Politična satira Marka Pokorna o vodoinštalaterju Jošku Duši v podobi Borisa Kobala in v režiji Jaše Jamnika je začela novo sezono Café Teatra, ki se s projektom Teater nad oblaki seli v prenovljeni Klub Cankarjevega doma. Vrta v šesto nadstropje Cankarjevega doma so se odprla s premiero Komedije v enem curku, kot je podnaslovljena predstava Kdo vam je pa to delu. Sledile pa bodo ponovitve ob petkih in sobotah v prihodnjih dveh mesecih (8., 14., 15., 22. in 28. marca ter 4., 18., 25. in 26. aprila).

V sklopu Teatra nad oblaki bodo sledili še koncerti Elde Viler 21. marca, 29. marca pa se bo s koncertom Mandeljni in rozine v Teatru pod oblaki predstavila Vita Mavrič s kvartetom Akord. 5. aprila bo nastopila francoska šansonjerka Clara Moreau, 19. aprila pa Lara Jankovič s predstavo Kot jaz, ki je posvečena Edith Piaf.

Dialektično kroženje vode
Najboljši filozof med vodoinštalaterji in najboljši vodoinštalater med filozofi Joško Duša s svojimi popravili skrbi, da voda iz pip po Sloveniji nemoteno teče in da odtoki niso zamašeni. Hkrati pa Joško Duša, ki se dosledno odzove na vsak klic na pomoč, lahko nemoteno opazuje življenje svojih strank, med katerimi so številni znani Slovenke in Slovenci.

Medtem ko Joško popravlja vodovod, pripoveduje, kako je zamenjal grelnik pri Slavoju Žižku, zakaj Borut Pahor ne uporablja stranišča, kakšno keramiko ima v kopalnici kardinal Rode, zakaj ima minister Rupel slab spomin in zakaj se pri predsedniku Türku nikoli nič ne zamaši. Navsezadnje uspešno reši koncertno zagato v Cankarjevem domu in da kopico koristnih nasvetov zaskrbljenim staršem zaljubljene mladenke.

Kako je nastajalo besedilo, kdo je Joško Duša in kakšno vlogo ima politična satira, pa je za MMC povedal avtor besedila in zdravnik Marko Pokorn.

Kaj vas je pripeljalo od medicine do pisanja scenarijev?
Oboje počnem sočasno že ves čas. Tekste sem pisal, še preden sem začel delati kot zdravnik. Eno se dopolnjuje z drugim.

Je za vas kot pisca humorističnih scenarijev oziroma besedil smeh gledalcev tisto, kar vam dokončno da neko zadoščenje in zadovoljstvo?
Gotovo je v gledališki komediji smeh v avditoriju tisto osnovno, kar si vsak ustvarjalec želi. Takšnega neposrednega odziva na televiziji ne moreš biti deležen. Potem so tu mnenja strokovnjakov, prijateljev in znancev. Vendar je zame osnovno merilo kakovosti to, ali je zadeva všeč moji soprogi.

Boris Kobal je znan po svojih satričnih nastopih; ste Kdo vam je pa to delu pisali z njim v mislih ali je do sodelovanja prišlo pozneje?
Ideja za vodovodarja je Borisova; jaz sem želel napisati nekaj zanj, on bi rad bil vodovodar. Tekst je nastajal več kot leto dni in se je medtem zelo spreminjal. Končna različica besedila je bila precej daljša od inscenirane; za to, da je predstava dolga uro in 20 minut, je bilo treba besedilo precej oklestiti.

Od kod ideja vodoinštalaterja - je bila izbira poklica naključna ali se v tem poklicu še kaj skriva, saj bi bil nosilec vloge lahko kateri koli obrtnik z zdravo pametjo?
Vodoinštalaterja navadno potrebuješ “pod nujno”, saj če teče voda, potem se mudi. Poleg tega ima vodoinštalater vstop v kopalnice in stranišča … To pa so relativno intimni prostori v stanovanju, kamor sicer obiskovalci bolj poredko zaidejo. Zato ima od vseh obrtnikov vodoinštalater verjetno najboljši vpogled v življenje svojih strank. In navsezadnje po navadi tudi dolgo časa ostanejo v stanovanju. Takega obrtniškega paparaca smo hoteli imeti, ki bi pri svojih strankah veliko videl in to potem povedal gledalcem.

Kdo sploh je Joško Duša?
Joško Duša je najboljši filozof med vodovodarji in najboljši vodovodar med filozofi, je obrtnik, ki svoj poklic jemlje kot poslanstvo, ob tem pa je bolj inteligenten kot izobražen.

Se vam zdi, da politična satira danes zamira?
Ne. Današnji čas naravnost kliče po njej. Poleg tega je danes marsikaj videti kot satira, pa je čisto resno mišljeno.

Satira nujno rabi metafore - vas je pri tem kdaj strah, da boste ostali nerazumljeni? Ne. Ni treba podcenjevati publike. Moj osnovni namen je večplastnost. Trudim se, da bi v mojem pisanju vsak gledalec našel nekaj, kar mu bo všeč.

Satira v službi umetnosti opozarja na nepravilnosti v družbi, državi in je angažirana v smeri sprememb. Pa je skozi neko komedijo (oziroma umetniško delo) sploh mogoče doseči velike spremembe?
Ali je ta nova podoba le smešna ali vzbudi še kakšna druga občutja – tu je po mojem mnenju presežek satire. In ravno skozi (avto)refleksijo so mogoče spremembe. Vsaka sprememba se začne pri posamezniku, in ali ni najbolje, če se začne s smehom?

L. Š.