Celjsko gledališče tako letos praznuje 70-letnico delovanja: decembra 1950 je bila uradna ustanovitev Mestnega gledališča Celje, v naslednjem letu pa so odigrali prvo predstavo. V dolgi zgodovini gledališča se je na celjskem odru po besedah Slavka Pezdirja, poznavalca slovenskega gledališča in v 80. letih upravnika gledališča, preizkusila cela plejada slovenskih igralcev.

Celjsko gledališče je od nekdaj pomemben začetni oder za mlade igralce, ki lahko tam po prihodu iz ljubljanske akademije razmeroma hitro dobijo večje vloge. Svojo kariero so prav na tem odru začeli igralci, kot so Nina Ivanišin, Pia Zemljič, Nina Rakovec, Minca Lorenci, Liza Marija Grašič, Branko Jordan in Blaž Setnikar. Med priznanimi imeni, ki so nekoč igrala na celjskih odrskih deskah, velja omeniti vsaj še Janeza Škofa starejšega, Iva Bana, Marka Simčiča, Majo in Zlatka Šugmana, Janeza Eržena, Vero Per, Sandija Krošla, Ljerko Belak in Milado Kalezič.

Začelo se je s prvimi igrami v slovenskem jeziku
Prva gledališka prizadevanja so v Celju, podobno kot v nekaterih drugih mestih na Slovenskem, potekala v sklopu širšega čitalniškega gibanja. Med pobudniki nepoklicnega gledališča so bili domoljubi, ki so med drugim v okviru čitalnic začeli prve poskuse uprizarjanja slovenskih iger in iger v slovenskem jeziku.

Med nosilci prizadevanj za poklicno gledališče je bil že med obema vojnama farmacevt Fedor Gradišnik, ki je bil pozneje, od leta 1949, tudi prvi upravnik poklicnega Mestnega gledališča.

V svoji prvi poklicni sezoni je imelo Mestno gledališče Celje eno samo poklicno oziroma redno zaposleno igralko – Nado Božič, ki je prej v Ljubljani opravila ustrezen igralski tečaj, medtem ko so drugi igralci prihajali iz amaterskih vrst. Za prvo poklicno uprizoritev celjskega odra velja predstava Mire Puc-Mihelič Operacija v režiji ljubitelja in učitelja likovne vzgoje Toneta Zorka.

Gledališče dobi novo ime
Po letu 1953 je sledila vidna profesionalizacija poklicnega ansambla, ko so začeli z ljubljanske akademije prihajati prvi diplomanti. Pomembno vlogo je v 50. letih odigral tudi prvi umetniški vodja dramaturg Lojze Filipič, ki ga je leta 1955 nasledil dramaturg Herbert Grün. Pod njegovim vodstvom se je Mestno gledališče preimenovalo v SLG Celje, ki je organiziralo tudi prvi festival slovenske in jugoslovanske drame, iz katerega se je pozneje razvilo Sterijino pozorje v Novem Sadu. V 60. letih je SLG organiziral tudi prva dva Tedna slovenske drame, kakršnega so pozneje prevzeli in ga vse do danes pripravljajo v Prešernovem gledališču Kranj.

Preboj na odmevne jugoslovanske festivale
Sedemdeseta leta so pomenila zlato dobo celjskega gledališča. Tedaj ga je vodil dramaturg Bojan Štih, ki je po Pezdirjevem mnenju v svojih visokih estetskih ciljih in drznih repertoarnih zamislih morda celo nekoliko pretiraval. Eno sezono so denimo igrali samo slovenske novitete, s čimer je odvrnil del abonmajskega občinstva, obenem pa dosegel odločen preboj na odmevne jugoslovanske festivale.

