Marko Ramljak, 43-letni violinist iz Šibenika, glasbenik, ki od leta 1999 sodeluje z Gibonnijem - sodeloval je že pri njegovem legendarnem albumu "Judi, zviri i beštimje", potem pa še pri šestih albumih, ki so sledili - se je pred osmimi leti preselil v Ljubljano.

Razlogi za selitev Dalmatinca v Slovenijo so lahko, kot navaja sam, različni: "Dalmatinec lahko pride v Slovenijo iz več razlogov, denimo, da poje gobovo juho, ki je meni odlična, jaz jo obožujem. To je prva stvar, v katero sem se zaljubil, ko sem prišel sem. Razlogi so pa lahko tudi drugačni: lahko po naključju spozna neko Slovenko in ga ona ugrabi in mu potem vsi njegovi prijatelji, ki jih je pustil v Šibeniku, pomahajo v slovo. Vedno je tako, da se na neki točki moraš odločiti, in jaz sem se odločil, da vendarle pridem v Slovenijo, v Ljubljano, in da se sem priselim z družino. Dom je tam, kjer imaš otroke."

Vedno na poti
Marku sta dom in družina izjemno pomembna, ker je kot glasbenik vedno na poti. Toliko časa je na poti, da niti letnih časov ne opazi več. Pred kratkim je denimo nastopil na koncertu v Kosovski Mitrovici. Poleg sodelovanja z Gibonnijem ima tudi svojo skupino Marko Ramljak Band, s katero je pred kratkim objavil že tretji album z naslovom Mindset. Nazadnje je imel razprodan koncert v Celju.

Na poti in v dnevni sobi
Pravi, da selitev v Slovenijo na njegovo delo ni vplivala: "Moji kolegi so vsi Hrvatje, še naprej se ukvarjam z istim delom. Službe nisem zamenjal, ker je takšna narava mojega dela: sem glasbenik in sem vedno na poti. Drugače pa vadim doma v dnevni sobi. Zjutraj, ko se zbudim, v dnevni sobi pripravim otroke za v vrtec in šolo, potem pa se dnevna soba spremeni v sobo za vaje."

Slovenščina ali dalmatinščina
Slovenščina mu za zdaj še vedno dela preglavice. Slovenci mu ne pustijo, da bi jo vadil, ker jim je všeč, ko ga slišijo govoriti dalmatinsko. Kot pravi: "Ne pustijo mi govoriti, jaz se trudim po svojih najboljših močeh, oni pa mi preprosto ne dovolijo. Denimo, zunaj sta dva metra snega. Jaz pridem na črpalko in ko rečem eno kavo z mlekom z dalmatinskim naglasom, je njim takoj poletje, oni se vidijo na Hvaru, v kavarni ob morju. Jaz jih spominjam na lignje na žaru, na dobro zabavo in na kopanje."

Lignji namesto rož
Vprašali smo ga, ali tudi ženo spominja na lignje. Odgovarja, da se je na dalmatinščino zelo navadila, lignje pa pogosto pogreša, zato jih naroča pri prijatelju iz Šibenika in jih zamrznjene nosi v Ljubljano.

Jeziki so bogastvo
Z otrokoma govori hrvaško: "Z njima govorim hrvaško. Meni je zelo pomembno, da se naučita govoriti oba jezika. V šoli ali vrtcu se že tako učita slovensko in imata svoje prijatelje, s katerimi se igrata in govorita po slovensko. To je najbolj normalna stvar. Ampak ju prav tako nočem prikrajšati za znanje še enega jezika, moj bog, jeziki so bogastvo."

Pogreša rojstni kraj
Marko pogreša rojstni Šibenik, svoje prijatelje in morje: "Zelo sem navezan na svoj rojstni kraj, moj bog, tam sem se rodil, tam sem preživel svoje otroštvo. Tam sem spoznal svoje prve prijatelje in to bo vedno ostalo na nekem posebnem mestu v mojem srcu. Zato sem še vedno z eno nogo tam, z drugo pa tu."

Si to, za kar živiš
Pa vendarle se s tem ne obremenjuje, spoznal je, kaj je v življenju resnično pomembno: "Na koncu ti občutek pripadnosti postane manj pomemben in potem na to gledaš z nekimi drugimi očmi. Na koncu ne pripadaš samo mestom, ampak pripadaš tistemu, za kar živiš. Jaz recimo živim za svoje otroke in si želim, da so oni srečni. In to mi je najpomembneje."

Marka Ramljaka lahko spet poslušamo 19. avgusta na Starem trgu v Ljubljani.