Tako je odprtje obnovljene Moderne galerije Ljubljana napovedala direktorica galerije Zdenka Badovinac, ki je med drugim dodala, da ostaja galerija na isti površini, saj je stavba Edvarda Ravnikarja spomeniško zaščiten objekt, so pa nekoliko posegli v depoje, da bi s tem dobili večji obseg razstavnih prostorov.

Nekoliko je premetana razporeditev prostorov v obnovljeni Moderni galeriji in tako je centralna dvorana zdaj namenjena nekakšni stični točki vseh razstavnih prostorov, z novim muzejem sodobne umetnosti pa tudi stičišče med Tomšičevo in Metelkovo.

Omenjena dvorana, v kateri stoji galerijska prodajalna, je trenutno polna podob konjičkov, Dalmacije, utrinkov iz Benetk in grozljivih podob iz Dachaua. Te najdemo na razstavnem katalogu, ki je na voljo v 120 različnih publikacijah (platnico vsakega med temi namreč krasi drugačna podoba) in še pred vstopom na razstavo napove Mušičevo prisotnost v galeriji.

Kot pove že naslov postavitve Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, so na ogled dela iz javnih in zasebnih slovenskih zbirk, kar po besedah direktorice dokazuje, da je bogat delež slikarjevih del prisoten tudi na domačih tleh. Razstava, ki je nekakšen vrhunec ob počasi iztekajočem se letu, v katerem se spominjamo stoletnice Mušičevega rojstva, ponuja na ogled 179 olj, gvašev in risb. Zorana Mušiča smo si vsaj v času nekdanje Jugoslavije radi delili Slovenci, Hrvati, Italijani in celo Francozi, a kot pravi kustosinja razstave Breda Ilich Klančnik, je avtor sam poudarjal, da je pripadal celotnemu občestvu, ki se zanima za likovno umetnost.

Razstavni katalog
Predstavitev Mušičevega dela, na kateri nekatera umetnikova dela, ki smo jih do zdaj poznali zgolj z reprodukcij, končno zaživijo v vseh svojih barvah, sovpada tudi s 50-letnico prijateljstva dveh Zoranov – Mušiča in Kržišnika, prvega direktorja Moderne galerije, ki je s svojim besedilom Mušiča približal svetu. Prav Kržišnikovim besedilom je namenjen prvi del kataloga. Ta obsega tudi Kržišnikov tekst o ciklu Nismo poslednji iz leta 1970, reprodukcije 120 likovnih del, ter besedila, ki so jih prispevali Tomaž Brejc, Ješa Denegri, Meta Gabršek Prosenc, Miklavž Komelj, Ivana Simeonović Ćelić ter Gojko Zupan, skrbni proučevalec Mušičevega življenja, ki je prispeval biografijo. Literaturo o umetniku je zbrala Jana Intihar Ferjan, katalog pa je oblikoval Novi kolektivizem.

Šest postankov v Mušičevem opusu
Razstava je razdeljena na šest delov. Prvi predstavlja retrospektivo zgodnjih del, sledi čas zgodnjih Benetk, potem dela, ki so Mušiču prinesla mednarodno slavo, torej zlasti konjički in utrinki iz Dalmacije. Tukaj so tudi cikel Nismo poslednji, umetnikova vrnitev v Benetke in dela z rastlinsko motiviko, skalnatimi pokrajinami in katedralami. Peta dvorana predstavlja abstrakcije iz dalmatinske zemlje, zadnji del razstave pa v določenih ciklih ponovi posamezna Mušičeva obdobja.

Zgodnja leta in prvi slikarski koraki
Zoran Mušič se je rodil 12. februarja leta 1909 v Bukovici blizu Gorice. V otroških letih je delil usodo številnih Primorcev, ki so se med prvo svetovno vojno kot begunci umaknili na Koroško in Štajersko. Maturo je opravil na mariborskem učiteljišču, nato pa se vpisal na zagrebško likovno akademijo, kjer je diplomiral leta 1934 pri profesorju Ljubu Babiću.

