Čeprav je festival sodobnega plesa CoFestival, trenutno edini plesni festival v prestolnici, ki omogoča vpogled v širok izbor mednarodne plesne produkcije, zadnje novembrske dni obarvan plesno, se zdi, da še vedno ni povsem udomačen v sodobnoplesni in širši javnosti. Smo se ob krčenju podpore sodobnemu plesu, ki je ogrozilo tako domače ustvarjanje kot popolnoma zreduciralo tuja gostovanja, že skorajda odvadili možnosti pomembnih sodobnoplesnih dogodkov in oddaljili od misli, da se na tem področju še kaj dogaja?

Pozornost je še toliko težje dosegljiva ob nestandardnih produkcijskih obrazcih, kjer se festivalu prav njegovo dinamično iskanje najustreznejših strategij in umestitev v lokalni kontekst vračata kot negativni bumerang. Gre namreč za mlad festival, a z daljšo zgodovino številnih razvojnih transformacij, ki v trenutni manifestaciji združuje več spodbud sodobnemu plesu v različnih festivalskih formatih – v njem se odsevajo izobraževalni Kratki rezi, Pleskavica, festival plesnih perspektiv Ukrep, evropski projekt Modul Dance in dejavnost regijske mreže Nomad Dance Academy. Z različnimi oblikami v odzivanju na potrebe sodobnoplesnega okolja, z iskanjem ustrezne terminske umestitve in navsezadnje možnosti preživetja festival tako v svoji javni predstavitvi še vedno deluje nekoliko neulovljiv, čeprav se to zdi predvsem posledica tega, da je nekaj, kar je uničeno, težko na novo vzpostaviti (ne pa njegovih prizadevanj).

Preoblikovanje festivala in njegov vznik iz preteklih festivalskih oblik in kolektivno umetniško vodstvo festivala (Dragana Alfirević, Goran Bogdanovski, Mitja Bravhar, Dejan Srhoj, Rok Vevar in Jasmina Založnik) so odraz praktičnega udejanjanja zanimanj, ki se ustvarjalcem festivala zdijo pomembna in produktivna v umetniškem in družbenem kontekstu ter jih najdemo tudi kot osrednje smernice same zasnove festivala in njegovih poudarkov: vprašanja kolektivnosti in individualnosti, meja med zasebnim in javnim, potenciali družbenih kohezivnosti, mišljenje in oblikovanje skupnosti in skupnega, ob tem pa načini procesnega, kontinuiranega (so)delovanja.

Povezati ranljiva telesa depresivne kulture
V predstavi Samo moje srbska plesalca, performerja in koreografa Igor Koruga in Ana Dubljević naslavljata občutja globoke praznine, izgubljenosti, depresije, kot se razraščajo v prekarnem, individualističnem in razosebljenem kapitalističnem vsakdanjiku. Plesalčevi telesi s kapuco, ki napol skriva obraz, sta ujeti v pomanjšani sobi umazano oranžnega tona, in če oranžna barva predstavlja radost, družabnost, čustveno toplino in optimizem, je njena zatemnitev očiten znak problematike, ki jo naslavljata ustvarjalca. S ponavljajočimi se avtomatiziranimi gibi – najprej z butanjem z glavo ob zid, nato z ritmičnim zibanjem na vseh štirih – izrisujeta kartografijo vsakdanje psihopatologije. Bistvena poteza njune predstave pa ni v izražanju osebnega, temveč v predstavljanju teh stanj kot družbenih kodov. Ko ob destruktivnem nihanju teles naštevata razloge in simptome vseh negativnih čustev in stanj, njuna analiza zajame širok spekter življenja posameznikov in družbenih segmentov. Medtem ko je Igor Koruga na lanskem CoFestivalu v duhoviti in energični predstavi Exposé osebno izkušnjo in problematiko redke bolezni obravnaval v okviru nujnosti javne naslovitve na videz individualnih ali marginalnih problematik v javni sferi – tudi z vidika vprašanja, kako razumemo in uporabljamo javni prostor, kaj je v skupnosti vidno in razumljeno –, pa v izrazito tegobno naravnani predstavi Samo moje ne gre več le za javni govor in sporočanje. Kot da bi moč zanj pojenjala; gledališče ni več demokratična agora, temveč prizorišče ranjenih teles, ki se lahko povežejo na drugačni ravni. S potjo depresivnih misli na oranžnih listkih, ki se razcveti med gledalci, plesalca subtilno vzpostavljata ne le most v razumevanju – od depresivne izpovedi do depresivne kulture –, temveč tudi most v prepoznavanju in povezovanju prisotnih teles.

