Na vrhu je skicirano nekakšno tihožitje, spodaj je nekaj, kar spominja na grmado teles ali delov človeških teles. Nekaj, podobno otrokovi glavi, sesa prst, dve zapestji se zdita kot zvezani, tam je glava, ki je videti kot slaba šala prvih plastičnih kirurgov, ki so 'popravljali' in 'krpali' vojake s front prve svetovne vojne. Slika ima naslov Klavnica. Datirana je v leti 1944-1945. Ni najbolj znano delo Pabla Picassa, zato pa ni nič manj nazoren izkaz moči človeškega zla kot legendarna Guernica. Nekakšna temna in težka tišina, zadušen krik - to se zdita označevalca vzdušja. Je že tako, da je bilo tem revežem dopuščenih manj možnosti za 'pošten krik' kot žrtvam nemških testiranj bombnikov med špansko državljansko vojno. Slika je namreč (vsaj delno) komentar tistega, kar še danes velja za končno zlo dejanje najbolj zločinske politične klike vseh časov - komentar holokavsta.
Tako kot Guernico dobrih sedem let poprej je Picasso tudi Klavnico izvedel v črno-beli paleti. Ne le zato, da bi sliko utemeljil kot dopolnilo k časopisnim poročilom, ki so prav v tem času svetovno javnost prvič streznila tudi s fotografijami nacističnih taborišč smrti. Enako pomembno je bilo Picassovo prepričanje, da barva preprosto 'šibi' sliko; da je sporočilno najmočnejša prav likovna gesta, ki se omeji na tone med črno in belo barvo, če pa se umetnik že poda v uporabo barv, naj bodo njegove slike čim bolj monokromne. Sliko in njeno sporočilo po Picassu namreč določijo jasne linije, ki zamejujejo like, ki v potezi mojstrskega slikarja postanejo skoraj plastični; nekakšni dvodimenzionalni liki.
To je bila kvaliteta, ki jo je Picasso pripisal prazgodovinskim umetnikom. Njihovo delo in sploh pradavna kultura predvsem njegove rodne Španije sta ga vedno znova očarala. Veliko bolj kot njegovi sodobniki koloristi. Tako je na primer prav v primerjavi Mattisovega dela s svojim (svojega je seveda ovrednotil veliko bolj pozitivno) Picasso okrcal kolega. Bil je mnenja, da če Matissovim slikam odvzamemo katero izmed barv, preprosto 'padejo' s stene. Njegove pa se zaradi močnih linij in mojstrske kompozicije obdržijo.
Črno-bela paleta - španska tradicija
Fascinacijo Pabla Picassa z ustvarjanjem v tako imenovani 'minimalni' paleti potrjuje razstava v newyorškem Guggenheimovem muzeju. 118 del razstavljenih del vsestranskega umetnika, najbolj znanega kot soutemeljitelja kubizma, potrjujejo kot mojstra dinamične, skoraj dramske kompozicije. Ta je tista, ki njegove črno-bele slike naredi tako žive in živahne, kot jih sicer ne bi mogla niti intervencija krvave rdečine.
Kustosinja razstave Carmen Gimenez sicer Picassa prav zaradi črno-belih slik kot stalnice njegovega opusa uvršča v tradicijo španskih slikarjev. Baročni mojster Velázquez, El Greco ali pa Francisco de Goya, moderni slikar pred nastopom moderne v slikarstvu – vsi so zapustili tudi sijajne črno-bele izdelke in k tem se je vedno znova oziral tudi Picasso. Posebno ga je pretresel Goyev odziv na vojno, na pokole, ki so jih v Španiji izvajali Napoleonovi vojaki. In tudi naslednje Picassovo vodilo bi lahko bil tudi kredo Goye, slikarja, ki je z grafičnim nizom Grozote vojne ustvaril enega najpretresljivejših umetniških protestov proti vojni: "Slike ne smejo biti dekoracija stanovanj. Slika je (naj bo, op. P. B.) ofenzivno in defenzivno orožje proti sovražniku." Ta Picassova misel je iztrgana iz intervjuja s Simone Téry in prvim direktorjem newyorške MoME Alfredom Barrom iz leta 1946.
Posnemal je tudi akte
Picasso se sicer pri vélikih Špancih prejšnjih obdobjih ni zgledoval le, ko je šlo za motive vojne in groze. Goya ga je fasciniral s celotnim delom. In tako je poleg zadnjega krika obupa, slike Mati z mrtvim otrokom št. 2 – Postskriptum h Guernici (1937), ki je posnetek motiva z legendarne Goyeve upodobitve streljanja španskih upornikov proti Napoleonu, torej s slike Tretji maj 1808, v Guggenheimu na ogled tudi akt, slika Sloneča Maja, kubistični prevod Goyeve Gole Maje (1797-1800).
Fanatični študij Las Meninas - 44 (re)interpretacij
Najtemeljiteje izmed vseh ključnih del iz španske zgodovine likovne umetnosti pa je Picasso verjetno preštudiral Velázquezovo Las Meninas (1656). Morda celo najznamenitejše delo španske zlate dobe, z enigmatično, ambiciozno kompozicijo in odslikavami v ogledalu, ki spodbujajo k razmišljanju o odnosu med realnostjo in iluzijami, je Picassa skoraj obsedlo. Velázquez ga je sicer 'ujel' že, ko je imel komaj 14 let, a je že vedel, da bo umetnik. Šestdeset let pozneje pa je slika Picassa zares povsem 'okupirala'. Poleti leta 1957 se je Picasso zaprl v studio v svoji poletni rezidenci v Cannesu. Od 17. avgusta do konca decembra je nato slikal … Las Meninas. Ustvaril je več kot štirideset variacij znamenite slike infantinje Margerite s slikovitim spremstvom. Ena najimenitnejših interpretacij je črno-bela in je razstavljena v Guggenheimu. Ne manjka prav nobena izmed figur z izvirne slike, čeprav je Picasso nekaterim skorajda odrekel človečnost in jih je skopo zarisal le v liniji silhuete; nekatere je povečal, nekatere prav pošastno popačil, iz mogočnega mastifa na izvirni sliki pa je naredil neugledno podolgovato ščene.
V Guggenheimu, kjer so razstavili tudi več Picassovih kipov, ki predstavljajo njegov odkrit dialog s prazgodovinskimi kulturami, menijo, da bo šele ta razstava ljudem povedala, kaj je bilo po Picassovem mnenju bistvo umetnosti. Preprosta linija, brez vsake barve, brez vsakega šrafiranja, brez okraševanja. Minimalistična tehnika, ki pa je ustvarila več kot 'polnokrvno' umetnost.
V galeriji si lahko ogledate še nekaj slik z razstave.