Nora ali Hiša lutk je poleg Shakespearovega Hamleta druga najbolj uprizarjana drama na gledaliških odrih. MGL pa jo na oder postavlja v letu, ko je tudi obvezna literatura na maturi. Nora je tudi 140 let po nastanku aktualna, velja za eno najboljših iger v zgodovini in za upodobitev feministične zgodbe. A kot je povedala v pogovoru tudi Ajda Smrekar, Ibsen ni rekel, da je to drama o ženski emancipaciji in pravicah žensk, temveč da je to drama o človekovih pravicah. Da je Nora prispodoba za vsakega posameznika, ki je na tak ali drugačen način zatiran oz. ne more uveljavljati svojih osnovnih pravic kot človek. Ob krstni uprizoritvi v Kraljevem gledališču v Københavnu leta 1879 je zaradi razblinjanja patriarhalnega modela družine in "uvedbe" pravice ženske do izbire povzročila nezaslišan škandal. Ob tem pa je bilo na stran potisnjeno to, da je Nora sprejela odločitev o odhodu, ker je bila žrtev zlorabe.

Ibsen je navdih za predstavo črpal v resnični zgodbi Laure Kieler, ki je bila njegova velika občudovalka, on pa je bil nekaj časa njen mentor, razkriva gledališki list. Ko je njen mož Victor že kmalu po poroki resno zbolel za tuberkulozo in so mu zdravniki predpisali okrevanje v toplih krajih, si je Laura na skrivaj izposodila večjo vsoto in leta 1876 z denarjem poravnala stroške bivanja na jugu Italije, po katerem si je Victor dejansko opomogel.

Sorodna novica Ibsenova Nora za današnji čas: Slehernica, ki je v kapitalizmu izgubila stik s seboj

V poskusu, da bi kaj zaslužila in poplačala dolg, se je leta 1878 obrnila tudi na Ibsena. Henriku je poslala rokopis novega romana in ga prosila, da naj pri svojem založniku posreduje za njegovo plačano objavo, Suzannah pa je v ločenem pismu rotila za prijateljsko podporo. Toda čeprav je Ibsen skoraj zagotovo vedel, zakaj tako obupano potrebuje denar, je ne le zavrnil njeno prošnjo, ampak tudi raztrgal njeno pisanje ter ji nazadnje svetoval, naj svoje skrbi prepusti možu, saj je on tisti, ki mora prenesti vse.

Laura, ki je bila v tistem obdobju noseča in bolna, je zažgala rokopis in ponaredila ček. Ko je njena skrivnost prišla na dan, je Victor pobesnel, zahteval je ločitev in Lauri prepovedal stike z otroki. Po živčnem zlomu, ki ga je doživela zaradi vseh teh dogodkov, jo je za en mesec zaprl v psihiatrično ustanovo. Dve leti pozneje se je na njegovo pobudo vrnila domov. Še naprej je skrbela zanj in za otroke, pa tudi pisala in objavljala. Nepreklicno pa se je končalo njeno prijateljstvo z Ibsenom. Nikoli mu ni odpustila, da jo je najprej zavrnil, nato pa njeno zgodbo samovoljno in dobesedno uporabil, je v gledališkem listu zapisala dramaturginja predstave Petra Pogorevc.

Več pa v spodnjem pogovoru z Ajdo Smrekar.

Kako se lotiti klasičnega besedila, ki je bilo že tolikokrat uprizorjeno, tudi na slovenskih odrih?
Vsakega klasičnega besedila se lotevamo s spoštovanjem. Neverjetno je, kako je to besedilo v resnici še vedno aktualno, četudi se ti zdi ob prvem hitrem branju, da so dialogi malce zaprašeni, ponekod naivni, a so zato sijajno sredstvo za dolge premore, ki ustvarjajo vzdušje zadušljive mimobežnosti življenjskih partnerjev.

V bistvu smo nenehno delali primerjavo z današnjo družbo, iskali vzporednice, kar niti ni bilo tako težko. Res je, da imamo ženske danes več svoboščin in pravic, če ne drugega, imamo volilno pravico, ki je konec 19. stoletja ženske niso imele, toda patriarhat v družbi še vedno obstaja. Mogoče predvsem zaradi družbenih pričakovanj in norm, ki so nam še vedno vcepljene. Trudili smo se, da bi predstava ohranila kar se da klasično obliko, ampak smo jo hkrati želeli čim bolj približati današnjemu času, in to nam je omogočila njena snov. Nasilje nad ženskami, me too in podobni sodobni družbeni pojavi nas opozarjajo, da je 140 let prehitro minilo in mi smo ves ta čas mencali na mestu.

