"Sam svoj gospod moraš biti. Naj bo moda, nič ne rečem, ampak ti moraš živeti svoje življenje, voziti svojo 'špuro'," je igralka Ljerka Belak pred leti dejala v pogovoru z MMC-jevo novinarko Ksenjo Tratnik.

"To sem jaz, edinstvena sem na svetu. Ni nobene kopije, samo vi ste. Da bom taka, kot je 3000 drugih? Nikakor ne. Sem posebna," je še dodala igralka.

Privlačnost gledališča
Rojena je bila leta 1948 v Ljubljani, kjer je obiskovala osnovno šolo, šolanje pa je nadaljevala na Šubičevi gimnaziji in Gimnaziji Poljane. Že pred študijem je obiskovala gledališko šolo pri Balbini Baranovič v Ljubljani in baletno šolo pri učitelju Pinu Mlakarju.

Med letoma 1965 in 1970 je študirala dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v letniku Janeza Jermana.

Leta 1970 se je zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, leta 1993 pa se na povabilo Zvoneta Šedlbauerja pridružila ansamblu ljubljanskega Mestnega gledališča (MGL), kjer je bila zaposlena do upokojitve leta 2009.

S svojimi igralskimi interpretacijami je dokazovala, da je izvrstna igralka. Kot gostja je igrala tudi v drugih slovenskih gledaliških hišah. "Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te požre celega," je nekoč dejala o svoji igralski strasti.

Film, radio in glasba

Sorodna novica "To so moje gube, vse sem sama pridelala: s smehom, žalostjo, izkušnjami"

Ljerka Belak je znana tudi po svojih filmskih vlogah. Med drugim je upodobila lik Marjole v filmu Carmen (1995), Maše Kranjc v Gverilcih (2006) in Milene v Zapelji me (2013).

Nastopila je tudi v številnih TV-dramah v produkciji RTV Slovenija, med drugim pa je sodelovala tudi pri branju pravljic za otroke. Med drugim je vodila oddajo STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja na Radiu Slovenija in zadnja leta sodelovala s Prvim programom, kjer je s poslušalkami in poslušalci na edinstven način oblikovala nedeljske dopoldneve.

Sorodna novica Ni vloge, ki bi si jo še posebej želela igrati

Privlačila jo je tudi glasba, s Svetlano Makarovič je pripravljala kabarejske večere.

Poklicno je bila razpeta predvsem med Celjem in Ljubljano, blizu katere je živela s partnerjem Bogomirjem Verasom.

V omenjenem intervjuju za MMC je o medosebnih odnosih dejala: "Zdaj vemo, da je treba negovati vse odnose, med partnerjema in z otroki ter prijatelji. Tako kot rože: vse moraš negovati, na vse moraš paziti in ne misliti samo nase, temveč tudi na drugega."

Številne stanovske nagrade

Za vlogo Amande Wingfieldove v diplomski predstavi Steklena menežarija (1971) je Ljerka Belak dobila študentsko akademijsko Prešernovo nagrado.

Igralka, ljubljenka gledališkega in televizijskega občinstva, je prejela tudi nagrado Prešernovega sklada za vloge v SLG Celje (1981), Prešernovo nagrado mesta Celje (1982), Severjevo nagrado (1987) in Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše (1989).

Poklonili so se ji tudi s podelitvijo naziva žlahtne komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo (2002), prejela pa je tudi Dnevnikovo nagrado za vlogi v predstavi Vedno se kdo izgubi (2003). Igralko so leta 2015 počastili z Borštnikovim prstanom, leto zatem pa z Ježkovo nagrado.