"Če je bila ob nastanku drame to predvsem zgodba o zamolčanem delu zgodovine, je to danes zgodba o sprejemanju samega sebe, zgodba o boju proti vsem oblikam zatiranja," je pred premiero predstave Rožnati trikotnik (Bent), ki v središče postavlja nacistično zatiranje homoseksualcev, povedal režiser Alen Jelen.

Drama Bent (1979) v prevodu Lada Kralja je dobila naslov Rožnati trikotnik (izraz 'bent' se sicer v nekaterih evropskih jezikih nanaša na homoseksualce) in velja za eno izmed najpomembnejših dram LGTB-kanona. Delo je avtor Martin Sherman pisal v času, ko svet o nacističnem preganjanju homoseksualcev še ni vedel ničesar, tematika ni bila obravnavana ne študijsko, ne literarno, niti se o tem ni govorilo.

Pravzaprav širša javnost tematike v letih po 2. svetovni vojni ni poznala. Takrat so zavezniki izničili vse nacistične zakone, stare nemške zakone pa so pustili, kar pomeni, da je v veljavi ostal tudi zloglasni člen 175, ki je prepovedoval homoseksualnost. Vsi, ki so bili internirani zaradi homoseksualnosti in so preživeli, po vojni niso mogli povedati, zakaj so bili poslani v taborišča, ker je še vedno obstajal zakon, ki jih je kriminaliziral. In četudi bi povedali, to najverjetneje ne bi doseglo javnosti. Tako je večina gejev, žrtev nacističnega pogroma, umrla, ne da bi izpovedala svojo izkušnjo.

Brezčasno in aktualno besedilo
Vendar pa, kot pravi režiser predstave Alen Jelen "Rožnati trikotnik ni samo historična pripoved iz časa vzpona nacizma in pogroma nad LGBT-osebami v Nemčiji. To je zgodba, ki jo lahko danes beremo skozi prizmo naraščajočega sovraštva do vsega, kar je drugačno. Če je bila ob nastanku drame to predvsem zgodba o zamolčanem delu zgodovine, je to danes zgodba o sprejemanju samega sebe, zgodba o boju proti vsem oblikam zatiranja. Pravzaprav je to besedilo brezčasno in zmeraj aktualno."

Gre za ljubezensko zgodbo, postavljeno v središče predvojne Nemčije, na direktni prag vzpona nacizma (Noč dolgih nožev), vendar pa se zaradi zgodovinskih okoliščin ne razvija, kot bi se morda razvila. V središču sta Maks in Rudy, ki ju po zloglasni noči odpeljejo v koncentracijsko taborišče. Drama prikazuje predvsem zgodovino homokausta, v katerem je bilo tisoče LGTB-oseb označenih z rožnatim trikotnikom in poslanih v taborišča smrti. Pri tem pa odpira tudi vprašanja sprejemanja samega sebe. Jurij Drevenšek, ki igra Maksa, meni, "da so vprašanja sprejemanja sebe prisotna v vsakem človeku, da se to mora naučiti vsak sam. Res je, da je pri Maksu lekcija bolj kruta, princip je pa isti. Vsi se borimo z demoni v sebi in z vprašanji, kaj bo, če se pokažemo takšni, kot smo. Strah nas je posledic teh razkritij in odgovornosti do sebe, ki jo takšno razkritje prinaša. Se mi pa zdi, kar ugotovi tudi Maks, da je ključ pri sprejemanju sebe in drugih vedno samo ljubezen.

