Pri nastajanju uprizoritve, ki je zaživela v Cankarjevem domu v Ljubljani, so mu pomagali člani skupine Fourklor Jana Menger, Piergiorgio Milano in Dragana Bulut, katerih telesa se bodo gibala na glasbo Mihe Blažiča. Za predstavo, ki je nastala v produkciji zavoda Vitkar, je kostume oblikovala Nataša Recer, luči v plesalce usmeril Tomaž Štrucl, celostna podoba pa je delo Taje Radež.

Potočan in drugi plesalci v predstavi razmišljajo, kakšno sled zapusti telo v prostoru po tem, ko odide, ugotoviti pa želijo tudi prvinski pomen plesa in telesa kot orodja. O odnosu do telesa naj bi razmislili tudi obiskovalci, zato je Potočan ustvaril predstavo, ki pusti močne vidne, slušne in miselne vtise.

Povabil ga je celo Wim Vandekeybus
Avtor predstave je kot plesalec in koreograf sodeloval že s številnimi plesalci. Pomembno je dvoinpolletno delo v skupini Ultima Vez, s katero je pomagal v predstavah Trio fot The Boys, Le Poids de la Main in Always the Same Lies, ter soustvarjanje v skupini Betontanc, s katero se je podpisal pod predstave Know Your Enemy, Na treh straneh neba, Skrivni seznam sončnih dni in Polnočni rabljev let.

Leta 1994 je ustanovil skupino Fourklor, v kateri se člani izmenjujejo; tako so v različnih skupinah nastale predstave Kdo je narisal Stanku skakalnico, Sanjam spomin, a se spominjam sanj, Ko si še nismo lagali, vsaj ne toliko, Melanholične misli, Kot lanski sneg, Vrata in Perkmandeljc, duh okolja, ki izginja.

Hitri koraki proti nezaželeni misli
Potočan se ne boji na oder stopiti tudi sam; gledalce je povabil na Območje za pešce, s Sanjo Nešković Peršin pa sta o tem, kako razmišljanje o različnih temah vpliva na hitrost hoje, prikazala v Hitri zgodbi, kjer sta gledalcem dokazala, da zasanjane misli upočasnijo korak, medtem ko opazovani korak pospeši, če si želi iz glave izbiti določeno misel.