Toda, da bo ta ista politika ponovnih izdaj albumov iz preteklosti prinesla tudi popravke in opravičila glede kritiških zablod iz preteklosti, pa je zagotovo tudi za skupino nenavadno. Za kaj gre? Leta 2000 so Radiohead izdali album Kid A, ki ga je vesoljna svetovna rockovska kritika dočakala na nož. Po inerciji kapitalne obsedenosti z albumom OK Computer nihče ni razumel njegovega naslednika. Redki, le redki so izpisali superlative radikalnem antiambientalnem zasuku skupine. Vesel sem, da se štejem v tisto malo skupino, ki je hvalila album Kid A. In še več. Nikoli predtem nisem uvrščal skupine Radiohead med svoje favorite. Vse je spremenil album Kid A, ki je radikaliziral aranžmaje in liriko skupine z izjemno agresivno in hkrati inteligentno uporabo novih tehnologij. Ali povedano drugače – če je OK Computer opeval zadnje trenutke tisočletnega sveta, ki izginja, je Kid A napovedoval popolno dezorientacijo in odtujenost posameznika v novem tisočletju.

Ponovna izdaja seveda poleg uradnega dela albuma prinaša še izjemne koncertne posnetke, danes ultimativnih hrupnih hitov, kot so Optimistic, Idioteque, The National Anthem, in demoposnetke tistega, kar bo skupino Radiohead ustoličilo kot resen konceptualni rockovski bend, in ne le tiste, ki jih zaradi svetovnega hita Creep v ZDA zamenjujejo s skupinami grungea iz Seattla.
Ocena: 5