Prvič so poizkusili, da predmetov niso razstavili, ampak so jih pustili na nitkah viseti s stropa. S tem so predmeti izgubili svojo zemeljsko težo in s tem se je zvišal duševni moment.
Tržaški konstruktivistični ambient je kompleksen seštevek in povzetek skupinskega, univerzalnega uma pri premagovanju poslednje problematične planetarne sile – gravitacije.
Za eneskajevsko gledališče bi se dalo trditi, a trditev velja tudi na splošno, da se Černigojev konstruktivistični avantgardizem v osemdesetih in devetdesetih ni zgolj instrumentaliziral niti zgolj reinkarniral. Na novi stopnji je njegova izkušnja zaživela povsem novo življenje na način umetnosti, kar je več kot 'prijetje' določene umetnostne smeri in več kot 'šola' ...
"Tržaški konstruktivistični ambient je kompleksen seštevek in povzetek skupinskega, univerzalnega uma pri premagovanju poslednje problematične planetarne sile – gravitacije." Ta citat iz besedila, ki spremlja napoved projekta Tri zgodovinske podpore :: Transformans, performans, informans (Procesiranje Tržaškega konstruktivističnega ambienta), podaja kontekst tega dogodka v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, začel pa se bo z informansom 26. marca ob 19.30. Tržaški konstruktivistični ambient Avgusta Černigoja, Edvarda Stepančiča, Josipa Vlaha in Giorgia Carmelicha iz leta 1927 namreč napoveduje prizadevanja Dragana Živadinova za realizacijo umetniškega dela v pogojih gravitacije 0.
Še posebej postgravitacijsko umetnost napoveduje en segment tega projekta, v katerem se je najbolje izrazila aspiracija konstruktivistov po "novemu slikarstvu = absolutnemu kiparstvu (ki je) vibracija barve + prostora + časa = forma ali tudi funkcija …" (Černigoj) Ta segment so bile Stepančičeve levitacijske konstrukcije. Gre za objekte, ki jih je avtor sam označil kot dinamične prostorske konstrukcije in za katere Peter Krečič v svoji študiji Avgusta Černigoja meni, da se prav v njih najbolj odločno kaže zahteva po gibljivi umetnosti. Dragan Živadinov o pozarja, da je bila prav Stepančičeva konstrukcija poleg skulptur Antoina Pevsnerja in Laszla Moholy-Nagyja med prvimi levitacijskimi abstraktnimi skulpturami na svetu sploh. V Trstu bo šest konstrukcij zaživelo v digitalnem okolju, njihovo gibanje pa bo dopolnjeval nastop Dragana Živadinova kot informatorja, Marka Mlačnika kot igralca in Mateje Rebolj kot plesalke. Vizualna (Dunja Zupančič in Miha Turšič) in glasbena podpora (Dario Seraval) bosta procesirani v realnem času.Model je že lebdel v kozmonavtskem letalu
Kot konkreten citat tržaškega konstruktivističnega ambienta – zgodovinski podpori postgravitacijske umetnosti Dragana Živadinova, Dunje Zupančič in Mihe Turšiča sta sicer še Noordungova geostacionarna postaja in Malevičeva ideja planitov – se je Stepančičeva levitacijska konstrukcija ob Živadinovu že pojavila. V Trstu bo namreč v rokah držal model, ki ga je že leta 1999 na generalki za prvo celovito gledališko predstavo v pogojih 'gravitacije 0' Biomehaniko Noordung s kozmonatvtskim letalom prenesel v stratosfero. Tedaj je levitacijska konstrukcija, ki je v kontekstu tržaškega konstruktivističnega ambienta obešena na ribiški laks simulirala lebdenje, zares zalebdela. Postala je jasna gesta možnosti realizacije umetnosti v postgravitacijskih razmerah.
