Peter Handke pesmi Radovana Karadžića ni razumel. "Ta pa res piše kot medicinec," je komentiral snop zapiskov, ki mu jih je Karadžić leta 1996 podaril v svojem 'štabu' sredi neke vetrovne pustinje. Nekaj tednov pozneje je izginil. Handke je seveda znan tudi po svojem kontroverznem prosrbskem 'traktatu' oziroma popotniškem poročilu Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien (Zimsko popotovanje k Donavi, Savi, Moravi in Drini ali pravičnost za Srbe) in po sodelovanju pri peticiji za izpustitev Slobodana Miloševića. No, zadnjo je med drugim podpisal tudi nobelovec Harold Pinter.
Handke si je za obisk Radovana Karadžića prizadeval iz več razlogov. Eden je bila želja, da bi prebral kakšno Karadžićevo pesem. Nekoliko ga je namreč motilo predstavljanje nekaterih balkanskih politikov kot pesnikov; medijsko predstavljanje, ki je pogosto ostalo brez dokazov. Spraševal se je, zakaj na primer bi verjel poveličevanju voditelja kosovskih Albancev Ibrahima Rugove kot učenca Rolanda Barthesa, ki govori brezhibno francoščino, kot 'balkanskega Gandhija' in kot ... pesnika, če pa še nobene njegove pesmi ni videl. Torej ... Kako je v resnici s Karadžićevim pesništvom?
Drugi povod za željo po srečanju s Karadžićem je bila objava podatkov o pokolu v Srebrenici. Šokirali so ga in tedaj je Handke zapisal: "Kako je vendar možno, da nihče od nas tukaj ali, še prej, nihče od tistih tam, noben Srb, še ni ubil tistega, ki je za to odgovoren; to je vodje bosanskih Srbov Radovana Karadžića, ki je pred vojno menda pisal celo otroške pesmice(!)? Kje je drugi Stauffenberg ali Georg Elser?"
Trda vprašanja glede dogajanja na Balkanu
20. decembra 1996 je Peter Handke v spremstvu prijatelja Zlatka Bokocića, prevajalca Žarka Radakovića in nekega predstavnika založbe Suhrkamp prispel v Pale. "Človek želi vendar razumeti zgodovino, zato sem odpotoval tja. In še enkrat bi naredil isto," je povedal Handke. Ob srečanju je Handke Karadžiću podaril prevod svojega Zimskega popotovanja in razveselilo ga je, ker je Karadžić že vedel, da Handke ni še eden izmed sovražnikov srbskega naroda; vedel je, da Handke "Srbov ne vidi tako, kot jih vidijo osvajalci Lune" (Handke). Ko je med pisanjem Handkejeve biografije Malte Herwig v zaporu v Haagu obiskal Karadžića, je ta povedal, da mu je Handke postavljal zelo 'trda' vprašanja glede dogajanja na Balkanu.
Handke Karadžića nikoli ni opravičeval in tudi ne pozabi povedati, da mu Karadžić kljub obljubi, da bo primera osebno raziskal, nikoli ni poslal odgovora glede usode dveh Bosancev, ki sta izginila v bližini Srebrenice in katerih sorodniki so Handkeja prosili za pomoč pri iskanju informacij o njiju. Leta 2006, ko se je Karadžić še uspešno skrival pod krinko potujočega zdravilca Dragana Dabića, je Handke zapisal: "Sodišče mora biti pravično. Pravično mora biti tako v Miloševićevem primeru, kot tudi - in tukaj še bolj nujno - v primerih Radovana Karadžića in Ratka Mladiča, pa tudi ko gre za sojenje muslimanskim mudžahedinom."
Ja, v osebni zgodovini Petra Handkeja je veliko takih, pa tudi (vsaj na videz) dosti manj preudarnih političnih izjav. Malte Herwig jih je popisal mnogo in poskušal njihovo ozadje pojasniti tudi prek osebnih pogovorov s Handkejem. Ni dvoma, da bo knjiga Meister der Dämmerung: Peter Handke - Eine Biografie (Mojster somraka: Peter Handke - biografija) ena bolj odmevnih v naslednjih mesecih. Vsaj v deželah severno od nas.