18 soban razstavišča Martin Gropius Bau v nemški prestolnici je Aj napolnil večinoma z novimi eksponati, ki pa ostajajo zvesti umetniku ljubim temam: kritiki institucionalizirane korupcije, politične represije in kapitalističnih ekscesov, ki pestijo najštevilčnejšo državo na svetu.

Sam se odprtja svoje razstave, ki jo je naslovil Dokazi (Evidence), sicer ne bo mogel udeležiti: kitajske oblasti so namreč zasegle njegov potni list in mu že tri leta nočejo izdati novega (menda bi ga z veseljem pustili oditi, če bi obljubil, da se ne bo nikoli vrnil, kar pa ni pripravljen sprejeti.) Je pa zato Ajev duh provokacije več kot očitno čutiti na tri tisoč kvadratnih metrih razstave, napovedujejo tisti, ki so jo imeli priložnost videti še pred uradnim odprtjem.

Bo Aj sam razstavo kdaj videl v živo?
Na predogledu za novinarje je direktor muzeja Gereon Sievernich zbranim novinarjem predvajal Ajevo videoposlanico, posneto v umetnikovem studiu; v njej pravi, da upa, da bo razstavo lahko obiskal, še preden se ta 7. julija zapre. "Upam, da bo občinstvo v Berlinu v njej uživalo, pa tudi, da jo bo imelo priložnost kritizirati," o razstavi pravi goreči nasprotnik cenzure. "Ne vem, kaj se bo dogajalo v bližnji prihodnosti, a vseeno upam, da bom enkrat lahko prišel, delil trenutek z občinstvom in poskušal razložiti svoje delo." Glede razstavljenega pa: "Nekateri eksponati so povezani z mojim trenutnim stanjem in skrbmi, drugi pa so estetizirane reprezentacije skrbi, ki me od nekdaj navdajajo v zvezi z zgodovino in umetnostjo." Stavbe, v kateri razstavlja, seveda nikoli ni videl v živo: iz muzeja so mu v mesecih priprav pošiljali njene tlorise in fotografije soban.

Aj Vejvej, ki je - poleg nobelovca in pisatelja Liuja Šjaoboja - verjetno najuglednejši kitajski politični aktivist, je obenem tudi ljubljenec zahodnjaške umetniške srenje. Če po ničemer drugem, ga tudi vsak navaden smrtnik pozna vsaj po Ptičjem gnezdu, vpadljivem stadionu, ki ga je zgradil pred OI v Pekingu leta 2008. Od takrat je seveda preteklo že veliko vode: Aj se je domačim oblastem zameril, saj s svojo slavo nenehno priteguje pozornost sveta h krivicam in represivnosti kitajskega sistema.

Odsotnost dokazov
Naslov njegove tokratne razstave, Dokazi, seveda aludira na dokaze, ki jih kitajske oblasti niso imele, ko so Aja pred tremi leti aretirale in zaprle zaradi domnevne utaje davkov. Eden najmočnejših eksponatov je tako replika zaporniške celice, v kateri je bil umetnik - na neznani lokaciji - pridržan. Inštalacijo je poimenoval 81 (toliko dni je preživel za zapahi), v celico pa je postavil ozko posteljo, dva stola, mizo, garderobno omaro, oblazinjene stene in zamreženo okno. Umazano stranišče je v sosednji kamrici. Razstavlja tudi računalnike, ki so bili zaseženi iz njegove pisarne, in repliko para lisic iz žada.

Eno od preostalih razstavnih sob je napolnil s porcelanastimi rečnimi raki, ki jih kitajski spletni uporabniki uporabljajo kot simbol upora proti cenzuri na spletu.

Tri grozljivo zvite železne rešetke sosednjega eksponata simbolizirajo razdejanje, ki ga je leta 2008 povzročil rušilni potres v Sičuanu (umrlo je več kot 80 tisoč ljudi.) Aj je takrat krivdo za strukturno kilave državne stavbe - na primer šole, v katerih je umrlo na tisoče otrok - javno pripisal korupciji in nekompetentnosti državnega aparata.

Z inštalacijo Vaze dinastije Han in avtomobilska barva Aj vzpostavlja kontrast med kitajsko kulturno dedičino in njeno novodobno gonjo za zahodnjaškimi dobrinami, kot so, denimo, luksuzni nemški avtomobili. In potem je tu Maska, marmornata maska na nagrobniku, kar je verjetno aluzija na vse večjo težavo, ki jo za Kitajsko predstavlja smog.

Obiskovalce na vhodu na razstavo "pozdravi" atrij, natrpan z več kot 6 tisoč starinskimi stolčki, ki jih je vej pobral po vasicah na severu države: na daleč so videti kot morje enakega, a so v resnici unikatni predmeti, ki jih je povozilo kolo časa. Umetnik je na razstavo pripeljal tudi svoj tipični smisel za humor: nad vhodov v galerijo denimo visijo nadzorne kamere iz marmorja.

Lahko nemška diplomacija kaj doseže?
Nemške oblasti trdijo, da so s kitajskimi kolegi za zaprtimi vrati že večkrat načele temo omejevanja Ajeve svobode. (Še prejšnji teden je v imenu krepljenja vezi med državama Nemčijo obiskal kitajski predsednik Ši Džinping.) Nemška kulturna ministrica Monika Gruetters se ob odprtju razstave, ki jo je poimenovala za "nemški kulturni dogodek leta", ni izognila ostri kritiki kitajskega ravnanja s političnimi oporečniki. Aj Vejvej bi moral biti "narodova kulturna inštitucija, ponos svoje dežele," je poudarila, namesto tega pa je "zaprt, zasliševan in blaten. "Nemčija se je od svojih dveh diktatur nečesa naučila: umetnost in svoboda sta svobodni."

Navsezadnje tudi stavba Martin Gropius Bau sama po sebi ni popolnoma brez političnega naboja: v najtemnejšem poglavju nemške zgodovine je stala neposredno polega sedeža gestapa, pozneje pa v senci berlinskega zida.