Predlanska grozljivka Ouija morda res ni bila najslabši film, kar ste jih kdaj videli, skoraj staviti pa si upam, da se je ne spomnite več - tudi če ste jo takrat videli. Ker je v letu 2014 na področju mainstream grozljivk vladala precejšnja suša, in ker je studio Universal Ouijo v kina strateško poslal okrog noči čarovnic, je neambiciozni filmček s petmilijonskim proračunom na koncu nekako nagrabil 103 milijone dolarjev v skupnem seštevku. Račun je v teh primerih enostaven in vedno pokaže na nadaljevanje. Ali, v našem primeru, na preddel.

Dve leti pozneje je tako pred nami Ouija: Izvor zla, pod katero je podpisan novi wunderkind groze, Mike Flanagan (Preden se zbudim, Absentia, Oculus). Režiser, ki zna v brezdušne studijske produkcije vdahniti vsaj malo neironične srhljivosti in čustvene melodrame, se v najboljših trenutkih Ouije približa učinkovitosti preizkušenih prijemov kakega Jamesa Wana.

Premisa Izvora zla bi težko bila bolj prežvečena: lažna posrednica med svetovoma živih in mrtvih bo na lastni koži občutila, kako nevarno se je norčevati z okultnim. (Ljubitelji grozljivk se boste težko otresli občutka deja vuja, ki prežema vsako etapo zgodbe.) Flanagan si izposodi pisano kuliso šestdesetih, ki naj bi bila s svojimi hipijevskimi poudarki verjetno čisto drugačna od tiste, ki jo uporablja (v sedemdeseta postavljena) uspešnejša serija Priklicano zlo.

Zapletati se začne, ko si mlada vdova Alice (Elizabeth Reaser) omisli družabno igro iz naslova, da bi z njo popestrila "seanse", ki jih pripravlja za lahkoverne gospodinje iz soseske. Preden sploh dobro opazi, kaj se dogaja pred njenimi očmi, je najmlajša hčerka Doris (Lulu Wilson) že zbolela za resno obliko sindroma Linde Blair: postala je gostiteljica za neznane sile, ki se skrivajo v temeljih predmestne hiše. Družinica počasi ugotavlja, da ima njihov dom temačno preteklost, ki je v Doris našla svoj katalizator.

Tabla za ouijo je tokrat malo manj očitno plasiran oglas za Hasbro, prej iztočnica za sicer klišejsko zgodbo, ki pa ima tudi prebliske lastnega značaja. Materin dvoumen, na pol romantičen odnos z lokalnim duhovnikom (Henry Thomas), na primer. (Nobenega od njiju ideja, da je deklico obsedel zli duh, ne šokira pretirano.) Prizor, v katerem obsedena Doris sestrinemu fantu počasi in natančno razloži, kaj občuti človek med obešanjem, je potencialno snov za nočne more.

Družinski triumvirat žensk v jedru zgodbe v svojem boju s temnimi silami ne skopari z melodramo in žanrsko karikiranostjo. Družinska vez med dovolj dobro izrisanimi liki je prepričljiva, tudi zato, ker jih povezuje skupna tragedija. Še posebej predana je mala Lulu Wilson kot pridna šolarka, ki s svojimi belimi zenicami strmi v prazno in kraca skrivnostna pisma v poljščini. Konec koncev ni ničesar strašnejšega od angelskega otroka, nas že od nekdaj učijo grozljivke z Izganjalcem hudiča na čelu. Glede na to, da je osrednja "pošast" izposojena iz franšize Zakleti (Insidious), je bila odločitev, vlogo antagonista bolj ali manj preložiti na ramena Wilsonove, v resnici pametna.

Ogled Izvora zla za večino gledalcev ne bo travmatična izkušnja, saj njegov potencial za strašenje uduši - ne pa tudi popolnoma pogasi - predvidljivost prijemov in obratov. Film preigrava ideje, ki jih je William Friedkin pred štiridesetimi leti načel veliko bolj provokativno in sugestivno. Vse to pa seveda ne pomeni, da Ouija nima svojega mesta v lenobnih filmskih maratonih, s katerimi človek noče preveč obremenjevati možganov. Napovedujem, da bo tudi tokrat film presegel magično mejo zaslužka, ki bo upravičila snemanje še enega dela.

Ocena: -3; piše Ana Jurc