Umetnikova intermedijska instalacija z naslovom Avtoportret bo v Aksiomi v Ljubljani na ogled od današnjega odprtja ob 19.00 do 15. aprila. Pravzaprav ne bo Čadež tisti, čigar avtoportret oziroma njegovo nastajanje spremljamo, ampak svojo lastno podobo sproti riše prenosni računalnik s pomočjo kode za računalniški vid, ki jo prilagaja in nadgrajuje umetnik. Prenosnik je postavljen na stol in se s spletno kamero gleda v zrcalo. Povezan je z Arduinom, napravo za prevajanje računalniške kode v mehansko delovanje, ki posreduje kodo v dva rotacijska motorja. Ta sta pritrjena v levem in desnem zgornjem kotu slikarskega stojala. Premikanje risala po slikarski površini usmerja zobati jermen, ki je pritrjen na ležaje motorjev. Boštjan Čadež bo prilagodil kodo za računalniški vid, s katero se računalniške entitete učijo zaznavanja fizičnega prostora. Prenosnik bo tako izrisoval svoj pogled na samega sebe in sproti računal, prilagajal in prenašal svoje videnje. To ne bo potekalo linearno na primer od leve proti desni ali od zgoraj navzdol, temveč točkovno glede na trenutno "odločitev" računalnika oziroma glede na njegov izračun.
V času razstave bo vsak dan izrisal en portret oziroma kroki, izdelki pa bodo nato razstavljeni v prostoru in s tem "postali nov (samonanašajoč se) element v prenosnikovem pogledu".
Kot piše ob razstavi Ida Hiršenfelder, smo v zadnjem stoletju priča spremembam koncepta umetniške identitete in dela, pri katerem umetnik ali umetnica nista več "ustvarjalca" avtonomnega umetniškega objekta, ampak izhajata iz različnih produkcijskih metod, ki ne izražajo več njegovega/njenega stila v določenem mediju, temveč medij uporabljata kot orodje, s katerim kodirata in hekata svet okoli sebe.
Kakšen je torej danes, v času digitalne fotografije in družbenih omrežij, preplavljenih z 'instantnimi samopodobami', spremenjen odnos do sebstva? Če omogoča digitalna fotografija nenehno ponavljanje in manipulacijo samoreprezentacije, logika računalniškega jezika pa neposredno vpliva na naše mišljenje, sklepanje in gestikulacijo, Čadež to logiko obrne. Zanima ga, koliko je računalnik sposoben lastne kreativnosti.
Računalnikovo "samovoljno ustvarjanje"
Računalnikov ustvarjalni trenutek lahko razumemo predvsem kot glitch ali napako, ki pa ne sme biti tolikšna, da bi se sistem samouničil, piše Ida Hiršenfelder. Mogoči odmiki se bodo pokazali pri primerjavi vseh avtoportretov, ki bodo nastali med razstavo. "Čeprav je Čadež avtor kode, ki vodi računalnikovo videnje samega sebe, dopušča možnost, da lahko pri napakah pripišemo avtorstvo računalniku. Tistemu, kar se odmika od že videnega, kar je novo in nepredvidljivo, moremo zlahka pripisati originalnost. Če je v sami programski kodi zapisana tudi nepredvidljivost, potem računalnik ni več zgolj izvajalec matrike, temveč "samovoljno ustvarja" in beleži odklone od predpisanega vedenja in pri tem ustvarja lastno potezo, kot jo občudujemo pri upodobitvenem slikarstvu."
Računalnikov avtoportret ni fotografski avtoportret, kjer bi z zrklom spletne kamere odtisnili digitalno podobo, temveč proces, ki nastaja v času ter upošteva računalniški vid kot tisto lastnost računalnika, ki ga napravi živega, saj je odvisen od trajanja svojega bivanja, še beremo ob razstavi. "Sprejetje takšnega pogleda je radikalno nehomocentrično in dopušča drugačne poglede na sebstvo in nove možnosti reprezentacije videnega."