Kakšen pečat je dodala makedonska režiserka Nela Vitošević, ki je lani gostovala v Ljubljani na festivalu Ruta s predstavo Moj mož?
Zelo smo se ujeli. Nela je ne samo fantastična režiserka, ampak tudi čudovita oseba z velikim srcem, vedno odprta za komunikacijo in različna mnenja. Bila sem srečna, priznam, da Noro režira ženska. Zdi se mi, da bi moški režiser težil k robnim situacijam, zaostrovanjem in afektiranosti morda iz lastnega nelagodja. Ženske takšne stvari urejamo s pomočjo lune, ki dviga in spušča vodo v dolgih raztegnjenih valovih. Za mizo se je kdaj pa kdaj izkazalo, kako je naše razumevanje nekih situacij različno, pa smo igralci po moje ena najbolj odprtih poklicnih skupin. Vsak se je poistovetil s svojim likom do te mere, da so bili dialoški konflikti povsem stvarni, resnični, postavljali so nas v tu in zdaj.

Dva meseca smo delali z režiserko, ki ne govori slovensko. Pogovarjali smo se pa v vseh možnih jezikih: srbščini, angleščini, nemščini, s kretanjem ... Vse možne jezike smo mešali in se na ta račun tudi veliko nasmejali. Morda je prav v tem skrivnost čustvene neposrednosti in prvinskosti, s katero je nato ekipa prevzela občinstvo.

Dejstvo je, da ob takšnem besedilu, kjer so zelo pomembne besedne nianse skopo odmerjenega besedila, človeka seveda spreleti, kako bomo premagali jezikovno bariero. Nela nas je vse presenetila, kako natančna je v besedah, v mislih, kako pozna besedilo od začetka do konca, kako obvlada slovenske replike in kako se posveča pomenskosti vsakega stavka in besede v razmerju do dramskega loka predstave. Katere čustvene izkušnje je treba izvleči na plan, da jih prelijemo v prepričljivo poustvaritev razmerij med nami.

Nora med predstavo doživi korenito preobrazbo.
Nora izkusi neverjetno preobrazbo. Od neke, s patriarhalnega stališča idealne ženske, ki v vseh pogledih ugaja možu in skrbi za moževo podobo s tem, da vzgaja otroke in se nenehno podreja vsem pravilom, da bi jo družba prepoznala kot idealno partnerko, do družbene odpadnice, ki je pripravljena narediti nekaj nepredstavljivega v očeh meščanske družbe. Ko izgubi vero v vzajemnost v zakonu, zapusti moža in otroke, da bi obvarovala sebe. Na koncu namreč ugotovi, da drugačnega življenja ni poznala, kajti iz očkovih rok, kjer je morala upoštevati vsa njegova mnenja in pričakovanja, je šla naravnost v moževe roke, kjer se je podredila njegovim vrednotam in prepričanjem o bivanju v svetu.

V tem spoznanju doseže prelomno točko, kjer jo začne dušiti, kajti vzdrževanje takšne podobe terja samozatajevanje, vzpostavljanje dvojnih meril, sprenevedanje, prikrivanje, laž. Ta čudovita podoba spodobne ženske in žene je podložena z najbolj zavržnimi občutji, preračunljivostjo in koristoljubjem. O vsej tej podstati se ne govori. Ker ni spodobno! Nora bremena tega spoznanja ne vzdrži in na koncu se zgodi, kar se zgodi. Je pa res, da do ključnega preobrata v njej pride, ko prepozna, da jo mož vidi zgolj kot funkcijo, da je ne vidi niti kot človeka. Zanj je samo gospodinja in mati njegovih otrok.

Tudi Torvaldov položaj ni zavidljiv, ker se sam ne more dokopati do distanciranega panoramskega pogleda. Slepo je prepričan, da mu je ustvarjanje eksistenčnih pogojev in družbenega položaja osnovno poslanstvo, za katero ga morajo njegovi vzdrževanci nagrajevati z ustvarjanjem videza harmonične, srečne in uspešne družine. Ljubezen tu ne šteje. Ljubezen pripelje Noro do preloma družbene norme. Poskrbi za rešitev, ki je Torvald sam ni sposoben ustvariti. S tem reši življenje moškemu, ki ga ljubi, in zagotovi obstoj in prosperiteto družine, on pa slepo vztraja pri spoštovanju družbenih norm.

Sam bi se pustil mučeniško pokopati, ne da bi pomislil na usodo samohranilke s tremi otroki. Spoznanje, da njena ljubezen ni recipročna, jo privede do preloma tabuja. Nora v bistvu ne rešuje samo sebe. Njen upor ni uperjen proti možu in njegovi brezčutnosti. Nora se upre sistemu, družbi. Postane aktivistka, ki terja, čemur bi danes rekli človekove pravice, tudi za ženske. Odide in zaloputne vrata za seboj.

Ženske so v zadnjem stoletju dosegle visoko stopnjo tudi ekonomske emancipacije. Da pa v okoliščinah, v katerih živi, sprejme odločitev za odhod, pa je potreben notranji vzgib. Ekonomska neodvisnost pri tem ni odločilna. So številne ženske, ki ostajajo v nesrečnih zakonih.
Ekonomska neodvisnost je še danes pogoj za enakopravnost, čeprav si s tem mnogo žensk ne beli glave. Lažje je spretjeti samodejni tek dogodkov, kot jemati vajeti v roke in prevzemati odgovornost. Nori po odhodu ni nič lažje. Za spopad z družbo je potrebna notranja moč. Nora se ne upira z dejanjem, Nora spreminja družbene vzorce.

