Vsem dobro znana zgodba se je v režiji Vojka Anzeljca (starega znanca serij, kot je TV Dober Dan) spremenila v dve dejanji (z vmesnim odmorom), ki so ju prvi večer razprodane Križanke pozdravile s stoječimi ovacijami. Orkester pod vodstvom Simona Dvoršaka je zbrane z glasbo Matjaža Vlašiča in orkestratorja Anžeta Rozmana popeljal v čas Janeza in Mete. Junake zgodbe srečamo sredi klasičnega "jesenskega valčka". "Poglej ga, doktorja, spet sam okrog raca. Na denarju sedi, ga z nobeno ne deli," se oglasi zbor mestnih dam, ki se šopiri nad Janezom (Robavsom).

Največja posebnost muzikala je, da so se v osrednji vlogi vživeli štirje igralci, ki se bodo izmenjevali (premiero sta sinoči odigrala Robavs in Pušlarjeva, sledi pa še par Maja Martina Merljak in Domen Križaj).
Vsem dobro znana zgodba
Prvo dejanje v muzikalu se vrti okoli Janeza, ki sprva trem damam pripoveduje o ljubezni svojega življenja. Na začetku krize srednjih let se odloči, da po dolgem času obišče bratranca Boštjana, ki vodi domačijo na Jelovem brdu pod Blegošem. Tam se mu oko ustavi na Meti, ki je med njegovo odsotnostjo zrasla v prelepo mlado žensko. Med njima vzklije ljubezen, a jo drug pred drugim tajita. Janezov poklic ju loči, toda misli mu v Ljubljani ves čas uhajajo k Meti.

Tu odigra svoj del hlapec Daniel, ki mu svetuje, da vzame Mlačanovo kmetijo na Jelovem brdu in se tja preseli. Janez jo kupi in sporoči svojo odločitev gospodarjem Jelovega brda. Ko Janez poje Meti, da si za ženo želi prav njo, Meta od prevelike sreče umre. Toda namesto žalostnega konca se režiser tokrat odloči za krožno zgodbo. Lik Janeza znova srečamo v pogovoru z mestnimi gospemi in ob čustvenih pozivih k ljubezni do slovenske zemlje.

Glasba pustila pečat z orkestrom
Muzikal spretno izpostavlja dele predstave, ki so se zasidrale obiskovalcem v podzavest ob ogledih filma ali branju knjige. Dinamika se gradi z izmenjevanjem žanrov, ki poslušalca ponesejo od klasične glasbe prek šansonske igrivosti, narodno-zabavnih ritmov, ljudskih pesmi (z obveznimi vriski) do Sinatrovega newyorškega pridiha in baladne liričnosti.
"Mešanje žanrov je zahtevno, ker se glasba dela za vokal. Moramo paziti, katerega pevca imamo v mislih – tudi po karakteristiki – ali gre za tenor ali bariton. Bistvo pa je, da zgodba mora dišati po Sloveniji. Ne predstavljam si, da bi jo delal eksperimentalno in da bi delal tuje stvari," je za MMC pojasnil Vlašič.

Avtorju glasbe v muzikalu uspe "spustiti" delce Zdravljice, Pod oknam … Dolgoletni spremljevalci Vlašičevega dela pa bodo v skladbah prepoznali vzorce starih popevkarskih uspešnic. "Navdih je bila sama Tavčarjeva zgodba," je po koncu premierne izvedbe razložil za MMC Vlašič. Dodal je: "Črpaš iz svojih doživetij in doživetij prijateljev."

Usodi likov v muzikalu ni mogoče ubežati, saj ne gre za aktualizacijo, le za spremembo forme, pri čemer svoje doprinesejo predvsem igralci ali - kot je bilo sinoči - glasbeniki. Odrezava in trmasta Meta je z igro Pušlarjeve dobila kanček prikupne negotovosti in nežnosti. "Inspiracijo za Meto in prizore sem iskala v svojem življenju. Vrnila sem se deset let nazaj, saj sem imela priložnost odraščati na vasi. Ogromno stvari v predstavi in iz moje preteklosti je zelo podobnih, to pa mi je pomagalo, da sem se lažje vživela v vlogo. Zelo mi je všeč njen karakter. Na trenutke, ko pride odrezava, trmasta in ljubosumna Meta, sem se zelo poistovetila z njo," je v smehu pojasnila Pušlarjeva.

