Po tej logiki je Popek z letošnjega sporeda Liffa mirno spustil zmagovalni film beneškega festivala, češ da so na Lidu "predvajali tudi veliko boljših". Liffe je po eni strani tukaj, da ugaja najširšemu krogu občinstva, je njegovo vodilo, po drugi pa mora vseeno ohranjati določeno raven. 26. ljubljanski mednarodni filmski festival bo Ljubljano začasno v prestolnico filma prelevil med 11. in 22. novembrom, z današnjim dnem pa so vstopnice tudi že v predprodaji.

V spodnjem intervjuju vam prvi razkrivamo nekaj oprijemljivih imen letošnjega programa, od tematske in avtorske retrospektive pa do predpremier: v Ljubljano svoje nove filme pošiljajo Werner Herzog, Yorgos Lanthimos in Takeši Kitano, da Jacquesa Audiarda, Paola Sorrentina in Petra Greenawaya sploh posebej ne omenjamo. Ljubljanski mednarodni filmski festival je majhen, toda s strastjo oblikovan in voden palček, ki ljudi v kina privablja z "drugačnimi" filmi, je v letošnjem uvodniku zapisal njegov direktor. Več pa v spodnjem intervjuju.

Festival letos odpira koprodukcijski film slovenskega režiserja, Družinski film Olma Omerzuja. Pred tremi leti smo na Liffu lahko videli tudi njegov celovečerni prvenec, Mlada noč. Je Omerzu torej tista redka pasma režiserja, ki mu že v nekaj letih uspe nabrati sredstva za nov film, ga posneti in se z njim vrniti v sekcijo Perspektiv? Vem, da ste načeloma nezaupljivi do filmov, ki so koprodukcija čele četice držav; pod Družinski film jih je podpisanih pet …
(Smeh.) To je načeloma res lahko zagotovilo za evropuding film, v katerega se preveč vmešavajo koproducenti s svojimi zahtevami. Ne bom omenjal, kateri slovenski film, ki prihaja v kinematografe, je tak, da lahko skoraj vohaš, kje je bilo treba umetno vstaviti določen prizor.

Lani sem preverjal, koliko režiserjev iz Perspektiv se je v sekcijo vrnilo tudi s svojim drugim celovečercem. No, nekaj jih je bilo, ampak velik odstotek avtorjev, predvsem tistih iz tretjega sveta, naslednjega filma sploh ne posname, čeprav so s prvencem izkazali potencial. Pravzaprav je precejšnja redkost, da mlad režiser v treh letih posname dva filma, pri čemer je drugi še boljši od prvega. Vesel sem, da imamo takega avtorja, ki ustvarja v tujini. Vemo, da poleg Mitje Okorna praktično nimamo režiserja, ki bi se prebil v tujini. Res je, da je Omerzu študiral na Češkem – a kar nekaj Slovencev ima diplomo s FAMU-ja, pa jim to ni zagotovilo neke kariere.

Najbolj površen prelet letošnjega programa v resnici ne postreže z veliko naslovi na "prvo žogo". Zdi se, da ste na spored uvrstili manj vsem znanih avtorjev in takih predpremier, ki bi jim bila zagotovljena razprodanost v predprodaji. Seveda so tu Sicario Denisa Villeneuva, pa Macbeth z Michaelom Fassbenderjem v glavni vlogi, Jastog Yorgosa Lanthimosa, in tako dalje – a to ni zagotovljen magnet tipa Pedro Almodóvar ali Jim Jarmusch. Prav tako ni na sporedu nobene od trenutno "vročih" LGBT-dram – The Danish Girl Toma Hooperja, Carol Todda Haynesa ali Freeheld Petra Solletta. Imate z liffovskim občinstvom že dovolj tesen odnos, da zaupajo tudi filmskim sugestijam, ki jih morda ne poznajo?

