CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa, se je začel s premiero "predstave po resničnih dogodkih" 2:0 Gorana Bogdanovskega, ki je z aplavzom polne dvorane Kina Šiška festivalu namenila lepo popotnico. S kombinacijo sproščenosti, duhovitih domislic in kritičnega komentarja se zdi predstava dobra izbira za uvodni večer in predstavlja dogodek, ki med drugim naslavlja tudi širše občinstvo, ne le pri nas redkih ljubiteljev sodobnega plesa.

Verjetno je privabila tudi vse tiste, ki se še spomnijo predstave 1:0, izhodišča tokratne združitve istega kolektiva plesalcev, ki z 2:0 na neki način nadaljuje zgodbo, a jo obenem piše popolnoma na novo, glede na njihove današnje osebne biografije, spremenjeno stanje v družbi in umetnosti.

Plesno predstavo 1:0 je avtor Goran Bogdanovski ustvaril s svojimi baletnimi kolegi iz baletnega ansambla ljubljanske opere. Kot odziv na slovensko nogometno evforijo so v njej prepletli klasični balet z nogometom, klasično glasbo z elektronsko, baletne copate pa na sredini predstave zamenjali s kopačkami. Po premieri januarja 2000 je predstava v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana ter Gledališča Glej prepotovala številne slovenske in evropske odre ter požela navdušenje gledalcev in kritike, manj pa pri takratnem vodstvu matične operne hiše, za katero je takšna združitev baleta in sodobnega plesa očitno predstavljala prevelik odklon od klasičnega programa, možnost gostovanja pa motnjo za delo plesalcev v matični hiši.

Podobno, kot so se ustvarjalci predstave 1:0 uprli baletni togosti, so se z 2:0 po skoraj 17 letih odmaknili od nekaterih pričakovanj ali samoumevnosti sodobnega plesa – s pogumnim odstopom od njegove pretirane konceptualne resnosti ali izurjenih teles (to so sicer morali upoštevati že v sami ideji in zasnovi predstave – nekoč baletno natrenirana in mlada telesa so se spremenila, dva plesalca sta po 1:0 prestopila v polje sodobnega plesa, eden pa popolnoma zamenjal poklic in že devet let ne pleše) ter v vnašanjem preprostosti vsakdana, populističnih elementov in kičaste estetike. In to v obilni meri. Dejan Srhoj, Goran Tatar, Damjan Mohorko in Goran Bogdanovski (v šaljivem športnem žargonu so v kolofonu zapisani kot "izbrana vrsta", kot "zlata rezerva" pa še plesalec Gregor Luštek) na odru nastopijo kot prijateljska druščina med nogometnimi srečevanji, v športnih oblačilih in supergah.

Trening, igra, sproščeno prijateljsko druženje, standardne šale in osebne kaprice, (moško) nastopaštvo se odvijajo skozi izseke deset glasbenih komadov različnih držav in tem izbranim scenskim ter plesnim ustreznicam: polka telesno ogrevanje, nogometno-prijateljska-"balkanska" evforija, vzpostavitev kolektivnosti ekipe z makedonskim kolom, telesna bolečina ob portugalskem fadu, "bildanje" bojne pripravljenosti in ega ob udarni Du Hast skupine Rammstein, francosko zapeljevanje z Je t'aime …

V deloma premočrtni in poljubno sestavljeni liniji se vrsti koreografija vsakdanjega, včasih bolj neposredno prevzetega, drugič bolj koreografsko obdelanega ali (v primeru dejanskega gola) abstrahiranega giba in nekaterih prepoznavnih plesnih vzorcev. V njej lahko prepoznamo številne duhovite asociativne misli, ki vznikajo iz povezav med samim dejanjem ali situacijo in njihovo glasbeno ter čustveno opremljenostjo. Vse te igrive prizore ob globalizirani glasbeni spremljavi lahko beremo na več nivojih – nekje iz ozadja se plazi misel, kako se politika nevidno vpisuje v življenje, se neopazno tihotapi v naša življenja in jih določa. A pri razvidnosti te, zdi se, da potencialno produktivne ideje – ne nazadnje je ne le privatno življenje, temveč tudi nogometna evforija dober primer uravnavanja kolektivnega telesa – so posamezni prizori različno uspešni in potrebna bi bila natančnejša razpoznavnost ter izostritev kritičnih povezav. Čeprav je ta prikritost deloma utemeljena v samem mehanizmu delovanja znotraj praznega teka življenja, je gesta v odrski situaciji prepogosto povožena z duhovitim površjem, ki si namerno prisvaja raznolik spekter vsakdanjega in njegovega upravljanja z občutji in naklonjenostjo.

Predstava v celoti, tako kot v posameznih prizorih tudi plesalci, se očitno spogledujejo z občinstvom in ga zapeljujejo v svojo zabavljaško odrsko estetiko vsakdanjega. V to nas vpelje že uvodna pojavitev plesalcev na čakalni klopi, ki se "magično" dvigne izpod odra, in komična predstavitev plesalcev kot iz nekakšnega televizijskega resničnostnega tekmovanja, kasneje pa se krepi še z izrazitimi menjavami barvne atmosfere. Ironija teh apropriacij je vselej težko ulovljiva, mejna, nakazana pa na več "bojnih frontah" – od že omenjenega globalnega kolaža posameznih življenj, političnih konotacij glasbe in gest, čustvenega vodenja, do nekaj eksplicitnih govornih izjav o sami umetnosti, pogojih dela in njegovi vrednosti. Ne nazadnje se predstava nanaša na specifičen trenutek prvotne 1:0 v celoti – z umetniškim in družbenim kontekstom vred – in v svojem premisleku tega konteksta znotraj današnje perspektive zaobjame široko polje današnjega družbenega življenja – od konkretne prozaične situacije štirih nogometnih prijateljev do razumevanja umetnosti, vsakdanjega življenja in človeških odnosov, aluzij na družbene, medijske in politične patologije.

In ker v teh okvirih nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled, tudi predstava, ko se zdi, da smo prišli do optimističnega utopičnega sklepnega sporočila, nadaljuje s širokim nasmeškom športnega novinarja in nogometnega komentatorja Tomaža Klemenčiča na platnu, s samooceno predstave kot tekme (Slobodan Maksimović kot strateg in Rok Vevar kot strokovnjak), pa spet živim posvetilom prvemu golu iz leta 2000 ter osebnimi vnosi, ki gotovo sprovocirajo dvome o razumevanju, uporabljanju, izkoriščanju in vrednotenju umetniškega in nasploh javnega. A kljub vsemu – za vsem tem le stojijo konkretna telesa, konkretne osebnosti, takšni kot smo, duhoviti, inteligentni, banalni, vsakdanji, čustveni, ponosni itd. Predstava 2:0 v svojem premisleku današnjega tako zažene zabavno sodobnoplesno dogodivščino, ki bi sicer potrebovala nekoliko strožjo roko pri izčiščenju in vzpostavljanju poudarkov za kompaktno in močno celoto, a na oder sodobnega plesa in umetniških zamejitev prinaša razbremenilno svežino humorja in domiselnosti, ki v današnjem svetu in umetnosti zabije nov gol, opomni pa tudi, da je gol le majhen del mnogo pomembnejšega celotnega ozadja.