Francoski pesnik, ki ga literarna zgodovina obravnava kot simbolista, sam simbolistični poetiki pravzaprav ni bil pretirano naklonjen. Pesmi, ki so v vsebinskem pogledu in pesniški tehniki tipično simbolistične, v njegovem sicer številčno bogatem opusu ne najdemo dosti.

Pred vsem drugim bodi glasba
Čeprav so na razvoj moderne lirike močneje vplivali velikani, kot so Baudelaire, Rimbaud in Mallarme, ne smemo pozabiti pomena značilnega muzikalnega pesniškega jezika, ki ga je Verlaine znal ujeti v svojih stihih. 'Pred vsem drugim bodi glasba' je zapisal v slavni prvi verz svoje pesmi Poetika, v kateri je sijajno formuliral ne le svoje poetike, ampak tudi težnjo simbolistov po približevanju h glasbi kot najvišji med umetnostmi.

Prav z zvočnostjo besed je Verlaine pomembno vplival na iskanje drugačnih, svobodnih ritmov. Vendar pa je bil njemu samemu prosti verz, nad katerim so se navduševali drugi simbolisti, tuj. Boris A. Novak, čigar prevod je Verlaina približal tudi slovenskim bralcem, je pesnika opisal kot 'enega izmed predhodnikov moderne lirike, obenem pa enega izmed 'poslednjih Mohikancev' kulta forme v poeziji.'

Tri ženske, ki zaznamujejo Verlainovo življenje
Paul-Marie Verlain se je leta 1844 'čudežno' rodil staršema, ki sta po treh splavih že povsem izgubila upanje, da bosta kdaj imela otroka. Oče mu je umrl, ko je bil star 19 let, leta 1867 pa je Paula globoko prizadela še ena smrt. Ob težkem porodu je umrla sestrična Elisa Moncomble, na katero je bil mladenič izredno navezan in vanjo verjetno tudi skrivno zaljubljen. Prav njej je najbrž posvetil ljubezenske pesmi v prvencu Saturnijske pesmi (izšle so 1866), iz katere žari elegično vzdušje.

Elisini smrti je sledilo obdobje pijančevanja in trpinčenja matere, ki jo je nekajkrat celo skušal ubiti. Leta 1869 pa je spoznal še tretjo žensko, ki je imela pomembno vlogo v njegovem življenju, Mathildo Maute, s katero se je leto pozneje tudi poroči.

V letu, ko je spoznal svojo bodočo ženo, je izšla tudi njegova druga zbirka, Galantni prazniki, ena najbolje koncipiranih pesniških zbirk. Pod vplivom vzdušja slik francoskega rokokojskega mojstra Watteauja, je nastalo 22 pesmi, v katerih se prepletata igrivost in minljivost. V pesmih opeva like iz commedie dell'arte, zunanja lahkotnost pesmi pa je podobna lajni, katere ritem posnema metrika pesmi. Za veseljem tega inštrumenta se namreč skriva otožnost, za lepotami opevane zunanje pokrajine pa praznina duše.

Družinska idila, ki se kmalu konča
V pričakovanju družinske sreče začne pisati pesniško zbirko Dobra pesem, ki izide šele, ko je bilo te že davno konec, leta 1872. Zbirka je pravzaprav šibkejše delo od prvih dveh, saj v njej na račun poetičnosti pretirano poudarja etičnost. Leta 1870, ki ga med drugim zaznamuje francosko-pruska vojna (med obleganjem Pariza je Verlaine član Nacionalne garde), začne pesnik znova popivati, ob tem pa tudi fizično spravljati na ženo. Dokončen udarec zada zakonu vstop Rimbauda v Verlainovo življenje leta 1871. Z deset let mlajšim pesnikom postaneta vse bolj nerazdružljiva, hkrati pa je Verlaine vse bolj neusmiljen do svoje žene, na katero se je spravil celo v visoki nosečnosti. Klavrno luč meče na Verlaina tudi anekdota, ki opisuje, kako se je januarja leta 1872 spravil na svojega dobra dva meseca starega sina in poskušal zadaviti ženo. Izbruhom nasilja je vedno znova sledilo kesanje moža, ki mu je Mathilda tudi odpustila. Pesnik pa je bil vedno znova razpet med bohemsko življenje v Rimbaudovi družbi in izpolnjevanjem zakonske dolžnosti ob Mathilde. Ko poleti istega leta Mathilde zboli, se Verlaine odpravi po zdravila, na poti pa sreča Rimbauda in odpravita se v Belgijo.

Romance brez besed
Po neuspelem Mathildinem poskusu, da bi pripeljala moža domov, odpotujeta pesnika jeseni v Anglijo. Njun buren odnos se izteče leta 1873, ko Rimbaud v Bruslju dokončno zapusti Verlaina. Ta pride po vrsti prepirov pijan v hotel in partnerja s strelom lažje rani v pest. Potem ko ga zaprejo, Verlaine piše pesmi, ki izidejo pozneje v zbirki Modrost. A še pred to ugledajo luč sveta Romance brez besed (1874), pri katerih se je pesnik naslonil na šansone in popevke, torej uglasbljeno pesništvo. Zbirka, ki je nastala v konfliktnem obdobju druženja z Rimbaudom, kaže po Novakovih besedah nekatere vplive 'osvobojenega Rimbaudovega jezika' in je morda Verlainova najboljša pesniška zbirka.

Razpetost med telesnim in duhovnim
V istem letu sodišče razveže zakonsko zvezo med Verlainom in Mathilde, pesnik pa v duhu verske spreobrnitve prosi za katekizem. Izraz spreobrnitve v katolicizem, ki sicer tako kot vse drugo v njegovem življenju, ne traja dolgo, najdemo v že omenjeni pesniški zbirki Modrost (izide 1881).

V tem času je bil Paul Verlaine skoraj povsem pozabljen, nato pa ga sredi 80. let kot svojega predhodnika navdušeno odkriva mlada pesniška generacija. V zadnjih letih življenja, ko sicer ni bil več zmožen takšne duhovne koncentracije kot nekoč, so ga slavili kot največjega živečega francoskega pesnika. Umrl je 8. januarja leta 1896 za posledicami srčne kapi. V govoru na pogrebni slovesnosti je Stephane Mallarme pesnika, ki je v znamenitem sonetu, posvečenemu Rimbaudu znal kljub medsebojnim zameram zapeti hvalnico, poetu, večjemu od sebe, in moža, ki je zaslužen, da so se ohranile Rimbaudeve Iluminacije, označil kot 'pesniško korektnega.'