Vedno skušam na spored uvrstiti tretjino filmov, za katere jaz mislim, da bi jih ljudje morali videti, in tretjino takih, ki jih hoče videti oz. jih pričakuje občinstvo – torej za spoznanje bolj komunikativnih. Tretjina ali četrtina festivala so vedno retrospektive.

Predvsem film Carol sem si zelo želel imeti na sporedu, ampak tako Carol kot The Danish Girl sta filma, ki odločno merita na sezono nagrad. To pomeni, da bosta na Zahodu, še posebej v VB in ZDA, na sporedu decembra. Vsi – z menoj vred – že vidijo, da Eddieja Redmayna za vlogo v The Danish Girl čaka še drugi oskar zapored. Ne nujno zato, ker bi bil tako dober (to res ni moj tip filma), ampak zato, ker je vloga preprosto tako zelo oskarjevska. Takih filmov preprosto ne odstopijo za festivale. Carol, recimo, že ima slovenskega distributerja, ampak je Američani za vzhodnoevropski trg ne sprostijo; strategija jim narekuje december ali celo januar.

Zdi se mi, da včasih še Američani sami ne vedo, kaj bi s filmi, ki so hkrati problemski in zvezdniški. Tak je na primer novi film Wernerja Herzoga, Puščavska kraljica, ki ga imamo v sekciji Predpremier. Premiero je doživel že februarja na Berlinalu, pa ga do danes ni nikjer - v ZDA ga bodo začeli predvajati šele februarja naslednjega leta. V filmu nastopa Nicole Kidman, torej ima komercialni potencial – obenem pa ga je režiral Werner Herzog …. (Smeh.) Film sem dobil šele po dolgem pregovarjanju. Z Američani je vedno težava, še posebej, če začutijo, da imajo v rokah "material za oskarje".

Česa ste se v zadnjih devetih letih na čelu festivala naučili o slovenskem oz. liffovskem občinstvu? Kakšnim filmom se izogibamo in kakšni imajo zagotovljen uspeh?
Vsekakor pri nas ne vžgejo mainstream ameriški filmi. V preteklosti sem na spored uvrščal kakovostne ameriške studijske filme tipa Michael Clayton (r. Tony Gilroy) ali V dolini smrti (In The Valley of Elah, r. Paul Haggis), ampak ljudje lahko take filme gledajo vse leto in jih na Liffu ne zanimajo. V zadnjem času se jim skušam izogibati; edini tak film, ki sem ga na spored uvrstil letos, je Sicario, pa še to ni komercialen – je sicer akcijski, a je vendarle malo zahtevnejši.

Naučil sem se, da imajo ljudje radi barvito eksotiko. Ampak vsako leto znova se pojavi pet ali šest filmov, za katere nikoli ne bi rekel, da jih bo sploh kdo šel gledat, potem pa jih ljudje popolnoma vzamejo za svoje. Dogajalo se je že, da so bili kazahstanski in armenski filmi popolnoma razprodani. Ljubljana je klasično festivalsko občinstvo: želijo si pač videti nekaj drugačnega in Almodóvarja so se že rahlo nasitili. Trenutno bi mi bilo vseeno, če ne bi dobil njegovega naslednjega filma, ker preprosto ni ohranil svojega nekdanjega statusa.

Težava je v tem, da so veliki evropski avtorji, ki so bili nekoč zagotovilo za kakovost in občinstvo, zdaj že precej stari. Michael Haneke, Mike Leigh, Ken Loach … veliko redkeje posnamejo kakšen film, morda enega na štiri, pet let. Obenem pa še ni novih, kanoniziranih sodobnih avtorjev, ki bi imeli enakovreden status: zdi se mi, da je zazevala nekakšna praznina. Morda bo novo veliko ime mainstream evropskega filma Danec Joachim Trier, ki se na festivalu predstavlja s filmom Glasnejša od bomb; bomo videli, kako se bo obnesel. Verjetno sicer ne bo novi Lars von Trier, ker ni tako provokativen in noče povzročati škandalov. Letos imamo precej "starcev", je pa morda škoda, da še ni njihovih naslednikov. Morda obeta tudi Grk Yorgos Lanthimos – Jastog je njegov prvi angleško govoreči film, v njem pa je tudi cel kup zvezdnikov.

O dokončnem prehodu na digitalne projekcije je bilo v zadnjih letih tudi v kontekstu Liffa veliko povedanega, saj je DCP-tehnika v veliko pogledih za festivale priročna – kopij je vedno dovolj za vse. Še vedno pa so nekateri filmi posneti na 35-milimetrski film – letos denimo trilogija 1001 noč Portugalca Miguela Gomesa.
Za zelo posebne projekcije festivali filme še vedno predvajajo s filma: Savlovega sina madžarskega režiserja Laszla Nemesa smo v Cannesu, kjer je potem dobil tudi veliko nagrado žirije, s 35-milimetrskega filma gledali samo v veliki dvorani. Projekcija naslednji dan v mali dvorani je bila že z DCP-ja, ker Cannes preprosto nima več primerno opremljenih dvoran.

Seveda so nekateri filmi še vedno posneti na film, predvsem zaradi fetišev režiserjev, ki si lahko ta strošek privoščijo. Težava je tudi v tem, da kinodvorane niso več primerno opremljene; Ljubljana je v tem pogledu pravzaprav izjema – Komuna, Kinodvor in Cankarjev dom imajo primerne dvorane, česar na zahodu sploh ni več. Na Nizozemskem v komercialnem kinu filma ne moreš več predvajati s filmskega traku.

Pri sestavljanju sporeda Liffa so vam najljubši tematski sklopi, ki določen trend obravnavajo skozi zgodovinsko perspektivo. Letošnjo ste krstili Technicolor 100. Razlog zanjo – stota obletnica pionirskega barvnega postopka – je že v naslovu sklopa, a vseeno: zakaj in kako ravno Technicolor?
Pred okroglimi stotimi leti je bilo ustanovljeno podjetje Technicolor, z željo, da pripelje barve na film. Pred tem so posamezne prizore ročno kolorirali, kar je bilo neverjetno zamudno. Barvni film, kot ga poznamo danes, seveda ni bil "izumljen" kar naenkrat. Dvajset let je trajalo, preden so ugotovili, kako na filmski trak prenesti vse barve. Kar poznamo od konca tridesetih let dalje, je t. i. tritračni sistem (vse barve so sestavljene iz rdeče, zelene in modre). Predtem so uporabljali samo dva trakova in prvih dvajset let je imel film velike težave z modro in rumeno barvo; dominirale so zelena, rjava in odtenki rdeče. Ljudje, ki bodo šli na Liffu gledat Črnega pirata in Fantoma iz opere, bodo to lahko videli na lastne oči. Skušal sem sestaviti izbor, ki pokaže razvoj postopka.

Izvirne Technicolorbarve so tako močne, da so za naš okus kičaste, saj smo danes v filmu navajeni bolj pridušenih odtenkov. Hollywood je na začetku barve rad poudarjal, še posebej v petdesetih, ko so začeli tekmovati s televizijo; Niagara je lep primer takega kiča, še lepši bi bil morda Moški imajo raje plavolaske. Konec petdesetih Technicolor z rahlim zaostankom pride v Evropo, v šestdesetih pa se barvna paleta začne počasi umirjati, še posebej na zahtevo evropskih režiserjev. Zadnja ameriška komercialna filma, ki sta še bila posneta v Technicolorju, sta bila Boter 1 in 2. Technicolor je seveda seveda stal veliko več kot barvni postopki, ki so se pojavili v petdesetih in šestdesetih: še vedno je njegova uporaba pomenila, da je treba film hkrati snemati na tri črno-bele filmske trakove, ki so jih nato spustiti skozi barvne filtre. Drag postopek, ki pa je dajal najboljše vizualne rezultate – lep primer je ravno znamenita sekvenca iz Botra, ki se dogaja ob kaminu. Tehnologija je lahko zaznala vse mogoče nianse, čeprav je bilo svetlobe zelo malo.

Po lanski avtorski retrospektivi, posvečeni Alekseju Germanu, se letos obračamo k ameriškemu indie filmu, natančneje, k opusu Hala Hartleyja. Kaj je spodbudilo to izbiro? Najbolj očitna izbira v sekciji Posvečeno bi bil gotovo in memoriam poklon kateremu od v zadnjem letu umrlih avtorjev (Mike Nichols, Wes Craven, …)
Letošnje leto je bilo "slabo" za retrospektive, priznam. Retrospektiv raje ne navezujem na avtorje, ki so ravno umrli (lani je po naključju Aleksej German umrl malo po tem, ko je posnel svoj zadnji film), ampak na še živeče avtorje, ki imajo nov film, predtem pa že obsežen opus, ki pri nas še ni dobro znan. Še najbolj sem si želel retrospektivo Jerzyja Skolimowskega, ki je svoj izvrstni novi film, 11 minut, predstavil v Benetkah, ampak na koncu tega filma nisem mogel dobiti - še eden, ki čaka na sezono nagrad.

Odločitev za Hala Hartleyja je bila zelo osebna: meni je izjemno ljub režiser in moja generacija je od konca 80. let dalje praktično odraščala z njim, čeprav njegovih filmov pri nas v distribuciji skoraj ni bilo. V tistem času je bil silno "vroč" avtor nove generacije Sundancea, v kateri so bili tudi Steven Soderbergh, Kevin Smith, celo Quentin Tarantino … To so bili časi, ko je Sundance res še odkrival nova velika imena. Zelo uspešen avtor je bil nekje do konca devetdesetih let, potem pa je naenkrat poniknil. Podobno kot Jarmusch je imel težave s financiranjem; oba sta se morala za denar obračati proti Evropi ali Japonski. Vsi režiserji njegove generacije so se bodisi preusmerili v čisti mainstream (Soderbergh), snemajo samo še za televizijo (Nick Gomez, nekdanji Hartleyjev montažer) ali pa so zabluzili (Smith). Neodvisni sistem je neusmiljen, še posebej, odkar je Sundance le še platforma za odkrivanje režiserjev, ki bi lahko bili zanimivi za Hollywood. Scena se je spridila, še posebej, odkar je nastopil Tarantino in uvedel svoj komunikativni, postmodernistični pristop. V hipu se je pojavil cel kup gangsterskih filmov, pa vsi zanič!

Hartley je ves čas snemal, ampak predvsem filme, ki se niso nikamor prebili. Ponovno vrnitev – vsaj v festivalsko zavest - pomenita njegova zadnja dva celovečerca, Fay Grim (2006) in pa predvsem lanski Ned Rifle. Saj v Ameriki ga distributerji še vedno praktično ne vrtijo.

Lani je bilo na festivalu nadpovprečno veliko filmov z beneškega filmskega festivala. Letos lahko zasledimo Zadnji dan Jicaka Rabina pa Pasje srce Laurie Anderson in še nekaj drugih - ni pa denimo zmagovalnega filma, Desde allá Lorenza Vigasa. Ste se tako odločili sami ali pa se za film v tako kratkem času ni dalo urediti distribucije?
Za ta film imajo Hrvatje celo licenco in bi ga lahko dobili, ampak se mi ni zdelo nujno, da bi ga uvrstil na program. Po beneškem festivalu imam samo še zelo malo časa za sestavljanje urnika; po navadi si pustim prostor za kakih pet ali šest filmov z njihovega sopreda. Tako kot lani nisem predvajal berlinskega zmagovalca (kitajski film Black Coal, Thin Ice, op. n.), se mi letos tudi Desde allá ni zdel vreden predvajanja. Od festivalskih zmagovalcev je v resnici samo canski tak, da ga občinstvo zares hoče videti: vem, da bo dobro obiskan, ne glede na to, ali je film dober ali ne. Cannes je pač velik magnet: še ko smo vrteli silno umetniški film Stric Boonmee se spominja, je šlo ogromno ljudi med projekcijami iz dvorane, ampak vstopnice so pa kupili! (Smeh.)

