“Mar ne bi bilo smešno, če bi bilo res?” Ta stavek izrečeta tako Brick kot tudi Veliki očka, potem ko jima njuni soprogi izpovesta zvestobo in predanost. Lažnivost in sprenevedanje sta pomembni temi Mačke na vroči pločevinasti strehi, drame, s katero je Tennessee Williams osvojil svojo drugo Pulitzerjevo nagrado. Odločitev za pisanje drame okoli teh dveh (pa še katerih) pojmov je v kontekstu družbenih in političnih ratmer v ZDA v petdesetih letih lahko razumeti. Ko je Williams pisal 'Mačko', je bil na vrhuncu McCarthyjev lov na 'komunistične čarovnice; v letu izida Mačke na vroči pločevinasti strehi se je z ustanovitvijo Varšavskega pakta še zaostrila hladnovojna nervoza; leto pred premierno uprizoritvijo drame pa je sodba v primeru Brown proti Izobraževalnemu odboru iz Topeke (Kanzas), ki je kot neustavno razglasila segregacijo temnopoltih in belih otrok v šolah, povzročila veliko razburjenje med 'Južnjaki'. Ta nemir in občutek, da se stari svet patriarhalnega Juga z njegovimi veleposestniki kot vsemogočnimi 'patriciji' razblinja, je še zaostril represivni patriarhat in veliko bolj kot na primer v sproščenih dvajsetih ali tridesetih se je poudarjalo 'dobre stare' družinske vrednote. In še nekaj, leta 1955 je v ZDA le 34 odstotkov žensk med 20. in 54. letom hodilo v službo.
Vedno v senci kultnega filma
Na tem ozadju politične psihoze, povzročene s hladno vojno in s političnim emancipiranjem žensk in rasnih manjšin, se odvija drama o disfunkcionalni južnaški družini, ki je tudi – tako v gledališkem listu piše Kristina Sever – "mojstrsko izpisana drama o človeškem pohlepu, obupu, samoti in neuresničeni strasti". Resnici na ljubo, nobenemu režiserju Mačke na vroči pločevinasti strehi ni lahko. Čeprav je od snemanja minilo že več kot pol stoletja, namreč film v režiji Richarda Brooksa ter z Elizabeth Taylor, Paulom Newmanom in Burlom Ivesom v glavnih vlogah še vedno zaznamuje našo predstavo o tem, kakšna mora uprizoritev tega Williamsovega besedila biti. Tako mimogrede, prvi režiser Mačke na vroči pločevinasti strehi je bil legendarni Elia Kazan. Kazanu je od Williamsa celo uspel 'izsiliti' rahlo spremembo zadnjega dejanja. Williams tega ni obžaloval, saj je predstava dosegla izjemen uspeh. V broadwayskem Morosco Theatru so 'Mačko' odigrali kar 649-krat.
Epska družinska kolobocija ob Misisipiju
V Mestnem gledališču Ljubljanskem bo Mačka na vroči pločevinasti strehi zaživela v režiji Ivice Buljana. Jana Zupančič je Maggie, žena nekdanjega nogometnega zvezdnika Bricka, ki se je po smrti najboljšega prijatelja Skipperja zapil in ki v apatiji zavrača svojo ženo. Bricka igra Jure Henigman, ki bo svojo ženo krivil za smrt svojega najboljšega prijatelja. Oba bosta prišla na obisk k Brickovim staršem, k Velikemu očku (Gašper Tič) in Veliki mami (Jožica Avbelj), saj veliki očka Pollitt, sicer tudi lastnik največje plantaže bombaža ob delti Misisipija, praznuje petinšestdeseti rojstni dan. Brickov starejši brat Gooper (Jaka Lah), še bolj pa njegova 'nemogoča' žena Mae (Karin Komljanec), praznovanje izkoristita za prilizovanje očetu, da bi se 'kvalificirala' za mesto edinih naslednikov velikega bogastva. Bricku je za vse skupaj vseeno. Njegove pijane misli se vrtijo okoli domnevne krivde njegove žene za Skipperjevo smrt.
Maggie, ki naj bi slutila homoseksualno razmerje med Brickom in Skipperjem, naj bi Skipperja načrtno spravila v posteljo, Skipper pa naj bi se zaradi občutka krivde ubil. Maggie se v akcijo poda mimo letargičnega moža. Čeprav 'vsi vedo', da z možem že dolgo ne spita skupaj, oznani svojo nosečnost, da bi z napovedjo potomca upravičila terjatev dela dediščine Velikega očka. Slednjega vsi častijo po božje. In mu lažejo, da je njegovo zdravje odlično. Šele Brick mu pove, da so mu zaradi hitro napredujočega raka šteti dnevi. S tem pa se Velikemu očku ne priskuti še bolj, ampak mu pravzaprav pomaga najti notranji mir ob spoznanju, da so mu vsi lagali; in hkrati je tudi Veliki očka še nekoliko bolj kot poprej prepričan, da je mlajši sin, čeprav alkoholik, več vreden od starejšega.
Je deset odstotkov Američanov gejev?
V filmu domnevna Brickova homoerotična čustva niso eksplicitno omenjena. Sredi petdesetih je za ameriški film vendar še vedno veljal Production Code, ali po njegovem avtorju Williamu Harrisonu Haysu starejšem imenovan tudi Hays Code. Šlo je za pravilnik, po katerem so v ZDA cenzuro filma izvajali med letoma 1930 in 1968. Prepovedano je bilo vsako omenjanje homoseksualnosti, ki je veljala za neko obliko spolne perverzije. Tennessee Williams je bil v resnici nekoliko bolj ekspliciten. Na vključitev teme homoseksualnosti v dramo naj bi med drugim vplival izid knjig, po enem od avtorjev dr. Alfredu Kinseyju imenovanih tudi Kinseyjevo poročilo. Leta 1953 sta knjigi s tezo, da naj bi bilo kar deset odstotkov ameriških moških gejev, izzvali precej ogorčenja in zgražanja. No, svoje je naredila tudi ugotovitev, da se še precej večji delež 'zanima' za sadomazohistične spolne prakse. A to je že druga zgodba, na tem mestu pa je pomembna vključitev (latentno) homoseksualnega moškega, ki bi kot nekdanji uspešen nogometaš vendar moral biti utelešenje možatosti, v dramo.
Če se zdaj vrnemo k produkciji v MGL-ju. Ivici Buljanu so predstavo pomagali ustvariti asistenta Robert Waltl in Zala Sajko, dramaturginja Petra Pogorevc in lektorica Maja Cerar. Zanimiv je podatek, da scenografijo tokrat podpisuje Tobias Putrih, ki ga sicer poznamo predvsem kot kiparja. Kostumografinja je Ana Savić, oblikovalec svetlobe Branko Šulc, glasbo za predstavo pa je napisal Mitja Vrhovnik Smrekar.