Od neodvisne scene do Cliva Owena v glavni vlogi
Besedilo je bilo leta 1979 pisano z mislijo na neodvisno sceno, na uprizoritev v produkciji londonske organizacije Gay Sweatshop, ki si je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prizadevala za vzpostavitev takrat neobstoječega gejevskega gledališča. Po premieri v gledališču Royal Court v Londonu so sledile uprizoritve na West Endu in Broadwayu, Sherman pa si je prislužil svetovno slavo. Rožnati trikotnik je bil leta 1980 nominiran za prestižno nagrado tony za gledališke dosežke v Ameriki Award for Best Play, istega leta je prejel nagrado Združenja dramatikov Amerike Hull-Warriner Award, glavno vlogo je v broadwajski uprizoritvi odigral Richard Gere, leta 1997 pa je bil po dramski predlogi posnet tudi film s Clivom Owenom v glavni vlogi, kot Greta pa nastopi Mick Jagger.

Kot je povedala dramaturginja predstave Saška Rakef, je avtor drame v besedilo vtkal "podatke o prvih gibanjih za pravice homoseksualcev v Nemčiji in poskusih odprave člena 175 (iz leta 1871), ki je kriminaliziral homoseksualnost. Dotakne se zgodbe zdravnika, homoseksualca in juda Magnusa Hirschfelda (1868‒1935), ustanovitelja Znanstveno-humanitarnega odbora (1897), prve svetovne organizacije za pravice homoseksualcev, ki je leta 1899 nemškemu parlamentu Reichstagu prvič predložil peticijo za odpravo člena 175. Peticijo so podpisali številni pomembni znanstveniki, pisci in umetniki, med njimi Albert Einstein, Hermann Hesse, Karl Jaspers, Thomas Mann, Rainer Maria Rilke in drugi. "K temu pa dodaja, da je "Shermanov uspeh, da je Rožnati trikotnik vzbudil zanimanje raziskovalcev in v širši javnosti prvič načel temo nacističnega preganjanja homoseksualcev".

Liki drame so, kot pravi Jelen, plasirani "zelo človeško. Brez predsodkov, oznak in predvsem poglobljeno. Osebe so iz mesa in krvi, prignane v skrajne situacije. Takrat pa človek reagira drugače kot v vsakdanjosti. Sherman je pisal delno o resničnih osebah in resničnih dogodkih. Zato so te osebne zgodbe tako pretresljive." Jurij Drevenšek Maksa vidi kot "človeka, ki rad živi polno življenje, ki trmasto razmišlja s svojo glavo in si ne pusti kaj dosti dopovedati. Vztraja pri svojem in misli, da lahko kroji svet po svoji podobi in željah in v tem vrtincu egocentričnosti ga realnost ne samo dohiti, ampak celo prehiti in zbije na tla z vso silo. Se pa niti po tem udarcu noče sprijazniti z realnostjo, na neki način jo zanika in jo na takšen način hoče ukaniti še enkrat.

Istospolnost na odru: od klišeja do živega lika
Prav dejstvo, da so liki Rožnatega trikotnika napisani kot konkretne osebe, ki jih ne označujejo samo stereotipi in površnost, je ena izmed kakovosti besedila. Jaka Smerkolj in Zala Dobovšek, ki sta lani raziskovala tematiko istospolnosti na slovenskih odrih, sta med drugim ugotovila, da istospolne osebe na odru vedno opredeljuje spolna identifikacija, torej gre za neko stereotipno, tipsko predstavljanje dramskih oseb, kar je pogosto edino določilo njihove osebnosti. Med drugim sta zapisala, da istospolne dramske osebe skoraj nikoli niso prikazane "skozi prizmo totalitete človeka, ampak vedno le skozi njegovo spolno vlogo in družbeno funkcijo – anomalijo". S tem se strinja tudi Alen Jelen, ki pravi, da se "LGBT-osebe na odru obravnavajo po navadi kot tujek, izrodek, kot napako. V ospredju je naprej spolni odklon, spolna funkcija in zraven še kdaj pa kdaj oznaka peder, lezbijka. Kar je absurdno, bedasto. Heteroseksualni liki so brez tega. Enako je v življenju. Najprej je peder in nato človek, če sploh pri nekaterih."