Pomembneje se mi zdi, da zavrtim dober kot pa nagrajen film. Rad si predstavljam, da smo dovolj vzgojili občinstvo, da nam zaupa, in nam ni treba iskati samo filmov, ki so dobili kake nagrade. V Cannesu je bilo letos veliko "sumljivih" odločitev žirije, na primer nagrada za najboljši scenarij (mehiška drama Chronic, op. n.). Tudi ta film je odkupljen, pa ga nisem dal na spored.

Imamo pa vseeno dve drugi festivalski "kljukici“: zmagovalca canskega filmskega festivala, Dheepan Jacquesa Audiarda, in berlinskega festivala, Taksi Jafarja Panahija. Pravzaprav Liffe prinaša nekakšen iranski dvojček: iz lanskega festivalskega obtoka se vračajo Teheranske zgodbe režiserke Rahšan Bani-E'temad. Je to tudi nekakšna gesta podpore Panahiju in iranskim umetnikom, kakršne so v zadnjih letih festivali včkrat izvajali? Filmski festival je konec koncev težko apolitičen ...
Ljudje, ki ne marajo Panahija, bodo seveda rekli, da je bil nagrajen samo zato, ker ima mednarodno podporo … Vedno je vprašanje, ali naj se takega avtorja uvrsti v tekmovalni spored festivala ali pa naj se njegov film samo predvaja zunaj konkurence. Canski film, recimo, v tekmovalni spored ni uvrstil njegovega prvega filma, posnetega iz zapora (dokumentarec To ni film, op. n.), Berlinale se je za Taksi odločil drugače. Film je dober, čeprav ne rečem, da na Berlinalu ni bilo boljših. Zadrega nastane šele, če je film slab – mu je treba dati kako tolažilno nagrado? Festivali si potem radi izmislijo kako nagrado, ki je sploh ni v njihovem pravilniku: v Cannesu so na primer na dan prišli z "nagrado ob 60-letnici festivala", da so jo lahko podelili zelo slabemu filmu (Paranoid Park Gusa Van Santa, op. n.)

Kako je pravzaprav z zastopanostjo ženskih avtoric na festivalu? V Perspektivah tekmujeta Turkinja Deniz Gamze Erguven (Mustang) in Rusinja Natalija Kurdjašova (Pionirji heroji), v Panoramah se predstavijo Alanté Kavaïté (Poletje s Sangail), Marielle Heller (Kako sem izgubila nedolžnost), Crystal Moselle (Volčja druščina) in nekatere druge. Tradicionalno je filmska režija seveda skrajno fantovski klub, ampak zadnje čase tudi Hollywood rad načenja temo feminizma. Od festivalov je najbrž nesmiselno pričakovati, da bi uvedli "ženske kvote", a vendar: neenako zastopanost najbrž težko pripišemo temu, da ženske preprosto snemajo slabše filme.
Dolžnost festivalov je, da prikažejo najboljše filme. Lynne Ramsay je bila članica žirije v Cannesu predlani, ko v tekmovalnem programu ni bilo nobenega filma kake režiserke, kar je postalo vroča tema polemik. Sama je izjavila, da si ne želi videti slabih filmov žensk na sporedu katerega koli festivala, kaj šele v Cannesu. Tudi jaz nikoli ne pomislim 'Joj, nobenega ženskega filma nimamo' in potem uvrstim kak slab film na spored. Vseeno so lani ženske režirale polovico filmov v tekmovalnem sporedu, česar sem bil silno vesel. Letos se za nagrado potegujeta dve (od desetih filmov), kar se mi tudi ne zdi tako slabo.