Niz projektov, ki jih v Trst pošilja Ministrstvo za kulturo
Pomen projekta v Trstu presega zgolj podajanje historičnega zaledja postgravitacijske umetnosti in obujanja spomina na tržaški konstruktivistični, sintezo slovenske avantgarde, katere repliko bi skoraj morali materializirati in jo postaviti v Moderno galerijo. Gre namreč tudi za utrjevanje vezi med Ljubljano in Trstom, med dvema mestoma, ki sta v nekaterih preteklih obdobjih enakovredno določala razvoj slovenske umetnosti. In gre tudi za impulz Slovenskemu stalnemu gledališču v Trstu. Kot je povedala vodja službe za odnose z javnostjo Ministrstva za kulturo Bojana Leskovar, procesiranje tržaškega konstruktivističnega ambienta odpira nov niz projektov, ki jih bo v Trst 'pošiljalo' ministrstvo za kulturo. Prav tako je projekt pozdravil umetniški vodja SSG-ja Primož Bebler, ki je tudi poudaril, da tokrat ne gre le za umetniški dogodek. Kar bomo videli, je veliko bolj slojevito, kot je lahko delo, ki ga ponudi ena sama umetniška zvrst.
Nastopi varuhov (avantgardnega) spomina
V Trst bodo eden za drugim prihajali tudi tisti, ki jih Živadinov imenuje varuhi spomina. Od 27. marca, ko bo o slovenski avantgardi in še posebej o Srečku Kosovelu spregovoril Janez Vrečko, bodo v Trstu do 6. aprila predavali še Aleš Erjavec, Lev Kreft, Marija Masau Dan in tudi Peter Krečič. Krečiča na koncu navajam le zato, ker se želim v nadaljevanju navezati prav nanj. Prav Peter Krečič je bil namreč v našem prostoru prvi, ki je v delu Dragana Živadinova jasno prepoznal referenco na Avgusta Černigoja oziroma na prizadevanja slovenskih konstruktivistov. Ugotovil je tudi, da ne gre za postmodernistično 'šalo' oziroma referiranje brez konkretne sporočilne utemeljenosti.
Gledališčniki iz NSK-ja so učinkovito vgradili konstruktivizem
V knjigi, ki smo jo že omenili, je tako Krečič zapisal misel, ki jo je povzel tudi Živadinov: "Najbolj kompleksno pa so Černigojevo konstruktivistično avantgardistično dediščino obdelali gledališčniki v okviru NSK-ja. Začeli so z imenom Gledališče sester Scipion Nasica, nadaljevali kot Rdeči pilot, potem pa so si nadevali še druga imena. /… / Največ konstruktivističnih prvin in splošnih izkušenj avantgardističnega gledališča so potem vgradili v učinkovito predstavo Krst pod Triglavom februarja 1986 v Cankarjevem domu. Za eneskajevsko gledališče bi se dalo trditi, a trditev velja tudi splošno, da se Černigojev konstruktivistični avantgardizem v osemdesetih in devetdesetih ni zgolj instrumentaliziral niti zgolj reinkarniral. Na novi stopnji je njegova izkušnja zaživela povsem novo življenje na način umetnosti, kar je več kot 'prijetje' določene umetnostne smeri in več kot 'šola' …" Predvsem gre za to, da ti projekti kot tudi procesiranje tržaškega konstruktivističnega ambienta "paradoksno podajajo svojo lastno tradicijo. Gre za tradicijo, ki smo jo prevzeli iz 20. stoletja in jo prenašamo v 21. stoletje." Na njej gradimo in jo bogatimo
Prvič so poizkusili, da predmetov niso razstavili, ampak so jih pustili na nitkah viseti s stropa. S tem so predmeti izgubili svojo zemeljsko težo in s tem se je zvišal duševni moment.
Tržaški konstruktivistični ambient je kompleksen seštevek in povzetek skupinskega, univerzalnega uma pri premagovanju poslednje problematične planetarne sile – gravitacije.
Za eneskajevsko gledališče bi se dalo trditi, a trditev velja tudi na splošno, da se Černigojev konstruktivistični avantgardizem v osemdesetih in devetdesetih ni zgolj instrumentaliziral niti zgolj reinkarniral. Na novi stopnji je njegova izkušnja zaživela povsem novo življenje na način umetnosti, kar je več kot 'prijetje' določene umetnostne smeri in več kot 'šola' ...
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje