v Ljubljani odprl Kolosej, se je v središču mesta zaprlo več kinodvoran, med drugim tudi kino Dvor. Skupina Slovenske kinoteke je takratni županji Viki Potočnik predlagala ustanovitev art kina, ki ga Ljubljana takrat še ni imela, s čimer se je tlakovala tudi pot Kinodvoru, kot ga poznamo danes.

Pri projektu sem sodelovala kot zunanja sodelavka Slovenske kinoteke, kjer sem delovala že od leta 1994, ko smo zasnovali njeno ustanovitev. Prenovo sta omogočila Mestna občina Ljubljana, ki je lastnica prostorov, in Ministrstvo za kulturo, ki financira Slovensko kinoteko. Kot sem že omenila, art kino Kinodvor ni bil tako uspešen, kot smo želeli. Za neuspeh je bilo na koncu več razlogov, ki jih je v okviru tega pogovora težko na kratko predstaviti. Če omenim samo enega: predvidevali smo, da bodo slovenski distributerji prispevali 80 % programa, Kinoteka pa samo 20 %. Zaradi Koloseja so bila pričakovanja, da morajo biti filmi v novem kinu uspešni, tako velika, da zaradi konkurence Kinodvor ni mogel predvajati teh filmov. Za današnji Kinodvor je bilo odločilno, da je po zaprtju 2008 Mestna občina vzela stvari v svoje roke in ustanovila svoj zavod. Mestni kino Kinodvor je pod vodstvom takratne direktorica Nine Peče Grilc začel delovati oktobra istega leta. Sama sem Kinodvorovo zgodbo po Silvanovi smrti leta 2005 zapustila, vanjo pa se kot direktorica Kinodvora vrnila leta 2019.

Da je kino skupinski projekt, odraža tudi akcija "Na svojem stolu", v okviru katere je s nakupom sedežev k obnovi leta 2002 finančno pripomoglo tudi 200 ljubiteljev filma – znak, da si skupnost kino želi.

Za projekti, ki so se sprva zdeli nemogoči, kot sta bila ustanovitev Slovenske kinoteke in pozneje prenova Kinodvora, s(m)o stali filmski entuziasti, ki s(m)o verjeli, da je treba pripraviti vsebino in program, zaradi česar bodo ljudje potem tudi prišli. Pogosto smo začeli z minimalnimi sredstvi ali pa celo brez njih, in podobno je bilo tudi pri prenovi Kinodvora; za določene stvari je denarja zmanjkalo, kar se je takrat zgodilo v primeru stolov za dvorano. Ker denarja za nove stole ni bilo, smo si zamislili to akcijo, ki pa je obenem delovala tudi kot promocija in napoved kina, ki prihaja. Pripravili smo "kinodvorjenje" in smo nekega večera, ko je bila dvorana že izpraznjena, priredili neke vrste licitacijo in nakup stolov v živo, s kulturnim programom, končali pa s zakusko in namiznim nogometom na notranjem dvorišču. To je bilo lepo odprtje procesa preobrazbe.

Kinodvorov obstoj, še posebej pa uspeh, še zdaleč nista samoumevna. Znameniti pariški kino La Clef se v obliki skvota že nekaj časa bojuje za preživetje, art kina v številnih večjih mestih so nadomestili multipleksi, locirani v nakupovalnih središčih. Enega takih zatonov je doživelo tudi staro središče jordanskega Amana, nekoč znano po izjemno bogati filmski sceni, ki pa je danes kljub štirim milijonom prebivalcev omejena zgolj na t. i. blockbusterje. Vi svojo zgodbo nadgrajujete. Kako vam uspeva?

Mestni kino Kinodvor je bil že od samega začetka zasnovan drugače – tudi s tem, da je bil v središče postavljen gledalec. Četudi imaš vrhunsko opremo, vsebino in prostor, za uspeh še zmeraj potrebuješ občinstvo. Program se pripravlja za ljudi, ki jih je treba dobro poznati. Obiskovalci kina niso abstrakten skupek oz. "ciljna skupina", temveč posamezniki z raznolikimi interesi, vrednotami in načini delovanja. Del ogleda filma je tudi celotna izkušnja obiska kina, ki vključuje druženje z drugimi obiskovalci in prostor, ki to omogoča. Tisti kinematografi, ki so imeli dober odnos s svojim občinstvom, so zato uspešno prestali čas korone in si po njej tudi veliko hitreje opomogli.