Tudi po geopolitični plati se nikoli ne trudim za enakopravno zastopanost – to se po navadi zgodi samo od sebe; ker smo v evropskem kulturnem prostoru, je sicer logično, da bo večina filmov evropskih. Letos se mi zdi, da imamo veliko Američanov, pa še to predvsem zaradi obeh retrospektiv, ki sta ameriškocentrični.

V osrednji festivalski sekciji, Perspektivah, tradicionalno neradi izpostavljate favorite. Letos sta v njej med drugim dobitnik canske nagrade un certain regard (Ovna Grimurja Hakonarsona) in dobitnik velike nagrade žirije na istem festivalu (Savlov sin Laszla Nemesa). Grejo lahko drugi filmi kar lepo domov, kar se tiče nagrade vodomec? Kakor koli že, dve pomembni nagradi v Cannesu za prvi oz. drugi film najbrž pričata o dobri kondiciji mlade generacije.

Velike pomisleke sem imel okrog tega, ali naj Savlovega sina uvrstim v tekmovalni program ali ne. Leta 2008 smo v Perspektive uvrstili Lakoto, prvenec Steva McQueena, ki je po svetu pobral skoraj vse obstoječe nagrade. Seveda si tak film zasluži, da je tudi pri nas v tekmovalnem sporedu, obenem pa res ne potrebuje še nagrade ljubljanskega festivala. Seveda je na koncu zmagal tudi na Liffu. Podobne pomisleke imam pri Savlovem sinu, ampak konec koncev je še vedno filmski prvenec in prav je, da je uvrščen v sekcijo Perspektiv. Ne bom pa presenečen, če bo zmagal, ker je izredno močen in izredno zrel film, in to na občuljivo tematiko, kakršna je holokavst.

V tekmovalnem sporedu je tudi kubanski film, Projekt stoletja režiserja Carlosa M. Quintele. Pri nas doslej še nismo videli veliko primerkov kubanske kinematografije.
Vzhodnoevropski film, še posebej film nekdanjih socialističnih držav, je poln bizarnih zgodb: velemojstri takih celovečercev, pa naj so komedije ali resne drame, so bili vedno Čehi, pa tudi Poljaki in Rusi. Tudi pri nas je nešteto čudaških socialističnih zgodb, le da se jih noben avtor ne loti, in v našem prostoru to resnično pogrešam.

No, Projekt stoletja je nekaj podobnega: fiktiven film, ki temelji na realni zgodbi gradnje jedrskega reaktorja, ki naj bi celi Kubi zagotovil električno energijo. Ampak potem se seveda zgodi Černobil, Sovjetska zveza, ki je projekt financirala, pa razpade. Kubancem tak ostanejo na pol zgrajeni objekti, ki zdaj propadajo. Meni se zdi film zanimiv, bomo videli, kakšen se bo zdel občinstvu.

Pred nekaj leti bi težko verjela, če bi mi kdo rekel, da bomo na Liffu gledali film režiserja Somraka. A vendar je Bill Condon z Gospodom Holmesom očitno prepričal.
Gospod Holmes je zanimiv film za tiste, ki imajo radi Sherlocka Holmesa, obenem pa ga krasi izjemna vloga Iana McKellna. Spada v kategorijo del, za katera mislim, da si jih občinstvo želi videti.

