Režiserka in dramatičarka Mirjana Medojević je končala študij na Fakulteti dramskih umetnosti na Cetinju v rodni Črni gori, nato pa izobraževanje nadaljevala na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, in sicer pod mentorstvom Tomija Janežiča.

Nase je preusmerila pozornost že z magistrsko predstavo na AGRFT-ju Zločin in kazen, kjer se ukvarja z večnimi dilemami posameznika v sodobni družbi. Z njo je navdušila občinstvo, pa tudi gledališko kritiko, natančneje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov, ki jo je na lanskem Borštnikovem srečanju razglasilo za najboljšo predstavo sezone 2016/17.

Dostojevski pri temperaturi 13 stopinj Celzija
Mirjana Medojević je svoj Zločin in kazen, ki traja kar štiri ure in pol, postavila na posebnem prizorišču, v mrzlem predoru (pri temperaturi 13 stopinj Celzija) pod Lutkovnim gledališčem v središču Ljubljane. Čeprav so bile priprave za predstavo naporne, je mlada režiserka uživala v njih:"Zaljubljena sem v slovenske igralce, javno in odkrito priznam. To povem tudi njim. To je eden glavnih razlogov, da sem tukaj in bom še nekaj časa". Igralec je zanjo, kot pravi, srce gledališkega procesa, in če ni dovolj močno, se človek hitro utrudi.

V predstavi, ki je vso sezono razprodana, nastopa tudi veliki slovenski gledališki igralec Janez Škof. A črnogorska režiserka nikogar posebej ne izpostavlja. "Zame so vsi, ki delajo z mano, veliki igralci, v smislu, ki mi precej pomeni. Res znam ceniti igralca, ki se mi odpre in je pripravljen tako delati z mano do konca," dodaja Mirjana. Na vprašanje, ali ima težave z vzpostavljanjem avtoritete, 27-letna Mirjana odgovarja: "Odkar sem prišla, se mi zdi, da nikomur ni tako pomembno, koliko sem dejansko stara. Torej o tem nisem niti razmišljala, ker nikoli nisem zaznala predsodke v tem smislu. Zato sem še bolj osredotočena na tisto, kaj lahko dam, v ustvarjalnem smislu.

"Nočem ostati v Ljubljani za vsako ceno"
Mirjana Medojević pripravlja dve novi predstavi in sodeluje s kolegoma Tomijem Janežičem in Jernejem Lorencijem pri njunih projektih. Čeprav so jo v tukajšnjem gledališkem okolju lepo sprejeli, še vedno ne ve, ali bo ostala v Sloveniji. "Nočem razmišljati na ta način, da si želim ostati tukaj za vsako ceno. Če se bom počutila tako, kot se počutim zdaj, bom gotovo ostala." V Ljubljani živi že več kot dve leti in jo dobro pozna. "Nimam občutka, da sem tujka, in to je dobro. Počutim se domače, nikoli se ne zgodi, da grem na ulico in ne srečam nekoga, ki ga že poznam. To jemljem kot znak, da postajam del tega okolja."

Mirjana pravi, da se je slovenščino učila od igralcev in da je sprememba jezika spremenila tudi njo. "Drugi značaj sem, ko se pogovarjam v črnogorščini, in povsem drugačna sem, ko govorim v slovenščini. Zdi se mi, da sem v slovenščini blažja, besede, ki pomenijo nekaj strašnega, pa se mi zdijo manj strašne. Čutim, da sem mehkejša, in to mi je všeč, pravi Mirjana.

V ustvarjalnem in plodnem obdobju mlada Črnogorka ne čuti domotožja. A del Črne gore vendarle nosi v sebi. "Še vedno čutim črnogorski arhetip, če kaj takega sploh obstaja. Prepoznavam ga, vem, kaj mi je dalo to kršje, kje so te točke, a ne razmišljam ... Včasih pogrešam družino, drugega pa ne." Sedemindvajsetletnica bo ostala v Ljubljani, vsaj dokler ne bo dokončala predstav, ki ju pripravlja po romanih Besi ter Mojster in Margareta.