Da kino deluje kot skupnostno središče, je bistveno to, da ga imajo ljudje za svojega. V Franciji so na primer ugotovili, da je po pandemiji porasla potreba po kinih, lociranih zunaj večjih mestnih središč in mest nasploh, saj so to prostori, ki združujejo, obenem pa pripomorejo tudi k oblikovanju skupnosti. Kljub temu pa ni noben recept univerzalen. Vsak način delovanja je do neke mere specifičen za okolje, v katerem je kino, zato moramo znati prepoznati potrebe in želje ljudi, ki v njem bivajo, in se temu tudi prilagoditi.

Vse bolj kaže, da se ljudje vračajo k iskanju pristnih, izvirnih izkušenj, ki jih s svojo drugačnostjo zbudijo iz otopelosti sodobnega vsakdana.

Danes je na vseh področjih toliko ponudbe, da se je skorajda nemogoče odločiti za eno možnost. Posameznik porabi toliko časa že za samo izbiranje, da se na koncu pogosto ne odloči za nič. V Kinodvoru skrbimo za to, da je program skrbno izbran, pripravljen in kuriran, nobena odločitev ni naključna. S tem zadovoljimo tiste, ki točno vedo, kaj želijo gledati, obenem pa tudi tiste, ki preprosto radi hodijo v kino in hkrati zaupajo, da je spored stvar premišljenih odločitev. Upam si trditi, da naši obiskovalci cenijo, da je nekdo zanje že naredil kakovosten izbor.

Kaj torej za vas predstavlja kino? Eden izmed povodov za iransko revolucijo konec sedemdesetih let je bil prav zažig kinematografa Rex v Abadanu.

Živimo v avdiovizualni dobi, naše stoletje je zasičeno z neobvladljivo količino podob. Da v tem kontekstu osmisliš film, ki ga predvajaš ali gledaš, zahteva ogromno znanja, razumevanja in dojemljivosti, obenem pa tudi vizualno pismenost. Na neki način je film predelava življenja, tudi našega vsakdana, ki ga nekdo interpretira in razloži, ali pa prikaže stvari in občutja, za katere sploh ne vemo ali se jih ne zavedamo, da obstajajo. Kot vsaka človeška dejavnost je tudi kino političen, hkrati pa je to eden izmed najbolj demokratičnih prostorov že vse od svojega nastanka. Film je eno najbolj dostopnih področij umetnosti, saj je namenjen čisto vsem posameznikom in skupinam. Poleg tega sem prepričana, da sta v današnjih časih, ko doživljamo največje spremembe življenja, kot smo ga poznali, in kriza sledi krizi, umetnost in kultura potrebni bolj kot kdaj koli.

Če ima Kinodvor za svoje delovanje med drugim tudi podporo občine, so bila Letnemu kinu Minoriti v Mariboru občinska sredstva letos zmanjšana. Drugo največje slovensko mesto je ob zaprtju kina Udarnik leta 2016 ostalo brez art kina, kljub veliki predanosti in številnim poskusom posameznikov pa za ustanovitev rednega programa vseeno ne dobiva dovolj podpore politike. To naj bi se spremenilo s Centrom Rotovž. Zakaj je po vašem mnenju kino kot prostor in dejavnost v mestu tako potreben? In kaj predstavlja mesto, ki art kina nima?

Kino kot prostor oblikuje skupnost in zagotavlja dostop do raznolikih kulturnih vsebin. Za takšen projekt mora že v začetku obstajati dovolj močna podpora mesta ter njegove politike, izhodišče vsega pa je, da je kultura pomembna za mesto. Če želiš, da se stvari obdržijo, jih je seveda treba najprej zagnati, potem pa konsistentno in kontinuirano tudi podpirati. Veliko vlogo imajo tudi obiskovalci, vendar dober obisk žal ni dovolj. Kini, kot je Kinodvor, ne morejo nastati iz nič. Poskuse vzpostavitve art kina v Mariboru spremljamo že dolgo in upamo, da se bo s prihajajočim Centrom Rotovž vzpostavila tudi neka trajna rešitev.

Kot ste že omenili, je pandemija v nasprotju s pričakovanji številnih za kino prinesla veliko upanja, saj je potrdila, kako željni so ljudje pristne filmske izkušnje zunaj zavetja domačega kavča. Kakšen vpliv ima Kinodvor na mlajše, pretočnih platform vajene gledalce?

