Pred kratkim, ob sedemdesetletnici znamenite zbirke za otroke Čebelica, je izšla zadnja knjiga, ki jo je ilustrirala, Pravljica o modrem plaščku (judovska pravljica), a njene prve ilustracije za Cicibana so nastale že v gimnazijskih letih. In od takrat je njeno srce zapisano ilustratorstvu.

Verjetno med nami ni nikogar, ki se mu v otroštvu ne bi vtisnili v spomin (in srce) hudomušni, iskrivi, radoživi in prisrčni, velikokrat le z nekaj izbranimi potezami izrisani obrazki otrok, prikupnih, duhovito okarakteriziranih živali ter slikovitih prizorov iz narave izpod vešče roke imenitne in prepoznavne ter med otroki tudi danes nadvse priljubljene ilustratorke Marjance Jemec Božič.

Ravno letos mineva 60 let od izida, kot pravi sama, njene prve prave knjige Franca izpod klanca (Kajetan Kovič), v kateri se je lahko likovno povsem svobodno izrazila.

Čeprav ji je od samega začetka ustvarjanja zelo ljuba perorisba, v kateri so njene poteza hkrati suverene in sproščene, njena risba pa polna iskrivih domišljijskih domislic, se zdi, kot da je šele ustvarjanje v živahnih in harmoničnih barvnih kombinacijah omogočilo ilustratorki, da je polnokrvno izrazila svoj neizmerno bogat in raznolik domišljijski svet.

Vedri pogled na svet je Marjanca Jemec Božič dosledno prenašala v svoje delo ter s prisrčno duhovitostjo in lirično toplino, predvsem pa z brezmejno pronicljivostjo in razkošjem izrazne pestrosti, barvite domišljije in likovnega izražanja bogatila naše otroštvo, sooblikovala naš domišljijski svet ter v nas ustvarjala vrsto nepozabnih prijetnih občutij in spominov.

Vaše ilustracije so očarale in prevzele domišljijo že najmanj treh generacij mladih bralcev. Nekje sem zasledila, da ste se že zelo kmalu, še kot gimnazijka, odločili, da želite postati ilustratorka. Od kod želja po upodabljanju in ustvarjanju, kaj vas je sprva pritegnilo v svet otroške knjižne ilustracije in kaj vas še vedno navdihuje po vseh teh letih?

Odkar pomnim, sem rada risala. Še kot gimnazijka sem se opogumila, poslala pismo takratnemu uredniku Cicibana in napisala, da rada rišem in da bi rada kaj narisala za to revijo. Urednik mi je odgovoril, da lahko, in mi poslal zgodbo o ptičku, ki je padel iz gnezda, ter pripisal, da če bodo risbe v redu, jih bodo objavili, sicer pa ne.

Moje risbe so bile sprejete in objavljene. Neizmerna sreča! Spomnim se še, kako mi je bilo nerodno iti po plačilo. Čisto nesodobno (smeh). Ker meni se je zdela dovoljšnja nagrada že to, da je bila ilustracija objavljena. In potem je sodelovanje steklo.

Tudi med študijem, med izobraževanjem na Akademiji za likovno umetnost (ALU), sem vsa leta ilustrirala. Tja me je ves čas vleklo. A ilustracije, ki je danes poseben oddelek na akademiji, ni takrat nihče poučeval. Tudi ilustriranih knjig ni bilo veliko, nekaj malega slovenskih, a nismo imeli dostopa do tuje literature. Bili smo samorastniki. Talent je veliko, ampak tudi brez talenta lahko nekaj narediš. Do ene meje. Naprej pa ne gre.

Najbolj me navdihujejo vesele, duhovite zgodbe. Rada imam različne motive, ilustrirati vedno iste motive bi bilo dolgočasno. Zgodbe, kjer je bilo vse napisano, kako je kakšna oseba oblečena, kakšna je, me niso najbolj pritegnile. Vedno sem morala imeti svoj prostor, da sem si ga sama omislila. Po navadi je tisti prvi vtis branja pustil največ navdiha v meni.

Vaša prva zaposlitev je bila pri časopisu Delavska enotnost. Česa se spomnite iz tistega ustvarjalnega obdobja in kako je prišlo do povabila k ilustriranju vaše prve knjige?

