Orgon, zaslepljeni družinski glavar, sprejme Tartuffa pod streho in ga namerava poročiti s svojo edinko. Družina se mu pri tem upre, zato Orgon od doma odžene sina in vse premoženje prepiše Tartuffu. Družini na koncu vendarle uspe Orgonu odpreti oči, kralj pa zadnji hip odredi aretacijo prevaranta, ki tako v želji po moči in oblasti pokoplje samega sebe.

Kot pravi Tin Grabnar, je besedilo po svoje tragikomično v tem, da se glede vsebin in tematik, ki jih obravnava, v 350 letih od njegovega nastanka v družbi ni nič spremenilo. To je bila osnovna misel, ki je mlado ekipo vodila, hkrati pa so se spraševali, katere so tiste vrednote, za katere se je danes vredno boriti.

"Na eni stani imamo materialnost, posest, na drugi družinske vezi, ob tem pa še kopico drugih tem. Ena od osrednjih je zagotovo analiza sleparstva in skozi Tartuffa v podobi fenomenalnega Mateja Puca v bistvu razčlenjujemo strategije, kako obrača sočloveka," je dejal režiser. Prav tako se denimo dotaknejo vloge moškega v družini, emancipacije žensk skozi močne ženske vloge v tekstu, pa tudi razmerij med pripadniki različnih generacij in seveda vprašanja kazni za goljufe, če te sploh so.

Kdaj se zavemo škodljivosti ideologije?
Režiser je k sodelovanju med drugim povabil večkratno sodelavko, dramaturginjo Brino Klampfer ter scenografa Doriana Šilca Petka. Dramaturginja je ob ustvarjanju med drugim razmišljali tudi o tem, koga bi danes povabili v svojo hišo, tako kot je Orgon Tartuffa. Po njihovem mnenju to danes ne bi bil človek, temveč neka ideologija, ki ji posameznik lahko nasede. In kdaj se zavemo škodljivosti ideologije? Tedaj, ko se posameznik z njene strani čuti zaničevanega, podobno kot se to zgodi Orgonu, razmišlja.

Kostume za predstavo je zasnovala Sara Smrajc Žnidarič, glasbo podpisuje Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec zvoka je Sašo Dragaš. Poleg Puca in Henigmana igrajo še Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl in Matej Zemljič kot gost.