Obdobje nepozabnih in nagrajenih uprizoritev
V času t. i. krize režiserjev v ljubljanski Drami je Štiha zamenjal dramaturg Igor Lampret, ki je v Celje vabil najbolj priznane in cenjene slovenske in jugoslovanske režiserje. V tem času so nastale nepozabne in večkrat nagrajene uprizoritve v režijah Mileta Koruna, Dušana Jovanovića, Zvoneta Šedlbauerja in Ljubiše Ristića. Kontroverzni srbski režiser je s partnerico Nado Kokotović na celjski oder postavil koreodramsko uprizoritev po libretu opere Tosca, kar je bila tedaj drzna inovacija v celotnem jugoslovanskem prostoru. Na premiere v Celje je prihajala elita teatrologije in gledališke kritike iz Zagreba in Beograda, kar se pozneje ni več dogajalo.

"Gledališče je prostor živega skupinskega umetniškega navdiha"
Razmerja sil so se zatem spremenila, pravi Pezdir. Ljubljana kot največje ustvarjalno, univerzitetno, finančno, kulturno središče je znova prevladala z zlatimi obdobji Slovenskega mladinskega gledališča, SNG-ja Drama, Mestnega gledališča ljubljanskega in eksperimentalnih gledališč. "Gledališka umetnost je nekaj živega in neulovljivega. Ne moreš vedeti, ali bo v naslednji sezoni še določeno gledališče v središču pozornosti ali ga bo zamenjalo katero drugo," pravi Pezdir. "Gledališče je kot prostor živega in nepredvidljivega skupinskega umetniškega navdiha in nujne soustvarjalnosti povezano z množico nepredvidljivosti in neznank."

Gledališče, ki naj bo bližje ljudem
Preimenovanje iz mestnega v ljudsko je tedanji umetniški vodja Herbert Grün zavestno izbral kot vsebinsko opozicijo oziroma alternativo tedanjemu osrednjemu Slovenskemu narodnemu gledališču v Ljubljani ali Mariboru. S tem je želel vzpostaviti gledališče, ki bo bližje ljudem. Ni si želel teatra, kamor bi se hodilo zgolj meščanstvo razkazovat. Predvidel je gledališče, ki demokratično in polnokrvno komunicira z najširšim družbenim okoljem, tudi na podeželju, in ne le v velikih mestnih središčih.

Še eno preimenovanje
Ob tem Pezdir obžaluje odločitev aktualnega vodstva SLG-ja, ki je v zadnji sezoni nadomestilo dolgoletno in tradicionalno ime z "oskubljenim" Gledališčem Celje. Žal mu je za globoko domišljeno in pomenljivo ime SLG, ki je vse od leta 1955 postalo mednarodno prepoznavna blagovna znamka in prepoznaven simbol kakovosti.

Po Pezdirjevih besedah ima današnja upravnica in umetniška voditeljica Tina Kosi ob sebi preverjenega organizatorja in svetovalca, sicer nekdanjega uspešnega ravnatelja ljubljanske SNG-ja Opera Boruta Smrekarja, ter dve odlični dramaturginji – Aljo Predan in Tatjano Doma.
Celjsko gledališče v zadnjih sezonah gosti tudi režiserje iz tujine, ob čemer je Pezdir opozoril, da to ne prinaša samoumevno pričakovanega uspeha. "Ni nujno, da bo neki odličen in vrhunski tuj režiser uspešen tudi v slovenskem prostoru. Če ne pozna slovenskega jezika ter kulturnega in družbenega ambienta, bo izredno težko postavil dobro in v našem okolju odmevno predstavo," razmišlja.

Tina Kosi išče tako med avtorji besedil kot med ustvarjalci izvirnih uprizoritev avtorsko prepoznavne, pogumne in drzne alternative, in sicer med mlajšimi avtorji in odrskimi ustvarjalci iz domačega in mednarodnega okolja.

Prva prenova po drugi svetovni vojni
Ob prvenstveni skrbi za čim bolj dostojen in v okolju odmeven repertoar, ki omogoča tudi umetniški razvoj igralcev v umetniškem ansamblu, pa je pred letošnjo sezono zgledno poskrbela tudi za prvo celovito obnovo in posodobitev celjskega gledališča po drugi svetovni vojni, je še spomnil Pezdir. Sam je bil upravnik gledališča med letoma 1982 in 1986.