Vzpostavljanje odnosa s prostorom, ki nas obdaja, ni vedno preprosto. Prostor, kot ga dojema posameznik, je namreč izrazito subjektivna kategorija. Foto: Bunker
Vzpostavljanje odnosa s prostorom, ki nas obdaja, ni vedno preprosto. Prostor, kot ga dojema posameznik, je namreč izrazito subjektivna kategorija. Foto: Bunker
Drugi z leve in Oko brez rokava
Dvojnost pogleda na prostor, dva plesalca, dvotirna zasnova predstave ... dvojnost je zaščitni znak večera. Foto: Bunker

Definicije pa niso bile podane z besedami, niti niso bile dokončne. Izhodišče za njihovo oblikovanje sta v dvodelni predstavi Drugi z leve in Oko brez rokava v Stari elektrarni podala plesalca Sanja Neškovič Peršin in Leo Mujič. V prvem 'polčasu' sta se plesalca v kostumih Uroša Belantiča gibala ob spremljavi pianista Bojana Goriška in zvočni kulisi Saša Kalana. V drugem delu pa sta upoštevala gibe, ki jih je začrtal koreograf Alessio Silverstrin.

Prostor aktivno soustvarjamo in ga pasivno opazujemo
Predstavo zaznamuje ne le dvojnost strukture koreografije, pač pa tudi vsebinska razdvojenost. Oba dela se sicer ukvarjata z dojemanjem prostora ter s subjektivnostjo posameznikovega giba; ta je namreč minljiv, oblikuje pa ga zgolj volja njegovega vodiča, katerega dojemanje koordinat prostora, ki ga obdaja, ne sledi nujno objektivnim pozicijam v prostoru, ki jih zaseda sam. Peršinova je tako plesni duet Drugi z leve, za katerega sta koreografijo zasnovala ona in njen soplesalec Leo Mujič, opisala kot ustvarjanje nekakšnega neberljivega prostora, ki bi lahko bil mentalni podaljšek tistega, kar vidimo; prostor iluzije torej.

Oko brez rokava, avtorski projekt Alessia Silvestrina, pa vzpostavi skoraj nasprotno pozicijo. Ne gre več za sooblikovanje prostora prek gibanja v njem, pač pa za pogled na prostor. Svet kot dvodimenzionalen zaslon, tretja dimenzija pa kot imaginarna komponenta, ki obstaja le v naših glavah. Radikalno? Morda. Za lase privlečeno? Sodbo raje prihranimo za čas po ogledu predstave.

Na lovu za sledmi Bejartovega vpliva
Predstava Drugi z leve in Okobrez rokava je nastala v koprodukciji zavoda Bunker in Festivala Ljubljana 2006. Njena protagonista sta že uveljavljena plesalca, ki sta se spopadla že z zelo različnimi plesnimi govoricami. Sanja Neškovič Peršin je članica baletnega ansambla SNG-ja Opera in balet Ljubljana, v predstavah katerega nastopa tudi kot solistka. Ob delu v ljubljanskem baletu pa Neškovič Peršinova kot plesalka in koreografinja raziskuje tudi sodobni ples in gledališče. Leo Mujič se lahko pohvali z delom z zares eminentnimi imeni sodobnega baleta. V baletni šoli Rudra Bejart v Lausanni dela s slovitim Mauricom Bejartom ter z Alessijem Silvestrinom in Adonisom Foniadakisem.