"Sem ulični fotograf, ulica me pritegne in navdihuje," pravi vizualni umetnik in fotograf Igor Anđelić. V letih dela za Mladino, Dnevnik, Anteno, Ambient se je naveličal fotografske opreme in že nekaj časa svoje mojstrovine ustvarja s telefonom.
"Obstaja eno pravilo: najboljši fotoaparat je tisti, ki ga imaš s sabo. Druga stvar, ko nekdo reče: 'Jaz imam pa ta aparat, ki dela dobre slike.' Napačno! Slike delaš ti. Poleg tega telefon nudi diskretnost," nam zaupa med obiskom na njegovem ljubljanskem domu. Pogovoru lahko prisluhnete v oddaji NaGlas! ob 12.35 na TV SLO 1 ali v posnetku oddaje spodaj. Vabljeni tudi k branju!
Odraščal je v svetu arhitekture in umetnosti. Njegov oče je sredi 50. letih prejšnjega stoletja prišel s črnogorskega Cetinja v Ljubljano študirat arhitekturo in bil eden ljubših Ravnikarjevih študentov. Igorja je povsod jemal s sabo. "Spomnim se odprtja Maximarketa, odprtja Globusa v Kranju. To so bili projekti, ki so pomenili 'zeitgeist', duh časa, to je bilo moderno. Ali pa denimo grafični bienale v Moderni galeriji – to ni bilo možnosti, da bi oče šel brez mene na odprtje," se spominja. Oče ga je podpiral v marsičem, tudi v glasbi. "Najbolj je bil srečen, ko je prišel enkrat domov – vsak Črnogorec ima neke gusle doma –, pa sem mu nekega dne dejal: 'Kaj pa če bi jaz dal magnet gor in naredil električne gusle?' In potem je bilo: 'To sine! To je treba! Etno in malo rocka zraven, bravo!'"
Didžej že s 14 leti
Že pri 14 letih je vrtel glasbo po klubih v Herceg Novem, kjer je preživljal poletne počitnice. Tam je spletel tudi veliko prijateljstev z zanimivimi ljudmi iz vse nekdanje Jugoslavije. "Težko bi rekel, da sem jugonostalgik. Povsod si imel to neko družbo, pa malo različna dogajanja – Beograd je bil tak, Sarajevo je bilo drugačno. V Sarajevu bog ne daj, da bi se pohvalil, ker potem si gotov. Tam si bil enak vsem. Tam je bil Bregović, v Beogradu je bil Šaper ... Pa tisti začetki vsega – Idoli, pa stanovanja po Beogradu, kjer so bile zabave, pa Šarlo Akrobata, pa Lucky pingvini ... pa še mnogo drugih!"
"Šverc" po letalih
Sploh 80. leta ohranja v lepem spominu do danes: "Takrat smo se še 'švercali' na letalih, ker smo poznali pilote, 'stevke'. Jaz sem hodil na Brnik kot na železniško postajo ali na avtobus. Kam letiš? A v Sarajevo? A grem lahko s tabo? Seveda, lahko," pripoveduje.
Na Hvaru si je pozneje ustvaril družino in odprl galerijo, ki pa je bila veliko več kot to. Iz vsakega prostora, v katerega je posegel, naj si bo galerija, kavarna ali klub, je znal oblikovati, kot jim pravi sam, socialne skulpture – lokale, kjer je najlažje gnetel, sestavljal in v njih združeval različne ljudi. "Vsako mesto bi moralo imeti take prostore, kar je danes žal postalo malo drugače. V glavnem so vsi lokali po središču 'turist trap'. Prideš v lokal, ne poznaš nikogar. Včasih je bilo drugače – točno si vedel, ob kateri uri bo kdo nekje."
Njegova zadnja publikacija sliši, tako kot on sam, na ime Flâneur – francoski izraz za strastnega opazovalca, priložnostnega popotnika, soustvarjalca uličnega življenja, ki vidi svet in je v središču dogajanja. Beseda pomeni tudi sodelovati in prijateljevati z umetniki svetovnega kova, kot sta Ulay in Marina Abramović. "Tenis vedno igraš z boljšim. Učiš se. Vedno imaš neke guruje, če smem tako reči. Marina – vemo, da je naredila ogromno, Ulay – vemo, da je naredil ogromno, je pustil pečat na celotno mojo generacijo. Skratka, dobro je biti del tega sveta." Tako kot je ljubiteljem fotografije in umetnosti lepo biti del sveta Igorja Anđelića.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje