"Z najprodornejšimi, predvsem pa vizionarskimi režiserji tistega časa je sodelovala in ustvarjala v netipičnih delovnih pogojih s tveganimi ali nepredvidenimi izidi. Marsikatera igralka bi se takim izzivom raje odpovedala, Olga se je drzno pognala v deroče valove," je v utemeljitev zapisala žirija, ki so jo sestavljali dramska igralka Silva Čušin, gledališka režiserja in pedagoga Jernej Lorenci in Dušan Mlakar, pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina ter umetniška direktorica festivala Alja Predan.

Izjemna tako na odru kot na platnu
Igralka Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana je znana tako z odrskih desk kot malih zaslonov. Rodila se je leta 1952 v Zemunu v Srbiji, na AGRFT-ju v Ljubljani pa absolvirala leta 1976 in diplomirala na začetku osemdesetih let. Po desetletjih delovanja kot svobodna umetnica se je za krajši čas zaposlila v SNG-ju Maribor, leta 1991 pa se je pridružila ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča, s katerim je že prej občasno sodelovala. "Večino svoje igralske kariere je preživela in ustvarila v tej, za slovenski in mednarodni prostor izjemni gledališki družini, katere posebnost je v tem, da se od nekdaj utemeljuje v kolektivnem. To lahko za individualno kariero pomeni nekakšno oviro ali vsaj omembe vredno okoliščino. A dejstvo, da je Olga Kacjan v takem konceptualnem okolju in taka osebnost, kakršna je, skromna in nevsiljiva, dosegla tako izjemne umetniške dosežke v gledališču in na filmu, govori o velikem talentu in izjemni igralski predanosti," piše v utemeljitvi.

V profesionalnih filmskih in gledaliških produkcijah je sodelovala že v študentskih letih, prvič leta 1976 v Wedekindovem Pomladnem prebujenju v SSG-ju Trst, nato v predstavi Cement v SNG-ju Drami Ljubljana. Tudi pozneje je gostovala v številnih slovenskih in tujih gledaliških hišah, denimo v Mali drami SNG-ja Ljubljana, SLG-ju Celje, EG-ju Glej, LGL-ju itd.

Dejavno je bila vpeta v rojevanje novega sveta, kakršnega je v gledališču Scipion Nasice in v Kozmokinetičnem gledališču Rdeči pilot tedaj snoval mladi Dragan Živadinov: igrala je denimo v kultni predstavi Krst pod Triglavom, pa v baletnem observatoriju FIAT in dramskem observatoriju ZENIT, so zapisali. V okviru KPGT-ja je igrala v predstavah Karamazovi, Vojaška skrivnost in Osvoboditev Skopja, nastopala je na televiziji - TV-drama Terasa v Beogradu, nadaljevanka V taborišču v Zagrebu -, zlasti konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let pa je oblikovala tudi vrsto opaznih filmskih vlog v filmih Povest o dobrih ljudeh, Dekliški most, Železni križ, Splav meduze, Sava Šumanović, Svetozar Marković, Dediščina in Carmen.

Preigrala je večino vélikih ženskih vlog od Irine, Alice, Lulu in Jacinte do Gertrude, Nausíkae, Agate Schwarzkobler in Jokaste. V pretekli sezoni smo jo občudovali kot pevko Marijo v Tauferjevi trilogiji Portreti, v zadnji sezoni pa je Gospa.

Videli smo jo lahko tudi v TV-igrah Ulica treh rodov, Hiša Marije Pomočnice in na odru Mini Teatra, in sicer v predstavah Janko in Metka ter Marš - Visoka pesem, ki jo je po besedilu B.-M. Koltèsa zrežiral Ivica Buljan.
Njene stvaritve je stroka nagradila s številnimi nagradami, trikrat je bila nagrajena na Borštnikovem srečanju, prejela je zlati lovorjev venec, srebrno areno, zlato ptico in številne druge, lani pa Župančičevo nagrado za življenjsko delo.

Velika umetnica, ki se je darovala gledališču
"Videti le eno od njenih predstav je pomenilo doživeti gledališče v njegovi esencialni in eksistencialni podobi; kajti Olga Kacjan je darovala samo sebe na način, kot o darovanju govorijo prastari obredi, npr. grešnega kozla, na katerega se odložijo grehi ljudi in je nato izgnan v pustinjo, ljudje pa so očiščeni svojih pregreh. Igralka je morala vzeti nase vsa pričakovanja, vgrajena v nastajanje predstave, in nato, ko se je zastor dvignil in je slepeča luč osvetlila njeno postavo, je njen lik, naslednji dve uri prepuščen dramaturškemu mehanizmu, interakciji z igralskimi kolegicami in kolegi, moral vse do konca ohraniti svojo nedolžnost in čistost," beremo v obrazložitvi. In še. "Vsi, ki smo imeli srečo, da smo lahko spremljali Olgo Kacjan na njeni umetniški poti, smo vedno znova spoznavali, da je pred nami vélika umetnica. A hkrati razumevajoče in odpuščajoče bitje, ki je, tudi ko je stopila z odra v prozaično vsakdanjost, izžarevala neko posebno, pritajeno, skorajda skrivnostno lepoto; kot da bi se v njej naselila magija gledališkega ustvarjanja."