T. i. vojni psi, war dogs, so najmanjše ribe v mednarodni trgovini z orožjem: zaradi na videz majhnih popravkov zakonodaje v času Georgea W. Busha so lahko zasebniki zaslužili na gore denarja s prodajo orožja Pentagonu, orožja iz odročnih koncev sveta, ki so ga ZDA hotele, a ga same niso smele neposredno kupovati.
In dva takšna oportunista - Vojni psi je namreč film, posnet po resnični zgodbi - sta falirani študent in maser David Packouz (Miles Teller) in njegov prijatelj iz otroštva, prebrisan Ephraim Diveroli (Jonah Hill). Iz svoje male pisarne v Miamiju si prek spletne strani FedBizOpps ("eBay za vojno") nekako izborita veliko naročilo: ameriško vojsko v Bagdadu morata založiti z italijanskimi beretami (in to ravno v trenutku, ko je Italija prepovedala izvoz orožja v Irak).
Idejo za projekt je režiser in soscenarist Todd Phillips našel v reportaži v Rolling Stonu in na papirju je njegov koncept več kot soliden: skušal je posneti film o globalni razvejanosti trgovine z orožjem (podobno, kot je Andrew Niccol pred desetimi leti storil z Gospodarjem vojne) ter ga križati z dekadentnimi ekscesi bogatašev (Jonah Hill se jih verjetno spomni s snemanja Volka z Wall Streeta) in infantilnimi, žurerskimi "modeli" iz lastne franšize Prekrokana noč. Nastali film morda ne dosega velikopoteznosti njegove vizije, je pa zanimiv žanrski cross-over, ki ni brez duhovitih utrinkov. Nekaj morbidno duhovitega je že v sami ideji, da sta se zakajeni zgubi s Floride vsaj za hip znašli ob boku največjih živin preprodaje orožja; Hunter S. Thompson bi njun "gonzo" pristop, pa naj bo še tako motiviran s pohlepom, gotovo cenil.
Naša protagonista se iz Jordanije skozi "trikotnik smrti" bolj po sreči kot zaradi pameti prebijeta v Irak in stričku Samu izročita naročene berete; uspešna kupčija jima odpre vrata do še večjih poslov in kmalu v Albaniji v starih hangarjih brskata za tonami streliva, ki ga Američani potrebujejo v Afganistanu.
Bolj primerne igralske izbire od Jonaha Hilla si ne znam predstavljati: igralec, ki se je za vlogo ovesil s konkretno kilažo, je s svojo umetno zagorelostjo, hijenastim smehom in garderobo, izposojeno od Ala Pacina v Brazgotincu, poosebljenje nouveau riche objestnosti - pa tudi osupljive ambicioznosti, v imenu katere je zelo hitro pripravljen požreti kakršne koli moralne pomisleke (če jih je sploh kdaj imel). Igralec tudi odlično zadene mejo med brezbrižnostjo in norostjo: po eni strani je aroganten bebec, ki naključnim ženskam v nočnih klubih ponuja denar za seks, po drugi pa nepredvidljiv blaznež s steklenim pogledom in žejo po maščevanju.
Tellerjev lik je njegova protiutež, pacifističen "prijazen tip" z lepo punco in otrokom, ki je v vse skupaj (pre)globoko zabredel po spletu okoliščin in do katerega naj bi gledalec čutil empatijo (ter mu na koncu oprostil za njegove "napake"). A v resnici je le variacija Hillovega lika: nobenega od njiju ne zanimajo vprašanja politike, morale in etike, če sta le v igri zaslužek in adrenalin. Seveda v njunem poslu ne gre brez nasilja - film se začne s prizorom na zapuščenem albanskem parkirišču, v katerem Davidu trda prede - a zdi se, da Phillips trgovino z orožjem gleda skozi optiko "zabavne postranske službe". Daleč od tega, da bi od zabavne industrije pričakovali pridiganje in moraliziranje, a težko se je znebiti občutka, da režiser za svoja protagonista ves čas navija.
V majhni vlogici se pred kamero pojavi tudi koproducent Bradley Cooper, tokrat kot enigmatični težkokategornik v trgovini z orožjem, čigar ozadja ne poznamo (vsekakor je vpliven možakar in morda ima teroristične naveze). V zgodbi verjetno predstavlja potencialno prihodnost za naša protagonista, vizijo tega, kar bi lahko postala, če se osvobodita vseh zadržkov.
Kritiki so Vojne pse hiteli primerjati z lansko uspešnico Adama McKaya, češ da smo dobili "Veliko potezo s pištolami", a primerjava ne stoji: en film je satira o vzponu premetenih, ciničnih skorumpirancev, ki so se znali okoristiti, ko je svet gledal drugam, drugi pa testosteronska žurka, zaljubljena v gangsterja, ki sta znala preseči svoj status nepriljubljenih "piflarjev". Vojni psi so ves čas skoraj kritika brutalnega sistema, ki je bil v imenu vojne zmage pripravljen prepustiti vajeti najboljšemu ponudniku - a se na koncu raje odloči za ležerno duhovičenje. Manjka le kanček niansiranosti.
Ocena: -4; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje