Monokomedijo o spopadanju s staranjem, o novem družinskem položaju in vlogi (dedka oziroma "starega fotra"), ki to pogosto spremlja, si je zamislil Islandec Bjarni Haukur Thorsson, in sicer kot svojevrstno nadaljevanje oziroma nadgradnjo pri nas prav tako predvajane (in tudi precej komercialno uspešne) predstave "Fotr" (pri nas spoznavanje z očetovstvom komično oriše Lado Bizovičar). Če sodimo po Thorssonovem napovedniku na spletni strani, nas kmalu čaka tudi zaključek "trilogije"- predstava o moškem, ki vzame porodniški dopust z naslovom "Otrok" (če sklepamo po dosedanjem slogovno zaznamovanem prevajanju, bi se komedija pri nas najverjetneje imenovala "Froc").
Igralska kemija s Polono Vetrih
Starega "fotra" Janeza Hočevarja - Rifleta je režiral (in izvirno zgodbo priredil za slovenski prostor) Jurij Zrnec, ki je v svojem značilnem slogu (s sočnimi kletvicami na pravih mestih) tudi poskrbel za vnaprej posneti humorni uvodni nagovor občinstvu. V kratkem predfilmu, kjer Rifle med drugim pove, da "življenje šiba kot raketa", je v vlogi njegove žene, s katero sta, kot v predstavi Rifle ironično navrže, "poročena sto let", nastopila igralka Polona Vetrih. Da je med njima odlična igralska kemija, je med drugim potrdilo tudi njuno simpatično pregovarjanje o tem, ali sta že zrela (dovolj stara) za vnuke, in tako bi si skoraj želeli, da se je kakšnemu producentu med občinstvom utrnila ideja, da bi z njima posneli televizijsko humoristično serijo.
Monokomedija je sicer zasnovana napol avtobiografsko. Žena in trije otroci so fiktivni, igralec pa vseeno nastopa kot Janez Hočevar - igralec, zato se v anekdotah, ki so del zgodbe, velikokrat tudi pošali iz svoje prepoznavnosti. Med drugim pove, kako je na romantičnem potovanju, ki ga je v neki trgovini s točkami zvestobe prislužila njegova žena, stanoval poleg mlade štajerske družine, ki so se navdušeno čudili, da je njihov sosed tisti iz "Podarim - dobim".
Viagra in zet "Luzar"
Glede na ime predstave bi sicer pričakovali več razglabljanja o vlogi dedka, Rifle namreč s humorjem naslavlja večinoma tegobe staranja, kakršno je samo po sebi. Tako se veliko šali na račun bifokalnih očal, pozabljivosti, brez zadrege pa se loti tudi temeljitega opisa poteka kolonoskopije in izkušnje s prevzemom viagre v lekarni, malce pa ponerga tudi nad svojim brezzveznim zetom s pomenljivim priimkom "Luzar".
Vnučka dobi čisto na koncu zgodbe, takrat pa se duhovita pripoved tudi spremeni v ganljivo izpovedovanje čustev, pri katerem je v ospredju pristno veselje nad svojim malim naslednikom, s katerim se ob spremstvu uspavanke naposled sprehodita proti sončnemu zahodu.
Glede na dosedanji repetoar SiTi teatra, je slovensko občinstvo željno komedije, zato se bo tudi nova, uro in pol trajajoča komična predstava, brez dvoma za lep čas zasidrala v redni program gledališča na obrobju znanega ljubljanskega nakupovalnega centra. Če se zgodba o starostnih težavah morda ne bo zdela dovolj mikavna, pa bosta ljudi brez dvoma v ogled prepričali zveneči imeni slovenske komedije Hočevar in Zrnec.