Berlinska umetnica Eva Meyer-Keller je znana po delu na presečišču performansa in vizualne umetnosti. Performans Poguba je gotova je vizualno in politično nabita kompozicija, v kateri se absurdne situacije vrtijo okoli glavnih protagonistk – češenj. Umetnica na preprosti kuhinjski mizi umetnica oblikuje bojišče, kjer se prepletajo individualne asociacije in kolektivni spomin na literarne in filmske smrti ter medijsko posredovane podobe vojnih spopadov in usmrtitev.

V črno oblečena performerka si nadene bel predpasnik in začne izvajati ritualne "usmrtitve" češenj – v skrbno konstruiranih prizorih vsaka dočaka drugačno usodo. V 36 slikah mučenja drobna telesa sočnih plodov postanejo mogočna metafora človeške ranljivosti. Performans ustvarja groteskno zlitje vsakdanjega in krutega ter se poigrava z občutji absurda, komedije in nelagodja, je zapisala kustosinja cikla Mara Anjoli Vujić.

Premiera performansa domačega avtorskega tandema
Sledila bo premierna uprizoritev performansa Trenutek, ko vse obstane, ki ga podpisujeta Kristina Aleksova in Anita Wach. Avtorici v delu raziskujeta cikličnost gibanja in družbenih paradigem ter odpirata vprašanja o možnosti zaustavitve ali neizogibnosti nadaljevanja. Telesa performerjev (ob avtoricah še Loup Abramovici in Pollet Kasza) se ujamejo v gravitacijo lastnih želja, preizkušajo meje vztrajnosti in ustvarjajo nevidne orbite. Fizične zakonitosti se prepletajo z družbenimi dinamikami, kar tvori poetično refleksijo o neizogibnem vračanju zgodovinskih vzorcev – ekspanzionizma, puritanizma, nadzora in migracijskih politik.

Avtorici v performansu nadalje raziskujeta možnost utopije, hkrati pa prepoznavata, da je podvrženost ponavljajočemu se ciklu neskončnega vrtenja onkraj našega dosega, pri čemer se "vztrajno, obrat za obratom, odvijamo v prihodnost". Koreografija, ki sta jo umetnici zasnovali, zahteva izjemno disciplino in fizično vzdržljivost. Motiv neprestanega vrtenja se iz teles performerjev preliva na scenografske objekte Mateja Stupice ter se harmonično povezuje z glasbo Eduarda Raona in oblikovanjem luči Špele Škulj.

Oba performansa se osredotočata na raziskovanje ponavljanja, neizogibnosti in cikličnosti ter izpostavljata minimalistično, a izrazito vizualno podobo. Prav tako oba performansa poudarjata natančnost izvedbe in izzivata meje gledalčeve percepcije, še piše v napovedi.