Igra Robavsa in Pušlarjeve
Že ob prihodu na oder je prav Pušlarjeva požela največji aplavz. Začetna trema, ki se je poznala celemu ansamblu, se je zlomila, ko je Pušlarjeva iz igre prešla na najbolj suveren del svojega nastopa – petje. Ustvarjalci so si naredili največjo uslugo, ko so jo postavili v položaj ekspresivne komunikacije z občinstvom z njenim najmočnejšim orožjem, baladami. "Izziv pri muzikalu je, da združiš igro, pesem in ples. Morda pri nas ni toliko v ospredju ples, saj gre za koreografirane gibe. Predvsem pa je treba čutiti to vlogo na odru. Moram reči, da mi je bila Meta tako pri srcu – knjigo sem vmes prebrala trikrat, ker je res prekrasna. Zelo lepo je razvijati ta lik," je po premieri dejala Pušlarjeva.

Pevkin glas ostaja isti, toda emocija, ki jo predstavlja z vlogo, je v skladbah druga. To je mogoče razločiti predvsem s primerjavo z njeno ljubeznijo v muzikalom, Robavsom. Izrazit bariton iz tria Eroike vseeno skače iz njega oz. bolj zaznamuje lik kot obratno. "Eroika tu ni igrala niti enega odstotka vloge. Tu gre za to, da vlogo podoživim in da sem v njej iskren ter da to obiskovalci tudi čutijo," je to tezo ovrgel Robavs.

Toda v nasprotju s Pušlarjevo ga v liku ohranjata njegova zmožnost vživetja v arhaični pogovorni jezik in izražanje s telesno mimiko. "Lik sem gradil iz svojega življenja. Žal imam veliko tragičnih trenutkov v svojem življenju. V zadnjih štirih letih smrt mame, očeta in brata. Iz tega sem lahko veliko črpal. Ne nazadnje pa sem do svojega dvanajstega leta živel na kmetih, deset let pa potem na Dunaju. Vem, kakšen je prehod s kmetov v širni svet," je poudaril Robavs.

Ivanušič razred zase
Vzporedno s slovensko različico "ljubezni vseh časov" je velik poudarek namenjen tudi zgodbi hlapca Danijela. Ivanušič spretno krmari skozi komične vložke in petje, je šansonjer, ki šarmira kot igralec in obratno. Vmes pa ohranja dobro mero humorja, ki deluje spontano in neizsiljeno. Lik hlapca Danijela mu je pisan na kožo (v obeh različicah predstave ostaja redni član ansambla), toda vprašanje ostaja, koliko več bi bil zmožen iztisniti iz njega, če bi se držal svojega izvirnega narečja – štajerščine.

Danijel zaživi šele ob humorno odrezavih dialogih z Lizo, ki jo popolnoma na novo zgradi Alenka Kozolc Gregurić (čisto nasprotje stereotipnega lika Ingrid v TV Dober dan), precej več "prtljage" od preteklih vlog pa pusti Lucija Grm v vlogi Barbare. Spomin na Štefko Bogataj iz serije Pod eno streho ne zbledi popolnoma.

Zvok motil potek muzikala
Občutek pompoznosti in pričakovanja na premieri je malce zmotil ton, ki je uničeval nekatere vrhe predstave s šumenjem in slabšo jakostjo. Je pa zato veliko bolj v ospredje prišla inovativnost v minimalistično postavljeni scenografiji. Tri platna, na katerih so se izmenjevale podobe Ljubljane (od Ljubljanskega gradu do Tromostovja) in podob podeželja (v večini primerov trave in cerkve sredi hriba), so bila zadostna kulisa za dogajanje na platnu.

S kostumografijo, ki jo je zakrivila Vesna Mirtelj, je ansambel bolj kot na številčnost rekvizitov stavil na inovativnost uporabe le nekaterih izmed njih. Za uspešno predstavo tako ni potrebnih šest prekinitev za spremembo scen, dovolj so že raznoliki prihodi na oder, občutek "zamrznitve časa", ko obstoji del ansambla na odru, in nekaj rekvizitov, kot so miza, cepec in pručka.