Stripovski pretep z ljubeznijo
Plesalca in koreografa Pieter Ampe in Guilherme Gui Garrido v predstavi Še vedno te prenašam skozi fizično intenzivne stike in odmike razstavita prijateljski odnos. Predstavo je flamsko-portugalski dvojec ustvaril na podlagi daljšega ustvarjalnega procesa in preizkušanja že na podlagi njunega prvega sodelovanja v Še vedno težak duet. In res, v njuni humorni igrivosti, občutljivi skrbnosti do drugega in obenem brutalni nasilnosti je očitno, da njuno zavezništvo sega tudi zunaj te predstave. Gre za navezo dveh različnih osebnosti, ki pa v plesnem pristopu sledita skupnemu sistemskemu pristopu – trenutnemu srečanju dveh teles, ki se razplete v različne odnose, vselej prikazane z igrivostjo in popolno vrženostjo telesa v "boj". Njuno mlatenje, metanje, brcanje, vlečenje drug drugega so vse prej kot koreografija pretepa ali malo bolj divje moške igre, prej resnična zaveza boju, ki nenehno izziva nove spopade in se odmika v odmorih za predah. Prav v tej interakciji brez zadržkov vzniknejo njuna bližina, predanost, naklonjenost, ko njun boj zahteva posebno pozornost do drugega, da ne bi bilo poškodb. Vse skupaj napolnita še z dobro mero humorja. Tako že v uvodnem nagovoru, s katerim smo na neki način tudi gledalci povabljeni v prijateljsko komunikacijo, kot v oblikovanju njunih likov – bradati in brundajoči Pieter Ampe kot nekakšen stripovski predjamski človek ali junak iz fantazijskih filmov ter flirterski in samovšečno izzivajoč Guilherme Garrido pri tem izhajata tudi iz zabavnih podob popkulturnega bazena.

"Kaj če bi nas Rihanna in Puff Daddy uspela kaj pametnega naučiti o kapitalizmu in hendikepu?"
Avstrijski teoretik, koreograf in performer Michael Turinsky v svojem plesnem solu Druga koža – sinkopiraj ritem izhaja iz formata hiphopvidea, a kar gledamo, je predvsem razpoka, ki površinsko reprezentacijo postavi pod vprašaj. Michael Turinsky je na vozičku, njegovo telo v tresljajih, ko vstane, hodi okorno in s težavo, z upognjenimi koleni in nenavadno spodvitimi dlanmi. Kakšno je zares njegovo zdravstveno stanje, kaj njegovo telo zmore in česa ne, ne vemo, in v tej nevednosti vidna podoba vselej vključuje določen primanjkljaj, neulovljivost. Gre v posameznih gibih za zahteve telesa s hendikepom ali koreografsko zamisel? Plesalec lupi varljivo površino, njen pomen in smisel, obenem jo naseljuje z osebno zgodbo, lastno telesnostjo, s čimer ustvarja specifično napetost v zaznavanju. Če govorimo v okviru predstav, ki jih soustvarjajo posamezniki s posebnimi potrebami, je posebej zanimivo, kako Turinsky uporablja svoje telo; predstavo gradi in izvaja kot plesalec, in ne kot posameznik, čigar telo odstopa od norme, z namenom predstavitve te teme. S svojim telesom v dekonstrukcijo popularne hiphoperske kulture z vso njeno ekscesno razsipnostjo (posebni gibi, krznena jakna, vrtinčenje denarja, svetleča zavesa ipd.) prinaša specifične telesne gibe in podobe ter predvsem upočasnjenost, ki razkrivajo nekaj o neresničnosti in nemožnosti zlaganega užitka prepoznavnih podob in razpirajo neki popolnoma drug kontekst vidnega in nevidnega.