Po koncu akademije sem se za nekaj let zaposlila kot ilustratorka pri časopisu Delavska enotnost. Tam sem pripravljala serije sličic, kratkih zgodb za otroke, včasih sem pisala tudi besedila k fotografijam iz zgodovine umetnosti. Včasih pa so me uredniki poslali tudi na teren. Šla sem portretirat kako sejo ali druge dogodke. Če je bil prispevek o hmelju, sem šla za dva dni na Štajersko in ilustrirala obiranje hmelja. Nikoli ne bi videla jeseniške železarne od znotraj, kako talijo kovino, kako švigajo iskre na vse strani, če me ne bi s časopisa poslali tja, da narišem železarje pri delu. Saj je bilo zanimivo.

Prva knjiga ilustracij Martinček, sin brigade pisatelja Toneta Seliškarja je izšla leta 1959, v njej je natisnjen zbir ilustracij v prizorih, ki so pred tem izhajale (po delih) v časopisu.

A prvo zares pravo knjižno naročilo, ki sem ga dobila v ilustriranje in kjer sem se lahko res svobodno izrazila, so bile pesmi Kajetana Koviča Franca izpod klanca (Mladinska knjiga, 1963). Tega naročila sem bila zelo vesela. Prej sem ilustrirala veliko za Cicibana, to je pa bila zdaj prva knjiga.

Ali to sovpada z vašo odločitvijo, da stopite na samostojno pot? Bi rekla, da je bila to takrat kar pogumna odločitev? Ste že takrat verjeli, da se boste lahko preživljali z ilustratorstvom?

O tem jaz sploh nisem razmišljala (smeh). Danes vsi ali večina iščejo poklic, ki jim bo prinesel dobro plačo. Jaz o tem sploh nič nisem razmišljala, ali bom na svobodi preživela ali ne. Jaz sem samo rada ilustrirala in zato sem se vpisala na akademijo likovnih umetnosti. To bo moj poklic, sem si rekla. Bili smo drugačni, kot so mladi danes. In od takrat sem ostala v svobodnem poklicu in je ilustratorstvo postalo moj poklic.

V svoji dolgi ustvarjalni karieri ste sodelovali z različnimi uredniki. Kako se lotevate sodelovanja s pesniki in pisatelji, da vizualno oživite njihove zgodbe?

Sodelovanje je vedno potekalo v dialogu med knjižnim urednikom in ilustratorjem. Z urednicami in uredniki sem imela vedno lepe odnose, tudi s tehničnimi uredniki, nikoli nobenega spora. Avtorji so praviloma dopuščali, da smo ilustratorji predstavili svoje videnje, interpretacijo besedil. Ne spomnim se, da bi se kdaj kak avtor obrnil name s kako sugestijo. Ne z uredniki ne z avtorji se nisem nikoli pogovarjala o tem, kako naj kaj narišem. Ker vsak ilustrator vidi posamezno besedilo po svoje in ga po svoje tudi oživi. Je umetnost povezati pisce in ilustratorje, ki se dobro ujemajo.

Lahko opišete, kako poteka vaš ustvarjalni proces in kako v vaše – večinoma z na videz preprostimi, a suverenimi potezami izrisane– junake in podobe vdahnete tako sugestibilno in prepričljivo živost in živahnost?

Ko dobim besedilo, ga zelo hitro in strastno preberem, me zanima vsebina. Tisti prvi vtis sem si velikokrat kar naskicirala. Ni rečeno, da je bilo to potem v knjigi, ampak v te skice sem ujela vtis, kakršnega sem odnesla ob prvem branju. Potem sem besedilo še večkrat prebrala. In tako se je počasi v meni začela sestavljati celota.

Sama vedno stojim za tem, da tudi če nekdo gleda samo ilustracije, mora razbrati vsebino cele zgodbe. To se meni zdi ključno. In vse to se je v meni sestavljalo ob kuhanju in gospodinjskih opravilih. Sem pa zelo rada delala zvečer in ponoči, ker takrat je bila tišina in mir in lučka na moji delovni mizi je osvetljevala samo tisti delček papirja, na katerem sem takrat risala. Prižgala sem si radio, poiskala kakšnega Mozarta in uživala v delu.

Najprej sem narisala skice in jih nato pretehtala, ampak če je besedilo dobro, ni treba preveč razmišljati, ti kar samo narekuje, kaj narisati. Včasih je pa tudi tako, da moraš iz zgodbe potegniti samo najpomembnejše stvari, ker nimaš dovolj prostora.

Po navadi sem vedno čakala na naboj v sebi, da sem začela zares delati. Ne da sem ravno odlašala z delom, ampak da sem začutila pravi trenutek in razpoloženje, ki te sili, da primeš svinčnik in čopič in se lotiš dela.

Veliko vaših ilustracij je takoj prepoznavnih in vendar ste v vsaki ilustraciji, knjigi tudi vsaj malo drugačni. Kako ste usklajevali svoj nezamenljivi osebni izraz ter prilagajanje različnim avtorjem, verzom, pripovedim in žanrom?

Izhajala sem iz sebe, kakih vzornikov nisem imela. Tisto, kar je bilo v meni, sem prelila na papir. Ne spomnim se, da bi bila posebej pozorna glede ponavljanja. Po navadi sta že samo besedilo in zgodba narekovala svoj likovni izraz in material, ki ga vzameš v roke. Sem pa imela vedno rada vesele, razgibane zgodbe, da se je čutilo v njih en zagon v ilustraciji. To sem si vedno želela, da bi ilustracije živele.

Vse druge ilustratorke tistega časa so bile pri svojem ustvarjanju zelo natančne, Marlenka (Stupica), Ančka (Gošnik Godec), Roža Piščanec, fantje so bili pa bolj sproščeni, npr. Bizovičar, njegov slog sem imela zelo rada, zaradi njegove svobodne, korajžne poteze in barvitosti. On je bil zelo barvit, jaz pa imam tudi rada žive, živahne barve.

A ta natančni slog risanja, to meni ni bilo tako blizu, jaz sem rada s potezo bolj svobodno potegnila. In s tem svojim slogom sem stopila nekoliko stran od načina dela takratnih kolegic ilustratork. Rada sem imela živo črto, življenje v potezi, žive barve, voščenke …

Veliko vaših knjig je bilo večkrat ponatisnjenih in jih prebirajo že druge in tretje generacije. Kaj menite, da je tisto, kar naredi neko delo brezčasno, da ostaja relevantno tudi za sodobno občinstvo?

O tem, ko sem ustvarjala, nisem razmišljala. Otroška duša se ne spreminja. Ni tako kot pri nas, odraslih, ko nam povedo, kaj je lepo in kaj ni, kaj je moderno, kaj ni. Otroška duša je taka, kot je, prisrčna, iskrena, odprta, dojemljiva, pa še kaj … Mogoče pa gremo z leti nazaj v mladost?

Vaše ilustracije so navdihovale domišljijo številnih generacij čisto mladih in manj mladih bralcev, velikokrat ste potovali po Sloveniji z razstavami svojih ilustracij ter se udeleževali srečanj z mladimi bralci Bralne značke. Bi morda delili z nami kako srečanje, doživetje komentar mladih bralcev na vaše ilustracije?

Mislim, da sem prav potrebovala ta srečanja z otroki, da sem znova podoživela otroškost, ki jo vsi nosimo s seboj, eni več, drugi manj. Veliko lepih srečanj sem doživela.

Spomnim pa se, ko so po šolah po navadi pripravili tudi razstavo knjig, ki sem jih ilustrirala, da je bilo vedno polno otrok ob knjigi Jane Milčinski Lukec dobi sestrico, ki so prelistovali to knjigo. Ko sem dobila v ilustriranje to knjigo, sta mi tako tedanja urednica Branka Jurca kot avtorica dejali, naj narišem tako, kot je. Češ, saj nič ne skrivamo. In sem se potrudila ilustrirati tudi te delikatne teme.

Ste se že takoj v uvodu, ko ste se podali v svet ustvarjanja za otroke, zavedali, da s svojim delom zelo pomembno sodelujete pri njihovem zgodnjem izobraževanju in čustvenem razvoju, pa tudi pri njihovem oblikovanju občutka za estetiko?

