Igro sodobnega dramatika, ki je doživela prvo slovensko uprizoritev, je režiral Marko Sosič. Tržaški režiser pravi, da besedilo deluje katarzično. Gre za družbeno kritiko znotraj besedila v času, ko živimo "na robu začetka novega totalitarizma", in je odrešujoča, pojasnjuje režiser. Vendar besedilo presega prostor, iz katerega izhaja in ki ga je navdihnil, to je Sicilije.
Tekst je po Sosičevih besedah nastajal na ravni igralskega diskurza in se nato oblikoval skozi natančno dramaturgijo. Pomembno vlogo ima jezik, ki je prav v premorih zaznamovan s prostorom in z ritmom govora Sicilije. Premolk je tako dramski premolk kot tudi premolk zamolčanega, zemlje, mafije. V premolkih se pove več kot s samimi besedami. Gre predvsem za igralsko predstavo, meni Sosič.
Kuverta je nekakšen mikrokozmos sodobne družbe, v kateri so ponujene priložnosti, pogosto pospremljene z dvomljivimi ozadji. Dogajanje je vzpostavljeno s prepletom beckettovskih dialogov, taktiziranih s premori in premolki, ter kafkovske tesnobe, ki jo vzbuja nelagodje pritiska (neznane) oblasti, so zapisali v ljubljanski Drami. Kuverta, ki jo dobi prejemnik v prepričanju, da prinaša nekaj dobrega, se izkaže za vse kaj drugega, navsezadnje privede do zapletenega odkrivanja 'resnice', katere naslednja žrtev bo.
Igralska zasedba in sodelujoči
V predstavi nastopajo Rok Vihar, Alojz Svete, Matija Rozman in Jurij Zrnec. Za prevod besedila je poskrbel Srečko Fišer, scenograf je Peter Furlan, kostumograf Igor Pahor, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalka giba Rosana Hribar in oblikovalec luči Milan Podlogar.
O besedilu igre je pred predstavo spregovorila tudi lektorica predstave Tatjana Stanič, ki je pojasnila, da pri tem niso mogli obiti tega, da je Scimone v gledališki prostor vstopil skozi narečje, hkrati pa je besedilo napisano v knjižni italijanščini. Spraševali so se, ali obdržati nevtralen jezik ali ga prilagoditi temu, da je dogajanje postavljeno v določene "subkulturne prostore zelo čudne socialne provenience". Na koncu so se odločili za zborno slovenščino.
Ponavljajoče se besede kot odraz izpraznjenega sveta
Po besedah Staničeve je za predstavo značilna uporaba izjemno malega števila besed, s katerimi junaki operirajo, po drugi strani pa je ogromno repetitivnosti. Besede in fraze se neprestano ponavljajo in s tem ustvarjajo občutek izpraznjenega sveta, ki pa s strahotno silo pritiska na tiste, na katere svoj pritisk izvršuje. S tem se ustvarja vzdušje, ki vpliva na gledalca ne le na racionalni ravni, je poudarila.
Parabola družbe, s katero je nekaj narobe
Da so uprizoritve sodobne italijanske dramatike na Slovenskem redke, je opozorila dramaturginja Barbara Skubic, ki je predstavo označila kot parabolo o današnji družbi, v kateri se ne ve več natančno, kako njen sistem deluje. Na površini je občutek, da sistem deluje kot običajno, bolj ko pa se spuščamo v trebuh te družbe, bolj se izkaže, da je nekaj narobe.