Balet, ki se osredotoča predvsem na ljubezenski trikotnik - Ana, Karenin in Vronski ter samo strast kot prvinski nagon, ki pretrga Anino navezanost na njeno dušo in uniči njeno materinsko ljubezen, so si nocoj ogledali obiskovalci Festivala Ljubljana. Akademski državni balet Borisa Eifmana iz Sankt Peterburga bo v Cankarjevem domu nastopil ob spremljavi orkestra Slovenske filharmonije pod dirigentsko taktirko ameriškega dirigenta Davida Levija.
Psihološke drame, raziskane z baletnim gibom
Podobno kot preostale koreografije Borisa Eifmana, ki ga lahko označimo tudi kot filozofa in misleca, kaže tudi Ana Karenina razmislek o problemih sodobnega sveta. V svojem delu eksperimentira baletnik s temno in strašljivo stranjo človeške duševnosti in ravno balet je po njegovih besedah posebej primerno področje za takšen 'eksperiment'. Če ponovimo uvodno misel, tokrat v celoti, pravi Eifman, da je balet 'posebno področje realizacije psiholoških dram, zmožnosti prodora v podzavest. Vsak nov balet raziskuje neznano.'
Koreograf Boris Eifman vidi v baletu Ana Karenina odsev sedanjosti, ne preteklosti. "Roman Ana Karenina me je od nekdaj zanimal. Med branjem čutiš, kako dobro Tolstoj razume notranji svet svojih junakov. Življenje v Rusiji opisuje zelo spretno in natančno. V romanu se znajdemo v duševnem svetu junakinje in spoznavamo njeno psihoerotično osebnost. Takih strasti, preobrazb in fantazmagorij ni mogoče najti niti v sodobni književnosti. Vse to je postalo srž moje koreografije," pojasnjuje koreograf, eden redkih, morda celo edini ruski koreograf, ki dejavno ustvarja že več desetletij.
Razpetost Ane Karenine
Eifman, ki je človeško duševnost raziskoval že v delih Idiot, Morilci, Don Kihot ali fantazije norca, Ruski Hamlet, se ukvarja s skrajnimi stanji človeškega uma, a njegovi junaki niso nori, temveč zgolj prehajajo v druge svetove. Ano Karenino, ki ne more sprejeti licemerskega načina življenja Karenina in se raje predaja ljubezni in strasti do Vronskega kot pa materinski vlogi svojemu sinu, koreograf vidi kot volkodlakinjo, v kateri živita dve osebi. Prva v svetu, kakršnega so poznali Karenin, njen sin in vsi drugi, druga pa se je utapljala v svetu strasti. "Kaj je pomembneje? Ohranjati konvencionalno iluzijo, da živimo v harmoniji z dolžnostmi in čustvi, ali se predajati iskreni strasti? Ali imamo pravico uničiti družino in otroku odtrgati mater zaradi poželenja?" To so vprašanja, ki so po Eifmanovo mučila Tolstoja. "Še danes se jim ne moremo izogniti. Odgovorov pa ni. Obstaja samo hrepenenje, da bi nas razumeli v življenju in smrti ..."
Tolstojevo zgodbo odplešejo …
V baletu nastopajo Nina Zmievec, Natalija Povoroznjuk in Anastazia Sitnikova kot Ana, Oleg Gabišev, Jevgenij Derjabin in Ivan Zajcev kot Vronski in Oleg Markov, Sergej Volobujev, Aleksej Turko in Dmitrij Fišer kot Karenin. Scenografija je delo Zinovyja Margolina, kostumografinja je Slava Okunev, za luč pa skrbi Gleb Filshtinsky.
Pot 'koreografskega odpadnika' v vrh svetovnega baleta
Boris Eifman, čigar repertoar sicer obsega najrazličnejše žanre - od komornih baletov do komičnih in pravljičnih baletov, v plesno govorico pa je prenesel že kar nekaj literarnih del - prav on je bil prvi, ki je v balet prenesel romane Dostojevskega, je sanktpeterburški akademski državni balet ustanovil leta 1977. Koncept takrat Leningrajskega novega baleta je bil za tisti čas inovativen. Prav od začetka je bil to eksperimentalni laboratorij enega koreografa. Eifman, ki se ga je prijel ugled 'koreografskega odpadnika', je z gledališčem uresničil svoje umetniško poslanstvo in bil eden prvih mož v Rusiji, ki so razvili svoj organizacijski model za vodenje gledališča v sodelovanju z javnim sektorjem. Sanktpeterburški balet pod vodstvom Borisa Eifmana danes poznajo vsi ljubitelji baleta na vseh koncih sveta.