"Na to vesno sem čakal v letih 1997, 1998, 1999, 2000, 2001, 2002 ... Pričakoval sem jo za Outsiderja, Porno film in Sladke sanje. Zato sem srečen. Pač ne morem več govoriti, da me nihče ne mara in mi noče dati nagrade," s temi besedami je filmski in televizijski montažer Zlatjan Čučkov komentiral najvišje slovensko priznanje filmsko montažo.

Zlatjan se je rodil v Skopju leta 1963, samo tri mesece pred katastrofalnim potresom. Takrat, ob 5. uri in 20 minut, ga je mama ravno dojila. Z njim v naročju je stekla iz hiše in ga rešila. Tudi pozneje je imela pomembno vlogo v njegovem življenju. "Pri 13 ali 14 letih me je mama vprašala, kaj bo iz mene. Bilo je nedeljsko popoldne, na televiziji je bil prav takrat film, v katerem je montažer nekaj montiral, in jaz sem rekel, tole bom delal. In že naslednji dan sva odšla na akademijo," se spominja odločitve, ki je določila

njegovo poklicno pot.

"Ne zanima me, kakšno je vreme zunaj"
Ob koncu študija na beograjski Akademiji dramskih umetnosti so na Televiziji Ljubljana iskali montažerja. Zlatjan se je prijavil in sklenil, da bo ostal v Ljubljani. Zelo mu je bila všeč, najbolje pa se je počutil v montirnici. "Že skoraj 35 let se tu odlično počutim. Ne vem, kakšno vreme je zunaj, in me niti ne zanima. Lepo vreme imam tukaj, ko gledam, kaj montiram." Pred petimi leti mu je ljubljanska univerza podelila priznanje za pomembna umetniška dela. To priznanje mu veliko pomeni in kot pravi, je pomembno tudi zato, ker je velika spodbuda za mlade generacije izobraženih montažerjev.

Montaža je pisanje s kadri
Zanimivo je, da Zlatjan pred montažo nikoli ne prebere filmskih ali televizijskih scenarijev. "To, kar je napisano, ni nujno, da je tudi posneto. Kaj je pravzaprav montaža? Pisanje s kadri. Ne smem se obremenjevati s tistim, kar je zapisano, zanima me tisto, kar je posneto, zato ne berem scenarijev."

(Zamolčana) bogata družinska zgodovina
Ime bi moral dobiti po znamenitem armenskem šahistu Tigranu Petrosjanu, vendar se je zaradi babičinega nasprotovanja potem rodila ta skovanka, na katero sliši danes. Priimek Čučkov pa Makedonci dobro poznajo. Zlatjanovi praded, ded in oče so uvrščeni v Makedonsko enciklopedijo. Praded Efrim Čučkov je bil tovariš Goceta Delčeva. Skupaj sta obiskovala vojaško akademijo v Sofiji in danes se ena izmed sofijskih ulic imenuje po njem. Zlatjanov ded, Emanuel Čučkov, je bil v začasni povojni vladi minister za Makedonijo in prvi umetniški vodja svetovno znane folklorne skupine Tanec. Pozneje ga je zaradi drugačnega stališča do makedonskega vprašanja tedanja politična oblast odstavila. "Bil je razglašen za bolgarofila, separatista, antijugoslovana. Moj ded je bil razrešen političnih finkcij, niso ga pa zaprli. Vseeno je bil doma strah velik. Vse, kar vem o dedu in pradedu, sem izvedel na spletu, in sem kar malo jezen na očeta, babico, ker mi o tem nista pripovedovala, da bi vedel, iz katere družine sem."

Ponosen na očeta boema
In verjetno je Zlatjanov oče, Vlado Čučkov, zaradi tega glasbeno akademijo končal v Ljubljani, po vrnitvi v Skopje pa je delal kot glasbeni urednik na makedonski javni televiziji. Bil je tudi izjemno spoštovan in cenjen glasbeni kritik. Svojega očeta se Zlatjan spominja kot velikega boema. "Bil je tudi velik boem! Pred časom sem v nekem članku prebral, da žal Skopje ne premore več takih boemov, kot so nekoč bili Vlado Čučkov, Branko Varošlija, Gane Todorovski. Ponosen in srečen sem, da sem imel čast biti v družbi takih boemov."