Francis Bacon (1909-1992) s svojim bolj slavnim rojakom in soimenjakom Francisom Baconom (1561-1626) vsaj na prvi pogled ni imel nič skupnega. Kako vendar bi lahko primerjali uglednega filozofa, državnika, utemeljitelja znanstvene metode, zasnovane na načelu induktivne logike, in boemskega umetnika, znanega po morastih motivih, zaznamovanih z homoeroticizmom, križanjem, trpljenjem, genialno izraženim z zabrisanimi usti portretiranca, ki mu je odvzeta možnost replike, besedne in telesne. A popolnoma različna si Francisa Bacona vendar nista bila; oba je zaznamoval luciden genij in določene osebnostne poteze, ki so bile v javnosti obsojane. Če je 'Bacon prvi' svojo politično kariero končal, zaznamovan z obsodbo zaradi korupcije, je 'Bacon drugi' slovel kot strastni pijanec z nagnjenjem k sadomazohizmu. Bacon, ki bi po 'vseh zdravstvenih pravilih' moral umreti veliko pred 80. rojstnim dnevom, je že v petdesetih vzpostavil naslednjo dnevno rutino: slikanje do poldneva, pitje do polnoči.
V tem trenutku Francis Bacon ni ponovno aktualen le zaradi okrogle obletnice njegovega rojstva. Njegovo delo ima poseben pomen za v devetdesetih letih zelo razvpito gibanje ''Young British Artists'', ki je med drugim kot zvezdnika vzpostavilo Damiena Hirsta. Bacon je namreč ena od referenc za to skupino umetnikov, katerih prepoznavnost temelji na šokantni gesti, in še posebej Damien Hirst se več kot očitno obrača k Baconu, in sicer ne le v stilizaciji svojih del, ampak tudi v stilizaciji svoje osebno sti.
Ljudje umirajo kot muhe
"Ljudje okoli mene umirajo kot muhe. Skoraj nikogar več ni, ki bi ga lahko naslikal, razen mene samega," je leta 1975 rekel Francis Bacon. Tema smrti je bila nenehna spremljevalka v Dublinu rojenega slikarja, ki je prvi sad uspeha užil šele leta 1944 oziroma malo pred 35. rojstnim dnevom. Prej se je ukvarjal s soboslikarstvom in nekaterimi drugimi dekorativnimi posli, potoval je po Evropi in pri tem pod moško obleko nosil "štrumpantlje". In preučeval starejše slikarske mojstre. Predvsem njegova zgodnja dela so nastajala pod vplivom Matthiasa Grünewalda (pri Grünewaldu med drugim najde navdih za maličenje ust, a o tem več kasneje), Diega Velázqueza in Rembrandta, ravnodušnega pa ga niso pustili niti Picasso, zgodnji nadrealisti in predstavniki manj znanega biomorfnega gibanja.
Vrnimo se k trenutku, ko je Bacon zaslovel. Zgodilo se je leta 1944 in odločilna je bila slika Three Studies for Figures at the Base of a Crucifixion (Tri študije za figure na vznožju razpela), ki je s svojo triptiško obliko tudi začrtala Baconovo pot, ki jo je prav forma triptiha močno zaznamovala. Pravzaprav jo je zaznamovalo vse, kar je bilo povezano s krščanstvom, a krščanstvom v njegovi najbolj groteskni in trpeči podobi. Ne pravijo zaman, da je Bacon v duhu pripadal heroju tragičnega, heroju v duhu stare antične tragedije.
Nemi kriki in Križarka Potemkin
Najbolj odločno se trpljenje izrazi v že omenjenih nemih figurah oziroma figurah, ki nemo kričijo. Navdih pri Grünewaldu, podobno nekonvencionalnem umetniku, ki je v renesansi zavestno zapostavljal vsa pravila renesančnega slikanja, smo že omenili. Dodajmo še fascinacijo s kričečimi obrazi v filmu Križarka Potemkin režiserja Sergeja Eisensteina ter z medicinskimi knjigami, ki jih je Bacon v studiu kopičil v štiridesetih in petdesetih.
V resničnem življenju je bil Bacon menda drugačen, kot bi smeli sklepati iz njegovih slik. Zares razburil se je menda le malokrat, zagotovo pa, če mu je kdo omenjal rojaka in 'tekmeca' za položaj najboljšega sodobnega slikarja na Otoku Davida Hockneyja. V omari je hranil zbirko bičev, a nasilen ni bil; zakaj jih je uporabljal, niti ni pomembno, pomembnejše je pričevanje Baconovega biografa Michaela Peppiata, ki naj tudi sklene to kratko posvetilo Francisu Baconu: "Bil je zabaven, načitan, njegov šarm je bil neskončen in bil je zelo radodaren."