Jaz nisem nikdar premišljevala, kaj je dobro za otroke in kaj ne. Vedno pa sem se zavedala, da delam oziroma ustvarjam za otroke, to je izhajalo že iz samega besedila. Dobro vem, da ima slika velik vpliv na otroka predvsem v zgodnji fazi odraščanja, da ga čustveno prebuja, oblikuje in izobražuje, da si ob zgodbah, ki jih posluša, in v slikah, ki jih gleda, gradi svoj svet.

Otrok v najzgodnejši dobi ne zna ne brati ne risati, ampak so starši tisti, ki mu berejo. V knjigi gleda pa slike. Prepričana sem, da prej in bolj dojame slike kot pa besedilo samo. Zato se mi zdi tako pomembno, da so otroške knjige ilustrirane s kakovostnimi ilustracijami. Branje se mi zdi pomembno zato, ker prek branja otrok na nevsiljiv način spoznava svet in si, tudi prek ilustracij, gradi lasten svet.

Največja škoda za otroke pa je po mojem mnenju to, da mu kdo reče, da ne zna risati. To se ga drži potem vse življenje in gotovo ni dobro za otrokovo samozavest. Vsak otrok zna risati, vsak upodablja svojo domišljijo, svoj svet, ki ga je zgradil pred tem kdo ve iz česa vse.

Vam je katera od tehnik, v kateri ste ustvarjali, še posebej ljuba? Kaj je vplivalo na izbor tehnike ter izrazni slog, v katerem ste se lotili ustvarjanja za posamezno naročilo?

Ko sem jaz začela ilustrirati, je bilo največ ilustracij črno-belih, bodisi perorisb ali narisanih s tušem, ki si ga lahko razredčil, če si želel dobiti svetlejši odtenek. Jaz sem zelo rada ustvarjala s črto. Uživala sem v potezi čopiča ali s peresom, ko je, če si malo močneje pritisnil, nastala debelejša poteza. To se mi je vedno zdelo "fajn", v užitek. Potem smo prešli na dvobarvne ilustracije in tisk. Da bi bile pa vse ilustracije barvne, kot je danes, in si že kar vesel, če je kakšna ilustracija črno-bela, tega pa ni bilo.

V barvah sem se razživela pozneje, ob ilustriranju knjig, kot so, na primer, Prodajamo za gumbe (Vida Brest), Piko Dinozaver (Leopold Suhodolčan), Papagaj Bine (Miha Mate) Nana, mala opica (Josip Ribičič), V mestu (Polonca Kovač), Juri Muri v Afriki I in II (Tone Pavček), pa številnih drugih.

Vsaka tehnika ima svoj značaj. Tempera svojega, akvarel zahteva svojo nežnost. Že samo besedilo te napeljuje na to, katero tehniko uporabiti. Jaz sem zelo rada delala z barvnimi tuši, tudi v mešani tehniki. Vsebina zgodbe mi je narekovala izbiro tehnike. Tudi ko sem ilustrirala besedila za odrasle bralce.

Številne slikanice, ki ste jih ilustrirali, so doživele več ponatisov, nekatere so bile prevedene tudi v tuje jezike. Zasledila sem podatek, da je bila slikanica Piko Dinozaver Leopolda Suhodolčana natisnjena v za današnje razmere nepredstavljivih številkah (skupaj s prevodi, med drugim tudi v angleščino, ruščino in druge jezike nekdanje SSSR).

Da, to je bila velika zasluga tedanje urednice Kristine Brenkove.

A z ilustracijami Pika Dinozavra je povezana tudi zanimiva zgodba. Menda je nekoč (v začetku osemdesetih let) v založbo prispelo pismo, naslovljeno na: Piko Dinozaver, Mladinska knjiga, Titova 3, Ljubljana, Yugoslavia. Povejte kaj o tej dogodivščini!

Da, da. (smeh) V tem pismu je bilo povabilo bostonske založbe "Pikovi mami" za sodelovanje. V pismu je bila ponudba za likovno opremljanje otroških knjig te založbe, ampak jaz nisem založbi nič poslala. Nisem nič odreagirala na to. Morda sem eno priložnost zamudila, a nič za to.