Ko govorimo o tistih, ki hodijo v kino, in tistih, ki gledajo filme doma, govorimo o istih ljudeh. Še pogosteje se izkaže, da tisti, ki govorijo, da je kino mrtev, tja sploh nikoli niso hodili. Dejstvo, da nekdo uživa v gledanju filmov doma, še zdaleč ne izključuje tega, da jih rad pogleda tudi na velikem platnu. Gre namreč za dve popolnoma različni izkušnji. Med pandemijo in po njej je bilo narejenih več raziskav, ki so pokazale, da so filmi veliko bolj uspešni, če so prikazani v kinu. Izkazalo se je, da ostajajo v zavesti gledalcev veliko dlje kot sicer, obenem pa se zapišejo globlje v spomin, zgodovino in filmsko teorijo. Razlika je predvsem v načinu gledanja: na platformah je ena vsebina pogosto iz spomina izrine drugo, gledalec se vmes zamoti, počne druge stvari, oglasi se na telefon … Ko greš v kino, greš tja z enim namenom, vsa koncentracija gre v film, zaradi česar si ob doživetju slednjega pogosto zapomnimo tudi najmanjše detajle, kot so, ali je ob obisku kina deževalo, koga smo srečali pri vhodu, ali pa kaj smo popili po filmu … Kot rečeno sta izkušnji popolnoma različni, med sabo ne tekmujeta. Ljudje, ki hodijo v multiplekse, pridejo tudi k nam – vsi so filmski gledalci, razlika je samo v filmih in načinih uživanja v njih.

Koen Van Daele, vaš pomočnik za program, je v intervjuju za revijo Ekran poudaril, da je gledanje filmov na pretočnih platformah zgolj alternativa obisku kina. Je to specifično za naš prostor in kako dolgo mislite, da bo tako?

Sklepamo lahko kar po zgodovini. V vsakem obdobju se je pojavil kak tehnološki izum, ob katerem so prerokovali konec kina. Leta 1918, ko je nastopila pandemija španske gripe, je bila – podobno kot pri pandemiji koronavirusa – napoved ista. Potem pa je bilo leto 1919 rekordno leto po obisku kinematografov po vsem svetu.

Od prve javne filmske projekcije je bistvo kina ostalo enako: ogled filma v družbi drugih ljudi. Sprva so bili filmi predvajani v šotorih, kot neke vrste sejemska atrakcija, skupaj z vsem, kar je v tistem času veljalo za nenavadno. Kmalu so se javne filmske projekcije selile v koncertne ali druge dvorane, nato pa so namensko začeli graditi stavbe ali dvorane za predvajanje filmov. Med njimi so bili večji in bolj razkošni, pa tudi manjši in bolj lokalno usmerjeni kinematografi. Obisk kina je, kljub spremembam in razvoju kinematografije, zmerom enak: obiskovalci pridejo, se usedejo in skupaj pogledajo film. Prav zato lahko trdim, da dokler si želijo ljudje filme gledati skupaj, se za prihodnost kina ni bati.

Težavo vidim predvsem v tem, da ljudje ob vse večji izčrpanosti in zato brezvoljnosti preprosto nimajo več energije, da bi po službi zapustili okolje doma. Obenem pa vse pogostejša praksa dela od doma povzroča, da si ljudje želijo menjave okolja, kar zna v prihodnosti obisk kina kvečjemu povečati.

Dokler se bodo želeli ljudje srečevati in družiti v živo, bo izkušnja kina kot tudi gledališča, koncertov, razstav in tako naprej nepogrešljiva. Četudi so ljudje po službi pogosto preutrujeni, da bi dom zapustili, pa večina še vedno zbere energijo za obisk kakega kulturnega dogodka, saj to predstavlja zagon, izstop iz rutine, celo neke vrste prerojenje. Pripravljenost obstaja, dokler obstaja potreba.

Vas kdaj skrbi, da bo z vse bolj priljubljenim ogledom filmov v neformalnem okolju doma izumrl tudi filmski bonton?

Obiskovalci Kinodvora vedo, da pri nas vnos hrane in pijače v dvorano ni dovoljen in da telefoni niso zaželeni. Imamo tudi biljeterje, ki so v dvorani navzoči med projekcijo, kar je v sodobnih kinih redkost. Če se kdo "prekrši" v smislu, da s svojimi dejanji pretirava ali moti druge, je tudi opozorjen. Za zdaj s tem nimamo težav, je pa res, da je velik del našega programa namenjen tudi najmlajšim. Pri tem skrbimo, da se otrokom ob ljubezni do filma in kina vzbudi tudi zavedanje o sami kinokulturi.

Obstaja mišljenje, da je danes vse dostopno tudi na spletu, kar se izkaže za zmotno že pri knjigah, kaj šele pri manjših filmskih produkcijah. Še toliko bolj je izrazito pri starejših filmih, ki jih po predvajanju v kinu pogosto ni več mogoče videti nikjer.