Potem ko lani ni bilo niti enega japonskega filma, se dežela vzhajajočega sonca letos vrača, in to celo z mojstrom Takešijem Kitanom (Ryzu in sedem veličastnih). Geotrateško je Azija na Liffu vedno dobro zastopana. In ker Azija pomeni celo množico kinematografij, me zanima, kje trenutno nastajajo najzanimivejši filmi. Zdi se, da je južnokorejski trend počasi zamrl …
Nacije, kakrčna so Japonci, so samozadostne, in uspeha v tujini niti ne potrebujejo. Njihova kinematografija je tudi tako specifična, da je tujci pogosto ne razumemo. Najbolj tragičen primer pa je seveda Kitajska: normalno finančno podprt, estetski art film, kakršne je snemal Džang Jimu, sploh ne obstaja več. Snemajo samo še ultrablockbusterje, zgodovinske spektakle, s katerimi hočejo tekmovati s Hollywoodom in ki so tudi uspešni - ampak samo na Kitajskem. Druga možnost so samo še ničproračunski digitalni filmi, ki so po navadi tako obskurni, da še meni niso všeč. (Smeh.) Letos sicer predvajamo Vrnitev domov Džanga Jimuja, kar je eden res redkih primerov kitajskega umetniškega filma. Hotel sem ga odkupiti že lani, a sem vesel, da nam ga je uspelo dobiti vsaj letos. Na kaj takega naletiš morda enkrat na pet let.

Južnokorejski film je seveda še vedno izredno uspešen na domačem trgu; skoraj vsako leto se pojavi kak film, ki podre vse rekorde gledanosti. Res pa je, da so pred dobrimi desetimi leti postali "novica dneva" za Zahod, tako za festivale kot za komercialno distribucijo. Pri nas se je celo zgodilo, da so bili južnokorejski filmi stalnica v takrat novoodprtem multipleksu. V resnici je danes težko izvohati južnokorejski festivalski film, ker ga nihče več ne vrti. Korejcev samih pa seveda festivali ne zanimajo – oni bi ti filme raje ponudili v redno distribucijo.

Nekaj podobnega se dogaja z neodvisnimi ameriškimi filmi, ki jih nato kupi eden od velikih studiev. Takega filma ne moreš odkupiti samo za festival – hočejo ti ga prodati, pa ne samo za distribucijo v Sloveniji, celo ne samo za nekdanjo Jugoslavijo, ampak kar za celo Vzhodno Evropo. Takoj ko vidim ime distributerja, natačno vem, ali bom imel z njim težave ali ne. Taka je bila zgodba z novim filmom Michaela Moora (Where to Invade Next, op. n.) Zelo sem si ga želel dobiti, ampak zastopa ga podjetje, s katerim je nemogoče delati. Festivali jih, z izjemo Cannesa in Toronta, ne zanimajo. Film moraš odkupiti za cel Balkan; v rokah imajo blockbuster (vsaj za razmere v dokumentarnem filmu) in z majhnimi denarji se nočejo ukvarjati. V kina bo šel v sezoni nagrad, konec decembra, in do takrat se ga ne sme nihče dotakniti. Morda pa ga dobimo marca, za Festival dokumentarnega filma!

Vem, da za filme s področja nekdanje Jugoslavije ne uvajate kake posebne protekcije, a vendar smo v zadnjih letih na festivalu videli nekaj izjemnih hrvaških in srbskih izdelkov. Kam so se porazgubili letos? Z izjemo Doma Metoda Pevca in koprodukcije Zenit je na tem področju zazevala praznina ...
Med predpremierami je še srbski film Srednješolci Stevana Filipovića. Hrvati so imeli v zadnjih petih letih sijajno produkcijo, letošnja letina pa je v resnici šibkejša. Spet smo pri tej zgodbi: z veseljem zavrtim dober ex-yu film, ampak ne pa slabega, samo zato, da bomo enega imeli.

Vedno si želim kakega dobrega bosanskega avtorja, a njihova igrana produkcija je resnično majhna. Lani sem zavrtel najnovejši film Jasmile Žbanić, Otok ljubezni, ker je bil prvi bosanski film, ki se ni neposredno navezoval na travmo balkanske vojne. Pokazati sem hotel, da so Bosanci prestopili neko mejo in posneli šlager - in to ravno z avtorico, ki se je prej ukvarjala z dosledno vojnimi tematikami. Take filme je treba pokazati, da ljudje vidijo, da se na določenem področju nekatere stvari spreminjajo.