V gledališkem listu je opisana zgodba nastanka Nore, ki je povezana z resnično zgodbo Laure. Ibsen je izkoristil njeno zgodbo. Kako ozadje predstave vpliva na vas?
Sprijazniti se je treba z dejstvom, da se Ibsen nikoli ni posebej zavzemal za emancipacijo žensk. Ibsen se je verjetno identificiral s tovrstnimi junakinjami, kar pa je za privilegiranega moškega lahko le izgovor za njegovo samovoljno ravnanje. Problem svoje drame je razumel kot občečloveški, in ne specifično ženski problem. Zgovorno je njegovo ravnanje ob stigmatizaciji Laure Kieler, po kateri je spisal Noro, ki ji je prepoznavnost v drami stigmo samo še povečala. Lauri na njeno prošnjo ni hotel pomagati, njen novi roman je namesto priporočila založbi kritiško raztrgal in jo prepustil njeni usodi rekoč, naj urejanje svojih skrbi prepusti možu. Zmotno je pričakovati, da so veliki ustvarjalci hkrati tudi plemeniti ljudje.

V predstavi odplešete tudi izjemno točko. Vi ste plesalka že od majhnih nog, pa vendar je odplesati tak prizor verjetno velik izziv.
Njen ples izraža njeno psihično stanje, ko edini izhod vidi v smrti. Krčeviti gibi, ki premetavajo njeno telo, ponazarjajo osvobajanje, zapuščanje starega, z meščanskimi vrednotami zaslepljenega telesa in rojevanje nove, svobodne in osamosvojene Nore.

Na odru je pet izjemnih igralcev. Kako ste se uskladili, predvsem z Matejem, ki igra Norinega moža?
Celotna ekipa je sestavljena iz izjemnih igralcev, s katerimi je veselje ustvarjati na odru in z njimi deliti zaodrje. Od vsega začetka je študij potekal neverjetno usklajeno s silnim interesom vsakega od nas, da se poistoveti s svojim dramskim likom, kar je gonilo ustvarjalnosti. Matej Puc je kot Torvald na trenutke tako prepričljivo nemogoč, da bi mu spraskala oči iz glave. Hkrati pa so vsi liki mnogoplastni. Občinstvo se lahko identificira z vsakim od njih, ker so tako polnokrvno življenjski. Dobri in slabi, vsi so vpeti v primež hierarhizirane družbe, ki kroji njihove usode. Kdo je sploh svoboden med njimi? A nihče razen Nore ne zbere poguma, da bi družbo ustrelil med njene nadzorniške oči.

To je dokaz, kako vsi ljudje delujemo, kakor delujemo zaradi okolja in okoliščin, v katerih živimo.
Nils Krogstad (igra ga Jernej Gašperin) je negativec, zlobnež, ki Noro izsiljuje, a to počne iz lastne stiske in nesreče, ki ju občuti že vse življenje. Okoliščine ga pripeljejo do tega, da se v eksistenčno odločilnih situacijah oprime sprevrženega in nemoralnega delovanja. Ko se v zgodbi pojavi Kristine Linde (Nina Rakovec), ki mu s sočutjem prižge žarek upanja, se je pripravljen takoj distancirati od svojega prejšnjega ravnanja.

Potem je tu zdravnik doktor Rank, Torvaldov najboljši prijatelj, ki ljubi Noro. "Nekoga imaš nadvse rad, z drugim bi najraje bil."
Nora toliko časa zdrži v zlati kletki zakona, ker doktor Rank (Jurij Drevenšek) prevzame čustveno polovico njenega moža. On je tisti del moškega, ki Torvaldu manjka. Edini je, ki se z njo enakovredno druži in pogovarja. Zanima ga, kaj počne, o čem razmišlja, vpraša, kako je, in jo posluša, ko govori o svoji preteklosti. Torvald o Norini preteklosti ne mara slišati nič. Ko Rank napove svoj konec in odide, dejansko opogumi Noro h končni odločitvi. Spozna, da mora oditi tudi sama.

Kakšno je glavno sporočilo, za katero bi želeli, da ga predstava poda?
Nora je modernistična junakinja. Vse dvajseto stoletje je posejano z Norami in tudi v enaindvajsetem jih ne bo zmanjkalo. Znati prisluhniti samemu sebi, ravnati v skladu s svojimi prepričanji in prevzeti odgovornost za svoja dejanja, vse to nas uči Nora. Morda avtentični človek še nikdar ni bil tako redek pojav, kot je danes, ko vplivništvo postaja legitimen poklic. Vsiljevanje mnenj in vrednot posamezniku še nikoli ni bilo tako agresivno. Udobneje je privzemati poenostavljena mnenja in prepričanja ter tuliti s tropom.