V bavarskem mestu Memmingen najdena Cerkovna ordninga, ki na več mestih dopolnjuje vatikanski izvod, bo do 4. oktobra osrednji eksponat razstave, ki jo v Nacionalni univerzitetni knjižnici ob 450. obletnici izida tega epohalnega Trubarjevega dela posvečajo zgodnjemu slovenskemu tisku.
Prve v slovenščini zapisane besede, ki nagovarjajo žensko
Avtor razstave in poznavalec slovenske protestantike dr. Kozma Ahačič, ZRC SAZU, je potrditev o dragocenosti najdene in brezhibno ohranjene knjige dobil takoj, ko je odprl naslovno stran, a pravo presenečenje ga je pričakalo v drobnih dopisih med vrsticami Trubarjevega besedila. Če se bodo njegove domneve izkazale za pravilne, se je v tej izjemni knjižni najdbi ohranilo tudi prvo ohranjeno besedilo v slovenščini, ki nagovarja žensko.

Ženske pomembne uporabnice protestantskega tiska
Če se izvirni Trubarjev zapis glasi Vi izvoljeni božji ljubi Bratje inu Sestre, si je nekdo ob besede zabeležil še končnice, s katerimi se besedilo bere Vi izvoljena božja ljuba Sestra. Gre torej za prilagoditev obrednih besedil, ki jih je Trubarjeva originalna predloga namenjala za nagovor vernikov v množini tako, da besedilo ustreza eni sami ženski. Kot nam je pojasnil Ahačič, ki se je zadnje leto intenzivno ukvarjal z ohranjenim izvodom Trubarjevega dela, gre za vpis, ki ga je potreboval neki protestantski pridigar za opravljanje obreda z žensko. Datiranje zapisa v 16. oziroma zgodnje 17. stoletje temelji na podatku, da je v 30. letih 17. stoletja že bila ustanovljena fundacija družin Seyfried, in ko je knjiga prišla v njihovo knjižnico, tovrstnih zapisov vanjo niso zapisovali. Dopisi, ki bi jih navsezadnje lahko zapisal tudi nekdanji lastnik knjige pridigar Bernard Steiner, nimajo le jezikoslovnega pomena, ampak obenem dokazujejo, kako pomemben segment uporabnikov besedil slovenskih protestantskih piscev so bile ženske.
Možnost, da bi bili zapisi poznejšega datuma, bodo morda izločile raziskave, ki jih bodo slovenski strokovnjaki opravili v času, ko je knjiga v Ljubljani. V Memmingen jo sicer vračajo že dan po zaprtju razstave, in čeprav bo razstava v NUK-u odprta vsak dan od 8.00 do 20. ure, med konci tedna pa med 10. in 18. uro, bo časa za raziskave dovolj, zagotavlja Ahačič. Najverjetneje jo bodo ob ustrezni pripravi raziskali zadnji dan, preden jo bodo skrbno zapakirali v trezor.

Z nič manjšo skrbnostjo ni Cerkovna ordninga zavarovana na postavitvi v razstavni dvorani NUK-a, kjer ji ustrezne klimatske razmere zagotavlja posebna vitrina. Ker pa razstava na ogled ponuja tudi več dragocenih del iz NUK-ove rokopisne zbirke, je potrebam njihove hrambe prilagojeno ozračje celotne dvorane. Zaradi istega razloga si bo razstavo sočasno lahko ogledalo od 20 do 30 ljudi. Razstavo je odprl predsednik republike Borut Pahor, zbrane sta pozdravila tudi vodja mestnega arhiva iz Memmingena Christoph Engelhard in evangeličanski škof Geza Filo, slavnostno odprtje pa je pospremil še nastop mezzosopranistke, harfistke in pedagoginje Tanje Vogrin in dramskega igralca Braneta Grubarja.