Liffe se datumsko skoraj popolnoma prekriva s 13. zagrebškim filmskim festivalom. Vlada med festivaloma zavezništvo pri pridobivanju filmov ali pa rivalstvo? V tujini ne bi bilo nič nenavadnega, da je festival dobro uro vožnje stran, pri nas pa nimamo ravno navade, da bi v kino hodili v Zagreb, in obratno. O tekmi za gledalce je torej najbrž težko govoriti?
Zelo sem vesel, da se letos festivala odvijata hkrati, ker smo se lahko povezali, še posebej, kar se tiče vabljenja gostov, s čimer imamo sicer velike težave. Oktober in november sta namreč s festivali najbolj natrpana meseca v letu: samo v Evropi jih poteka petnajst. Po navadi nam vse goste pokrade Stockholm, ki je osrednji filmski dogodek za celo Skandinavijo, nekaj takega, kar je Toronto za Severno Ameriko.

Če torej potencialnemu gostu ponudiš, da bo lahko na en mah "obdelal" dva festivala, je to morda zanje malce zanimivejše. Za letos imamo že kar nekaj gostov, zame je najpomembneje, da pride večina režiserjev iz sekcije Perspektive – potrdili so avtorji Savlovega sina, Ovnov, Supersveta, Mustanga, Parabelluma, Stvarjenja smisla. Bogpomgaj, velikih imen žal nimamo. Vesel sem, da imamo letos po dolgem času spet romunskega gosta – ne vem, zakaj, ampak z Romuni je najtežje delati.

Dejstvo ostaja, da smo majhen festival, in tudi art film je postal tak biznis, da avtorji temeljito preračunajo, ali bodo odpotovali na festival v Španijo, kjer je 40-milijonski trg, ali pa v Zagreb in Ljubljano, ki imata skupaj 6-milijonski trg. Tukaj lahko kaj dosežeš le z osebnimi zvezami – ali pa če se, tako kot sarajevski festival, celo leto ukvarjaš z novačenjem zvezdniških gostov. Vemo, da ti v Sarajevo ne hodijo, ker bi potem njihovi filmi v Bosni bajno služili – ta festival ima poseben status, ki ga je znal dobro unovčiti.

In seveda še obvezno vprašanje: pet filmov letošnjega Liffa po izbiri Simona Popka.
Zelo sem vesel, da imamo še vedno močno romunsko selekcijo. Všeč mi je, da sem nekaj izpostavil v Fokusu, potem pa se izkaže, da sem imel prav. (Smeh.) Romuni se predstavljajo s tremi filmi, in vsi so dobri. Enako lahko trdim za vse avstrijske in vse grške.

Povečana je koncentracija italijanskih filmov, ki so vsi zelo mainstream – z izjemo Stvarjenja smisla v tekmovalnem programu – a prav tako vsi dobri. Mislim, da bo velik hit Nemirna obala Luce Guadagnina – Ralph Fiennes v njem odigra svojo življenjsko vlogo, ob njem pa nastopi še Tilda Swinton in nekateri drugi. Za marsikoga bo zanimiv nemški formalni eksperiment Victoria Sebastiana Schipperja – 140 minut je posnetih v enem samem kadru, vse pa se odvije v eni sami noči v Berlinu.

Meni osebno je zelo všeč tudi Sicario kot primer komercialnega filma, ki je obenem tudi zelo sofisticiran; sam bi mu v Cannesu gotovo podelil katero od nagrad. Popularen in za cinefile zanimiv bo po mojem mnenju tudi dokumentarec Volčja druščina (r. Crystal Moselle), ki je zmagal na festivalu Sundance. Gre za zgodbo o otrocih, ki so bili celo življenje zaprti v majhno stanovanje na Manhattanu; njihova edina realnost so bili filmi. Volčja druščina je film o tej njihovi realnosti in o tem, kako izolacija vpliva na človeka.