Nekaj let ste ilustrirali tudi voščilnice za mednarodno organizacijo UNICEF. Zasledila sem, da je bila ena od voščilnic prodana v več kot pet milijonih izvodov in bila tisto leto najbolj prodajana Unicefova voščilnica, ne le v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Unicef je vašo ilustracijo natisnil še enkrat, in sicer na naslovni strani svojega mednarodnega koledarja za leto 1975. Isti motiv je Pošta Slovenije leta 1998 uporabila tudi za motiv novoletne znamke. Zakaj menite, da je voščilnica s tem vašim motivom doživela tak uspeh?

To je dejansko spomin na moja otroška leta. Moj očka je bil rojen blizu Ljubljane, vas se imenuje Klopce, to je od Dolskega nekoliko v hrib. Jaz sem bila takrat, mislim, da sem morala imeti kakih pet let, med prazniki pri tetah in stricih na očkovi domačiji.

Ta vas je nekoliko na hribu, vse naprej od Dolskega so hribi, pokriti z gozdom in med njimi so se vile poti do več vasi, v dolini pa je cerkev. In iz vseh teh koncev so se čez zimsko zasneženo pokrajino premikale prižgane bakle, ki so se stekale proti cerkvi v dolino. In ravno tako smo se tudi mi odpravili k polnočnici z baklami. To mi je ostalo močno v spominu, lepo je bilo, in ta lep spomin sem takrat obudila za Unicef. Motiv je najbrž blizu številnim ljudem, ker jih, vsaj tiste, malo starejše, spomni na njihova otroška leta. Res je bil priljubljen motiv.

Za Unicef sem res prispevala več motivov, k sodelovanju so me povabili s slovenskega Unicefa. In ta nagrajeni motiv sem ilustrirala prav z mislijo na UNICEF-ove voščilnice. Sem pa vrsto let, verjetno vsaj deset let, morda celo več, delala tudi voščilnice za Društvo paraplegikov Slovenije.

Ni pa to edino priznanje za vaše delo, ki ste ga prejeli v vseh teh letih. Kaj vam pomenijo in ali ste se katere še posebej razveselili?

Krasno je prejeti nagrade. Jaz se vsake razveselim, vsake se razveselim, prav zares.

Povejte kaj več o nagradi prix japon, ki ste jo prejeli leta 1971 za TV-ilustracije za oddajo Čarobna noč v prodajalni instrumentov. Takrat ste v živo ilustrirali v TV-oddaji za otroke?

To je bila, če se prav spomnim, otroška glasbena TV-oddaja Čarobna noč v prodajalni inštrumentov – za katero sem prispevala ilustracije. Za nagrado so jo verjetno prijavili televizijski uredniki. Jaz sem naredila sceno za oddajo, narisala sem vse instrumente. V tej oddaji sem tudi risala v živo. Jaz sem bila del te oddaje, za katero sem risala velike panoje risb, nekatere celo v živo, nič se ni dalo izbrisati.

Besedilo in glasbo je napisal Janez Bitenc, nastopal je tudi otroški zbor. Nagrado je dobila celotna oddaja, spomnim se šopka, priznanja, ki so mi ga pozneje ob tej priložnosti podarili v Ljubljani, ko so proslavili prejem te nagrade, verjetno ga je prejel tudi Janez Bitenc.

Imate zdaj že odraslega sina Gregorja, ki je tako kot vaš soprog, žal že pokojni dr. Janez Božič, doktoriral s področja gozdarstva. Je materinstvo obogatilo vaš notranji svet in dodatno pripomoglo k boljšemu razumevanju otroškega sveta?

Rojstvo otroka pa me je prav gotovo obogatilo. Mož je zjutraj odšel v službo, midva z Gregorjem pa sva ostala doma. V moji delovni sobi je imel tudi Gregor svojo malo pisalno mizo in skupaj sva ustvarjala. Prebrala sem mu vse zgodbe, ki sem jih ilustrirala.

(Ko sva pregledovali ilustracije, sva v kar nekaj knjigah našli stiliziran obrazek sina Gregorja, ki je bil, kot kaže, hvaležen model).

Lahko rečem tudi, da sem upoštevala njegovo kritiko. Kritiziral me je takrat, kadar sem narisala kaj žalostnega. Spomnim se zgodbe o japonski deklici, ki je doživela nekaj hudega in je jokala. In me je vprašal: "Zakaj pa si narisala deklico, ki joka?". Povedala sem mu, da v zgodbi ta deklica joče. On pa je odvrnil: "Pa saj ni jokala ves čas!" in dodal, da naj narišem kaj veselega, ne pa jokajoče deklice.

