Namesto da se bojite, bodite radovedni – to je sporočilo enega izmed 21 plakatov z vsega sveta, ki so v okviru festivala Hiša strpnosti Ljubljančane ta teden pozivali k strpnosti. K ustvarjanju plakatov je kolege z vsega sveta pozval svetovno znani grafični oblikovalec iz New Yorka Mirko Ilić.

Ilić je v ZDA odšel iz Zagreba sredi 80. let in je že leta 1991 postal umetniški direktor mednarodne izdaje revije Time in urednik mnenjskih strani časopisa New York Times. Leta 1995 je ustanovil svoj studio za grafično oblikovanje v New Yorku, ki se ukvarja predvsem z oblikovanjem publikacij, podob in notranjim oblikovanjem. Njegovo delo je razstavljeno v mnogo ustanovah in muzejih, med drugim tudi v muzejih MoMA in Smithsonian. Zadnja leta pogosto predava o simbolih sovraštva, o tem pa je tekla beseda tudi v studiu NaGlas!.

Ta teden ste v Ljubljani znova predavali o simbolih sovraštva. Zakaj imajo ti simboli tolikšno moč in zakaj jih je pomembno razkrinkavati?
Simboli, o katerih sem govoril, so mednarodni, trudim se, da ne bi govoril o lokalnih simbolih sovraštva. Mednarodni me bolj zanimajo, ker so v teh okoljih manj znani, opazimo jih na vsem območju nekdanje Jugoslavije in širše. Prav smešno je, da enake videvamo na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni. Očitno izhajajo iz istega središča, le da so nekateri kodirani. To niso več kljukasti križi, ampak nekaj drugega, niso takoj prepoznavni. Ker sem grafični oblikovalec in opazim te simbole malo hitreje in večkrat kot drugi, hočem opozoriti nanje in pojasniti njihov pomen.

Kdo so ljudje, ki uporabljajo govorico sovraštva?
Pri vas so to tisti, ki so navadno povezani z lokalnimi in državnimi nogometnimi ekipami. To so t. i. navijaški huligani. Večina uporablja ikonografijo obritoglavcev, neonacistov. Po mojem mnenju so ugrabili klube pravim navijačem in jih spremenili v svoje tribune.
Kako se lahko upremo sovražnim simbolom in sporočilom?
Ekonomija je lep način za to. Vaši stadioni so v lasti države ali mest. To pomeni, da mesto Ljubljana odstopa stadion nogometnemu klubu oziroma neonacistom, da ga uporabljajo
za svojo tribuno. Morda bi kazalo reči: 'Če boste uporabljali svoje simbole, se boste morali umakniti.' Pri vas je na stadionih veliko oglasov, v ZDA pa podjetja tam ne bi več hotela oglaševati. Ne bi hotela imeti oglasa za hotel ali banko in nad njim neonacistično zastavo.
Seveda so mogoča tudi sporočila strpnosti. V Ljubljani ste odprli razstavo o tem, toda eden izmed plakatov je bil še isti dan strgan, nadomestili so ga z novim. Ali se je s sporočili ljubezni in miru vendar mogoče upreti govorici sovraštva?
Vedno navajam besede Martina Luthra Kinga: 'Če se tisti, ki imajo radi mir, ne bodo naučili združevati kot tisti, ki imajo radi vojno, ne bodo nikoli zmagali.' Zelo pomembno je nenehno opozarjati, da to ni v redu, sicer nekatere stvari postanejo normalne.
Ko je moj newyorški prijatelj, ki sem ga peljal z beograjskega letališča v mestno središče – tudi on je znan grafik teoretik – videl celo vrsto simbolov obritoglavcev, me je vprašal, ali sem ga pripeljal v fašistično državo. Nisem mu mogel pojasniti, da večina ljudi ne ve, kaj vidi.

Gre za to, da oblasti podcenjujejo moč govorice sovraštva. Kaj menite o tem, da niti slovenska vlada niti predsednik republike, pokrovitelj festivala strpnosti ta teden v Ljubljani, nista finančno podprla prireditve? Kako razumete tako pasivnost?
Prav smešno je, da se vse tukajšnje države ponašajo s svojo kulturo, nobena pa je ne podpira. Govorijo o kulturi in športu, ki pa sta vendar različni stvari. Skoraj brez zadržkov namenjajo kupe denarja za šport, ker si ljudje želijo 'kruha in iger', za kulturo pa denarja ni. Zelo čudno je, da ste sicer narodnozavedni, a ne takrat, ko gre za kulturo. Šport je vedno pritegoval več ljudi kot kultura, zato je v športu tudi več potencialnih volivcev. Po drugi strani del vseh teh vlad izrablja del huliganov za različne namene, na primer za napad na parado istospolno usmerjenih ali begunce. Zelo primerni so za to. Uporabni so za take namene. Zato jih seveda tudi ščitijo.
Zakaj pa se vam zdi vredno namenjati čas in denar za boj za večjo strpnost na območjih, kjer ne živite že 30 let?
Ker sem tu odrasel in ker so mi tukajšnji kulturni ljudje pri srcu. Bližji so mi kot tisti v Italiji, čeprav sem o tem predaval tudi v Italiji in ZDA. Tukajšnji ljudje so mi bolj pri srcu. Zdi se mi, da lažje opozarjam kot tukajšnji ljudje. Mislim, da je nekaj strahu na obeh straneh. Lahko te pretepejo. To je doživelo več mojih prijateljev.
Moramo se torej bojevati proti govorici sovraštva?
Mojo prijateljico so pretepli pred sodiščem, ko je šla pričat proti eni izmed takih skupin.