Vezana v stoletje starejšo platnico
Razstavljena Cerkovna ordninga je odprta na najbolj reprezentativni, naslovni strani (omenjene dopise si lahko ogledate v digitalizirani objavi Cerkovne ordninge, ki je na voljo na strani Mestnega arhiva v Memmingenu), njena postavitev pa omogoča tudi ogled še stoletje starejše platnice. Knjiga je vezana v list iz dela Johana Balba Catholicon iz leta 1460, ki je sicer zanimiv že sam po sebi, obenem pa tudi razlog, da nam je ta izvod Cerkovne ordninge sploh znan. Temu delu je bil namreč na sledi Urlich D. Oppitz, ki je doktoriral iz zgodovine prava, in ga je v memmingensko knjižnico pripeljalo raziskovanje fragmenotv srednjeveških rokopisov in inkunabul, uporabljenih za vezavo knjig v 16. stoletju. Ko ga je list iz Balbovega dela privedel do Cerkovne ordninge, je zaslutil njeno vrednost in se obrnil na urednika Trubarjevih zbranih del Igorja Grdino na ZRC SAZU, ta pa je nadaljnje raziskave prepustil Kozmu Ahačiču.

Trubarjeva Cerkovna ordninga ni bila skrita med nepregledno množico knjig, dovolj vešče strokovno oko bi jo prepoznalo že ob listanju po katalogu knjižnice, v katerem je že ves čas vpisana, pojasnjuje Kozma Ahačič, ki je na takšen način v Memmingenu našel še štiri v Sloveniji neevidentirane protestantske tiske. Gre za izvoda glagolskega in cirilskega hrvaškega katekizma iz leta 1561 s Trubarjevim posvetilom ter Trubarjeve slovenske Articule. Kot Cerkovna ordninga so tudi ti izvodi dobro ohranjeni, njihove platnice pa krasijo znani lesorezi s podobami Trubarja, Štefana Konzula in Antona Dalmate. Našlo se je tudi Dalmatinovo delo De catholica et catholicis, ki je leta 1572 izšlo v Tübingenu.

Zakaj je torej odkritju knjige botrovalo naključje in je nismo poznali že prej? Ahačič pravi, da je v evropskih knjižnicah in arhivih verjetno še več za Slovence relevantnih del, vendar za takšna raziskovanja "na slepo" primanjkuje zadostne finančne podpore. Veliko je bilo najdenega in raziskanega v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je bilo za financiranje takšnih potovanj tudi brez določenega cilja več posluha.
Knjiga ostaja v Memmingenu
Slovensko ministrstvo za kulturo je že na začetku pokazalo zanimanje za odkup, vendar pa v Memmingenu temu niso bili naklonjeni. Sicer se zavedajo edinstvenega pomena knjige za slovensko kulturo, vendar pa je zaradi prav takšne pomembnosti dela za zgodovino Memmingena ne želijo izvzeti iz tamkajšnjega zgodovinskega konteksta. Razlog za odklon prodaje bi lahko po Ahačičevih besedah ležal tudi v nedorečenem lastništvu knjige, ki jo je mestu v hrambo dala t. i. Seyfridische Stifftung, fundacija družine Seyfried. Začetki njihove knjižnice segajo v leta 1630-32, obsega tiske od 15. do 19. stoletja, zamišljena pa je bila za rabo študentov te fundacije.