Veliko sem risala tudi partizanske zgodbe, tak čas je bil. In sem res bolj ali manj vedno v zgodbah poiskala kakšen vesel dogodek, ne pa najbolj žalostnega. Tudi časopis Delavska enotnost je veliko pisal o tem. V teh partizanskih zgodbah je bilo veliko žalostnih dogodkov, ampak ilustriranju takih prizorov sem se res izogibala, ni mi šlo iz srca. Če ni bilo drugega, pa sem upodobila veselega kuharja, ki je bil vesel, ker je skuhal za premražene partizane.

Moram pa po pravici povedati tudi, da če sem morala narisati kakšen avto ali avion ali kolo, sem prosila Gregorja, to so bila leta, tik preden je šel v šolo, pa tudi pozneje, če mi to nariše. In ga je narisal bolje kot jaz! Tudi on je zelo dobro risal, a pri odločitvi za nadaljnjo pot je prevladala odločitev za gozdarstvo, ker ni bil gozdar le Gregorjev oče, ampak tudi njegov dedek in pradedek po moževi, Božičevi strani.

Sem se pa večkrat o teh tehničnih in drugih zadevah, tudi glede raznih živali, podučila iz knjig. Ko sem ilustrirala papagaja za knjigo Mateta Dolenca (Papagaj Bine), sem si šla ogledat tudi v trgovino, kjer so prodajali papige. Pa tudi v živalski vrt sem velikokrat zahajala. Ko sem ilustrirala knjigo Nana, mala opica (Josip Ribičič), sem šla v živalski vrt in jih skicirala. Kako opica gleda, kako skoči, kako se prime. Poskusila sem ujeti kako izstopajočo potezo in jo poudariti. Vedno sem rada živalim, ki sem jih ilustrirala, vdahnila en značaj. Iz knjig sem se podučila tudi, kakšni so bili dinozavri, ko sem ilustrirala za knjigo Piko Dinozaver, a sem ga narisala, kot sem ga sama videla v svoji domišljiji.

Z veseljem sem za pravljico Zmajčkov rojstni dan (Miha Mate) narisala sedmeroglavega zmaja, takrat sem res lahko dala domišljiji prosto pot (smeh).

Se morda spomnite, kako je bilo Gregorju odraščati ob mami ilustratorki, ki je ustvarjala doma in ni hodila v klasično službo? Ste pa tudi babica dvema mladostnikoma, se zavedata, kdo je njuna babica.

Ne bi rekla, da sem imela kdaj občutek, da je kako drugače kot v kaki drugi družini. Je pa Gregor zelo rad poslušal zgodbe, ki sem mu jih brala, zelo rad je risal in je našo družino vzel kot običajno. Tako družino je poznal.

Kar pa se vnukov tiče: Gregor je šel prvič od doma, ko je šel v šolo, prej ni hodil v vrtec, takrat to še ni bilo obvezno. Urban in Zala pa sta vrtec obiskovala od malega. In ja, ko sem včasih Urbana pripeljala v vrtec, so me prosili, naj jim kaj narišem. In sem jim!

S soprogom Janezom sta imela dolgoleten in izjemno spoštljiv odnos. Kaj vaju je povezovalo, navdihovalo, radostilo?

Mislim, da sva bila oba taka, kot sva, odkrita, lahko sva si vse povedala, se pogovorila. Lahko sva bila, kar sva. Če sva bila kdaj glede česa različnih mnenj, sva si rekla, pustiva to za kdaj drugič.

Oba sva imela rada ikone, jaz zato, ker je malarija gor, Janez pa zato, ker je les. Tako sem jaz enkrat razložila.

V tem stoletju smo priča izjemnemu razmahu novih tehnologij in medijev. Dandanes je skorajda že redkost, da ustvarjalec, slikar in/ali ilustrator ustvarja v tradicionalnih tehnikah. Kako gledate na sodobno ustvarjanje s pomočjo računalnikov in digitalnih orodij. In kako gledate na vlogo tiskanih ilustriranih knjig v današnji digitalni dobi?