Podobno meni tudi Drevenšek, ki pravi, da "je nekako 'običaj', da se istospolne vloge igra izumetničeno, popačeno in zelo v okvirju 'humornega', kričavega, histeričnega, preveč poženščenega stereotipa. V Rožnatem trikotniku pa smo zavzeli stališče, da je vsak človek polnokrvno sestavljen iz popolnoma vseh lastnosti, značilnosti kot vsi drugi, in smo se raje predali problemom, ki jih lik nosi s sabo."

Tematika, ki je vse bolj prisotna
Če se je zdelo, da je tematika istospolne ljubezni v slovenskih gledališčih precej odrinjena na rob, se zadnja leta stanje precej izboljšuje. Istospolne osebe vseeno niso tako redko prisotne na odrih, čeprav je ta prisotnost pogosto postavljena v okvire predstav, ki že žanrsko zahtevajo bolj tipske osebe (npr. muzikali, komedije ...). "Stanje se res izboljšuje. Vedno več je mlajših gledaliških ustvarjalcev, ki s tovrstno tematiko nimajo težav in jo prinašajo iz neodvisne scene na institucionalne odre. Ne zelo pogosto, a vendarle. Manj je sicer lezbičnih in transseksulnih tem, več pa z gejevsko tematiko. Tudi na neodvisni sceni. Po drugi strani pa že skoraj ni sodobne igre ali predstave, ki ne bi vključevala vsaj enega (mini) gejevskega prizora ali LGBT-lika. Ali pa diši po homoerotiki. Večji problem je, da se kljub vsej odprtosti še vedno obravnava homoseksualnost na odru pogosto stereotipno, klišejsko in površno, tudi populistično. Da ne rečem kot karikature, oni drugi, drugačni, radikalni itd.," pravi Jelen.

Zmes sedanjosti in preteklosti
V uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji Škuca, Cankarjevega doma in Kolaža, nastopajo tudi članice kabareta Tiffany. Z njihovimi plesno-pevskimi nastopi, drag queen perfomerji, so avtorji predstave želeli "povezati sedanjost s preteklostjo skozi drag queen show, skozi kabaret. Vodilo nam je bil Berlin, kjer je vse od dvajsetih let prejšnjega stoletja deloval Kabaret bar Eldorado. V tem nočnem klubu so nastopali popularni kabaretisti, pevci (med njimi tudi Marlene Dietrich) in drag queen performerji. Ohranilo se je nekaj fotografij nastopajočih in gostov. To je bil varen, barvit in sila popularen prostor tudi za druženje LGBT-oseb, ne samo iz Berlina. Leta 1932 so ga nacisti zaprli in začel se je pogrom nad LGBT-osebami. Berlinska in nemška scena je bila uničena, ljudje obsojeni po paragrafu 175 in zaprti v koncentracijska taborišča. Več tisoč se jih nikoli ni vrnilo. Nekaj preživelih pa je trpelo še vse do zgodnjih devetdesetih let, ko so v ZRN paragraf 175 ukinili. Sherman začne svojo zgodbo v takšnem baru, med nastopajočimi in gosti. Greta, lastnik bara, prireja kabarete, v baru plešejo in pojejo drag queen performerji. Enako kot danes. Tudi pri nas. S članicami Kabareta Tiffany smo naredili nekakšen most. Hkrati pa so tudi one opomin, da se nikoli več ne bi zgodilo to, kar se je in se prav hitro še lahko," je razložil režiser.

V predstavi nastopajo še Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata. Scenografija je delo režiserja in Urše Loboda, kostumografija Tine Kolenik, glasbena oblikovalka in avtorica glasbe je Bojana Šaljić Podešva, videastka je Valerie Wolf Gang, svetovalka za video pa Pila Rusjan, koregoraf je Ivan Petrnelj, lektorica Klasja Zala Kovačič, masko je oblikoval Emeperatrizz, asistent režiserja in dramaturginje pa je bil Sandi Jesenik.