To velja tudi za večino slovenske produkcije. S tem mislim, da veliko slovenskih filmov še zmeraj ni digitaliziranih, kaj šele restavriranih. To pa seveda ne velja samo za Slovenijo; takšno zmotno prepričanje se pojavlja povsod.

Tudi če so stvari v nekem trenutku dostopne na spletu, jih v naslednjem morda ne bo več. Eden izmed programov, ki skrbi za prikaz sicer redko predvajanih filmov, je tudi vaš Maraton slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali, kar prikladno potrjuje tudi naslov.

To je projekt, za katerega bi marsikdo rekel, da ne bo uspel, saj smo si zamislili, da bo potekal na 2. maj, ko je večina ljudi na "počitnicah", pa tudi vreme je že lepo. Začeli smo ob dveh popoldne in predvajali pet filmov po vrsti. Maraton je bil tak uspeh, da smo se ga odločili nadaljevati. Obiskalo nas je ogromno tistih, ki zaradi dela sicer ne bi utegnili, občinstvo pa je bilo v tudi izjemno raznoliko – po starosti in strukturi. Izbrani so tisti filmi, o katerih se da morda kaj prebrati, videti pa jih je nemogoče. Seveda so nekateri izmed njih tudi v precej slabem stanju, saj obstajajo samo na filmskih kopijah, ki pogosto niso najbolje ohranjene, zato ob predvajanju obiskovalcem zmeraj povemo, zakaj je tako in kakšna je zgodba za samim filmskim trakom. Takih filmov je še veliko, težava je kvečjemu v tem, kako zagotoviti vsem tem filmom prostor in občinstvo, ki si ga zaslužijo.

V preteklem letu mi je še posebej padel v oko Mekasov skoraj peturni Na poti življenja sem tu in tam videl bežne utrinke lepote – Ali pa Ozu – je občinstvo pri tovrstnih filmih drugačno?

Ne, ni. Pri določenih filmih nismo točno vedeli, kakšno občinstvo jih bo obiskalo, skušali pa smo si predstavljati, koga bi lahko zanimali. Čeprav smo bili prepričani, da imajo Ozujevi filmi občinstvo tudi pri nas, nas je presenetilo število obiskovalcev: prišlo je mnogo rednih gostov, obenem pa precej tudi takih, ki jih v Kinodvoru še nismo videli. V isti dvorani so se tako znašli mladi, starejši, ljudje izjemno raznolikih interesov in ozadij.

Črpa Kinodvor navdih za svoj program pri katerem izmed drugih kinov ali skuša ohranjati lastno zgodbo ter identiteto?

Ne, Kinodvor, kot ga poznamo danes, je zgradil povsem svojo zgodbo in identiteto, ki pa je obenem tudi rezultat preteklih izkušenj. V kolektivu so bili, ali so še, tudi ljudje, ki so sodelovali tudi pri Kinoteki, pri nastanku Kino Otoka (zavoda in festivala) in raznih drugih projektih, povezanih s filmom in filmsko kulturo, zaradi česar se je že na začetku vedelo, kaj deluje in kaj ne ter v kakšno okolje bo novi kino prišel. Na podlagi tega znanja je bil zasnovan tudi njegov koncept, s čimer mislim na idejo, da je kino "več kot kino". Mestni kino Kinodvor je bil pod vodstvom že omenjene Nine Peče Grilc in po zaslugi predanega kolektiva ter številnih sodelavcev že od samega začetka izjemno uspešen, zaradi česar je vzbudil zanimanje tudi kinematografov v tujini. Zlasti s programom mladih občinstev s filmsko vzgojo in z že omenjenim konceptom "več kot kino". Kinodvoru se ni bilo treba zgledovati po drugih, saj je bil narejen z mislijo na svoje neposredno okolje. To je tudi nasvet, ki ga dajemo tistim, ki nas po njem sprašujejo. Za vsakega deluje nekaj drugega.

Trendom pa se ne gre le prepustiti, da se jih tudi ustvariti. Če zanimanja ni, kot pogosto radi slišimo v povezavi z alternativno kulturno sceno, pa to ne izključuje možnosti, da ga v prihodnje ne bo.