Na Mušičev nadaljnji razvoj je pomembno vplival obisk Španije, srečanje z Goyevim slikarstvom, pa tudi špansko zlato dobo in daljša slikarska potovanja v Dalmacijo, kamor se je vedno znova vračal med letoma 1934 in 1940.

Jedro Mušičevega slikarstva je vedno risba
Umetnik vedno dela po motivu, pravi umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc. Sedi pred motivom, ga opazuje, se vanj poglablja, nato pa slika tisto, kar je njegov spomin na videno. Ustvarja novo barvno poetično izkušnjo teh motivov. Kot še poudarja eden izmed avtorjev tekstov v katalogu, je jedro Mušičevega slikarstva vedno risba. "Bil je risar z izjemnim občutkom za barvno kompozicijo in barvna razmerja."

Razvoj motivike Mušičeve umetnosti vedno sledi slikarjevemu gibanju. Leta 1937 je postal član kluba Neodvisnih slovenskih umetnikov in kluba Brazda, v katerem so se povezovali mariborski likovni umetniki. Leta 1944 pa se je po selitvi v Benetke med drugim povezal s Fillipom de Pisisom in njegovim krogom. Od tam so ga jeseni istega leta prek Trsta odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je nastala zbirka risb s pretresljivim 'zapisom' nacističnih grozodejstev. Če je pred temi temačnimi izkušnjami slikal iz veselja, je po Brejčevih besedah v Dachauu risal zato, da je lahko preživel. In prav takrat je risba dobila poseben pomen v njegovem delu.

Po koncu vojne se je Mušič poleti leta 1945 znova vrnil v Benetke, ki so postale poleg Pariza njegov drugi dom. Po osvoboditvi ni nadaljeval izkušnje iz Dachaua, ampak je spet odkril barve in se vrnil k stari motiviki. V Parizu je od leta 1953 ustvarjal in razstavljal pod okriljem Galerie de France in bil del skupine Ecole de Paris, pod vplivom katere so postali njegovi motivi bolj abstrahirani.

Človek velike slikarske inteligence
Kot opozarja Tomaž Brejc, je Mušič bil do obdobja med 1957 in poznejšimi leti v Slovenji zelo kritičen, njegovega dela tega časa pa ne smemo obravnavati kot getoiziranega, ampak ga je treba integrirati v preostalo Mušičevo delo. V začetku 70. let se je vrnil k spominom in podobam, ko jih je doživel v Dachauu, in nastal je znameniti cikel Nismo poslednji. Tudi v tem Mušič ni patetičen, pojasnjuje Brejc, saj gre za človeka velike slikarske inteligence. Ješa Denegri pa je cikel opisal kot veliko in pomembno dediščino, ki na edinstven način obravnava fatalni duh temačnega dela evropske zgodovine.

Ekspresivna serija poslednjih avtoportretov
Mušič je umrl 24. maja leta 2005 na svojem domu v Benetkah. V zadnjih letih njegovega življenja je nastala ekspresivna serija poslednjih avtoportretov, s katerimi je po besedah Brede Ilich Klančnik sklenil ustvarjalni krog, ki ga je mladi slikar začel oblikovati ob srečanju z Goyo v Pradu slabih 70 let pre. Oba slikarja, Mušič z opešanim vidom, Goya pa oslabelim sluhom, sta "okusila najtemnejšo, najbolj grobo in najnasilnejšo plat nedoumljive človeške narave". Sklenimo, tako kot je to storila kustosinja, predstavitev umetnikovega dela in življenja z besedami, s katerimi je Mušič v mladih letih opisal španskega slikarja, ki ga je tako občudoval, na koncu pa so obveljale tudi za njegovo delo.: "S par potezami, ki se zde le nedoločene lise, je ustvaril življenje, krče in maske bednih, žrtve in njih mučitelje in kaos v gibanju mas. Vse to je opisal s toliko slikarske lepote, da ni ostalo samo pri pusti vsebini, temveč je iluzijo življenja na platnu spojil z visoko slikarsko kvaliteto."