Res sem prepričana, da je umetnost odraz časa, v katerem živi, živimo. Jaz sem odraščala v čisto drugem času in mi je delo z računalniki tuje. Znajo pa danes narediti z računalniki čuda stvari. Se pa včasih vprašam, v kakšen svet gremo.

Pred časom sva se pogovarjali, da čeprav ste odraščali v težkih časih, nelahkih okoliščinah (ilustratorka je imela tri leta, ko je izgubila očeta), ste imeli srečo, da ste ustvarjali v zlatem ustvarjalnem obdobju.

Otroci so od malega veliki individualisti. A tudi danes so otroci sočutni, čustveni, veliko je odvisno, v kakšni družini odraščajo, a vse te okoliščine, v katerih dandanes odraščajo, vplivajo na to, da bo ta otrok gledal na svet drugače, kot smo mi. Včasih se mi zdi, da manjka več povezanosti. A ne želim posploševati. Tudi mi smo bili različni med sabo. Je pa tisti čas, ko otrok raste, njegov svet.

Bili ste aktivna soustvarjalka izjemnemu razvoju slovenske založniške panoge, kjer ste s svojim obsežnim opusom več kot 250 ilustriranih knjižnih del ter skoraj nepreglednega števila ilustracij v periodičnem tisku za otroke pustili nepozaben, neizbrisen pečat. Kaj bi svetovali mladim ilustratorjem, ki se podajajo v ta svet?

Mladim ilustratorjem bi svetovala, naj bodo to, kar so, naj se ne pretvarjajo, da so nekaj, kar niso.

Ste imeli kdaj občutek, da je v svetu likovne umetnosti in kritike ilustratorstvo obravnavano drugače kot na primer druge likovne discipline (slikarstvo, grafika, ustvarjanje v akvarelu …)?

To je nekdaj res bilo prisotno, kar res ni bilo prav, zdaj pa se je to spremenilo. Menim, da je ilustracija dobila svoje samostojno mesto v likovni umetnosti.

V svojem približno osem desetletij dolgem ustvarjalnem obdobju ste se verjetno srečevali z različnimi ustvarjalnimi izzivi. Bi lahko rekli, da je katero od naročil premaknilo meje vaših ustvarjalnih potencialov?

Na to vprašanje bi težko odgovorila. Zelo težko. Zagotovo sem vsako knjigo bolj ali manj z užitkom delala, zlasti v poznejšem času. V začetku vzameš v ilustriranje vse, kar ti v založbi ponudijo, in si vesel, da imaš delo. Pozneje pa lahko tudi izbiraš, poleg tega pa te uredniki že poznajo, in če so dobri, znajo oceniti, katera zgodba leži posameznemu ilustratorja oziroma ilustratorki.

Od kod vaša vedrina, dobra volja, življenjska radost, ki jo nedvomno odražajo skoraj vse vaše ilustracije?

(smeh) Nimam recepta. Po naravi sem vesel človek. Zrasla sem v glasbeni družini in med knjigami. Oče je poučeval slovenščino na mariborski gimnaziji, imela sem tri leta, ko je umrl. Po očetovi smrti smo se preselili v Ljubljano. Mama je ostala sama z dvema triletnima otrokoma in trimesečnim dojenčkom. Sploh si ne znam predstavljati, kako hudo je bilo zanjo, ampak vem, da smo se kot otroci imeli lepo. Mama je študirala na glasbenem konservatoriju v Pragi in tako imela svoj poklic. Učila pa je doma, ker je bila obenem še z nami. Spominjam se, da smo doma pogosto peli. Tako da nas je doma ves čas spremljala glasbo.

Prej kot kako strašno plat vidim v vsaki stvari pozitivno, tudi ko ni povsem tako. Mislim, da znam tudi poslušati, kar danes marsikdo ne zna več. Pa tudi razumeti drugega. To bi rekla, da je moj plus. Ne spomnim se tudi, da bi se kdaj s kom skregala. Imela sem lepo življenje, lahko bi rekla, da sem živela med pravljicami. Delo za otroke prinaša srečo. To prav gotovo drži. Res sem imela srečo s svojim poklicem. To pa res rada povem.