Lepa stvar pri filmski umetnosti je, da se za vsak film, ki je nastal, najde najmanj en človek, ki bo v njem užival. Skoraj vsako delo si zasluži, da ga nekdo vidi, vendar jih je skupaj občutno preveč, da bi lahko to namero uresničili. Tako ljudje kot filmi znajo presenetiti. Podobno bi lahko rekli za filme Ozuja, npr. Potovanje v Tokio – črno-bel, počasen, tih film je v popolnem nasprotju s tem, kar naj bi pritegnilo pozornost sodobnega gledalca. Izkazalo se je nasprotno (o čemer smo bili prepričani, zato smo ga tudi uvrstili na program), meditativna kakovost filma je prešla tudi na gledalce; začutil si lahko, kako se je srčni utrip dvorane umiril, kako so ljudje dihali z ritmom filma. Nekatere bodo taka filmska doživetja zanimala, nekaterih pa morda ne bo nikoli.

V podhodu Ajdovščina je z letom 2025 načrtovan zaključek gradnje minipleksa, mestnega kina s petimi kinodvoranami. Kinodvor na Kolodvorski ulici predstavlja neke vrste "centraliziran" prostor, kjer se zmeraj lahko sreča koga poznanega – če ne drugje, pa na kavi. Takih prostorov v Ljubljani ni več veliko – obstaja možnost, da bi se to z razširitvijo na minipleks izgubilo?

V Kinodvoru se ljudem za srečanje včasih niti ni treba dogovoriti, velika verjetnost je namreč, da bodo na določenih projekcijah srečali ljudi, ki jih pričakujejo, saj z njimi delijo zanimanje za isti film. V novem minipleksu ne bo nič drugače, razlika bo le v tem, da se bodo obiskovalci srečevali na dveh lokacijah. Trenutno smo prostorsko omejeni na eno dvorano (in eno res malo dvorano s samo 21 sedeži), zaradi česar lahko v času festivalov, kot je na primer prihajajoči Liffe, predvajamo zgolj festivalski program. Novi kompleks v podhodu Ajdovščina nam bo rešil prostorsko stisko, saj bomo lahko vzporedno prikazovali redni kot tudi ves preostali filmski program. Obenem pa bomo lahko filme tudi kontekstualizirali: če bo na primer na rednem sporedu najnovejši film določenega avtorja, bomo lahko občinstvu ponudili tudi priložnost, da vidijo njegova starejša dela, s čimer bomo poskrbeli za globljo in bolj vsestransko izkušnjo. Novi prostori nam bodo omogočali tudi, da družinski program Kinobalon ne bo omejen zgolj na konce tedna. Starši z otroki bodo tako lahko kino obiskali tudi med tednom. Prepričana sem, da bo izkušnja druženja in skupnosti tako ostala enaka, saj Kinodvor ne gre nikamor – samo na dveh lokacijah bo.

Z raznolikimi sekcijami, kot so Kino v plenicah, Zajtrk pri Kinodvoru, Filmska srečanja ob kavi, Za zamudnike ipd., ustvarjate vključujoč prostor za različne generacije in skupine. Nameravate ob razširitvi na minipleks vpeljati kakšne novosti?

Vsekakor načrtujemo veliko novosti, vendar je za zdaj prezgodaj, da bi jih predstavili. Trenutni program je v večini zasnovan tudi okoli prostora, ki ga imamo na voljo, nova razširitev pa bo tako omogočila tudi, da si stvari zastavimo malce drugače.

Je kak film, ki ste si ga v duhu sprememb še posebej želeli pokazati domačemu občinstvu?

Uf, nemogoče vprašanje. Takih filmov je ogromno. Že izbor za enega od programov npr. za naš Letni Kinodvor na Kongresnem trgu je težak. Tam se sicer osredinjamo na filmske klasike, ki v tistem letu praznujejo obletnico in že med temi je vsako leto vrsta odličnih filmov, ki bi si vsi zaslužili projekcijo. Mi pa moramo izbrati štiri. Predstavljate si lahko, kako težko se je šele odločati, če v izbor vključimo tudi sodobne filme. Nasploh želi Kinodvor s svojim programom zajeti čim večji spekter kakovostnih in raznolikih filmov, zaradi česar ob novejših filmih redno predvajamo tudi starejše, še posebej, ker filmov ne ločujemo na "nove" in "stare". Kdaj sploh postane film star? Na neki način so vsi filmi stari že, ko so posneti. Nekatere izmed njih imamo priložnost videti, drugih sploh nikoli, mnogim pa tok zgodovine ni prizanesel in se niso ohranili. Tu so še filmi, za katere obstaja velika verjetnost, da bodo utonili v pozabo, pogosto zato, ker ob vseh tistih, ki jih je treba restavrirati in digitalizirali ter veljajo za pomembnejše, pač ne bodo prišli na vrsto. Zato nimam enostavnega odgovora; naša misija je, da ljudem pokažemo čim več filmov.