Kdo je prebiral knjigo?
Provenienca Cerkovne ordninge pred njenim prihodom v knjižnico fundacije ni dobro poznana, zapis v knjigi nam pove, da je bila nekoč v lasti Bernarda Steinerja, a tudi o njem poznamo le nekaj drobcev. Bil je pridigar v Ljubljani, in kot izvemo iz nekega Trubarjevega pisma, je imel v času svojega službovanja težave s pridiganjem v slovenščini, saj je, kot je potarnal, med študijem skoraj vse pozabil.
Delo, ki podčrtuje Trubarjev genij ...
Ahačič opaža, da o Cerkovni ordningi kljub zavedanju o njenem pomenu ljudje premalo vedo – to bo morda popravil prevod Trubarjevega dela, ki je tik pred izidom. Kakor cerkveni redi, ki so po zgodnjekrščanski tradiciji tovrstnih del s protestantsko reformacijo v 16. stoletju doživeli nov razcvet, se je tudi Trubar zgledoval po predhodnih cerkvenih redih in jih prevajal, kompiliral v svoje lastno delo, toda kar petino besedila je dodal sam in s spretnim kompiliranjem ustvaril povsem novo celoto. Njegovo delo namreč temelji na izvrstnem poznavanju razmer v takratnem slovenskem prostoru in o njegovih potrebah.
... in je neprecenljiv spomenik zgodovine slovenskega jezika
Prominentno mesto v slovenski kulturni zgodovini zagotavlja Cerkovni ordningi tako njena jezikoslovna kot teološka vrednost. Cerkveni red, ki je v nakladi 300 ali 400 izvodov v Tübingenu izšel leta 1564, je prvo v slovenščini napisano delo, namenjeno izključno izobraženemu elitnemu bralstvu, obenem pa tudi prvo, ki praktično vzpostavlja slovenščino kot jezik vseh cerkvenih obredov. Kakšnemu bralstvu je Trubar namenjal delo, še danes zaslutimo ob branju njegovih besedil, ki so, tudi če jih prevedemo v sodobno slovenščino, nadvse zapletena, polna tujk in retoričnih figur. S teološkega vidika je Cerkovna ordninga pričevalec Trubarjeve popolne predanosti krščanskemu nauku, njegove brezkompromisne verske drže – kdor veruje, naj vero ohranja, kdor ne veruje ali pa veruje napačno, naj si vero pridobi.
Ideja o cerkvi slovenskega jezika
Primož Trubar, ki ga je šolanje na Reki, v Salzburgu, na Dunaju in Trstu dobro humanistično podkovalo, je po prevzemu vikariata v Laškem in ob začetku pridiganja v Ljubljani kmalu nastopal proti verskim sektam, ljudskemu praznoverju, videvanju svetnikov in nepremišljenem zidanju novih cerkva. Kritičen je bil tudi do svoje Katoliške cerkve, od katere se je dokončno ločil leta 1548, ko je moral zaradi svojih pridig zbežati iz Kranjske. Namero, da izda cerkveni red, ki bo uresničil njegovo zamisel o "cerkvi slovenskega jezika", je začel uresničevati, ko se je na povabilo kranjskih stanov v začetku 60. let 16. stoletja zmagoslavno vrnil v Ljubljano. Sprva je izdal razmeroma samosvojo priredbo augsburške, wüttemberške in saške veroizpovedi, kasneje pa natisnil še njen statut Cerkovno ordningo. S kodifikacijo cerkvene organizacije, s katero je postala slovenščina jezik vseh cerkvenih obredov, verskega nauka in opravil, je želel sicer samostojno "slovensko cerkev" vzpostaviti najprej na Kranjskem, nato pa še širše. Večina Trubarjevih vizij iz Cerkovne ordninge (na primer tista o vzpostavitvi slovenskih osnovnih šol za vse mlade) pa se žal ni uresničila.
Neuničljivost zapisane besede
Ker je Trubar z izdajo cerkvenega reda posegel v izključno pravico deželnega kneza, ki je edini smel izdajati uredbe o verskih zadevah, je nadvojvoda Karel ukazal Cerkovno ordningo zapleniti in uničiti, za Trubarja pa je to pomenilo dokončno izselitev iz domačih dežel. Da je ostala knjiga v rabi tudi precej po zaplembi, nam danes pove tudi lastništvo Bernarda Steinerja (pridigar je v ohranjeni knjigi naveden ob besedah "(ta knjiga) naj se izroči magistru Bernardu(inu) Steinerju", ki je postal magister šele avgusta 1569.
Če je bil nadvojvoda Karel uspešen v pregonu Trubarja, pa zagrizen katolik za boj proti protestantom ni imel prave moči. Ti so ne glede na preganjanja namreč s svojimi deli pustili neizbrisen pečat v slovenski kulturi. Slovenski knjižni jezik, ki so ga vzpostavili, pa so prevzeli skupaj s prevodom Biblije tudi v času protireformacije. Jezik slovenskih protestantskih piscev je tako živel in se razvijal vse do današnjih dni.

Razstava v NUK-u – naslovili so jo ravno Cerkev slovenskega jezika - je tudi izjemna priložnost za ogled številnih drugih del in dokumentov tistega časa, ki so redko na ogled javnosti. Posebno mesto pripada Ukazu nadvojvode Karla o zaplembi ordninge in izgonu Trubarja z dne 15. decembra 1564 (dokument hrani Arhiv Republike Slovenije). Predstavljena so vsa dela Primoža Trubarja, med drugim original Katekizma iz leta 1555, katerega drobne dimenzije povedo, da je bil za osebno rabo, stran iz Ta celega Novega testamenta 1582, kjer je nekdo Trubarju izpraskal usta in mu jih s tem simbolično zaprl, in številna druga zanimiva dela utemeljitelja slovenske književnosti.
Plakati razlagajo zanimivo ozadje pisanja in izdajanje Cerkovne ordninge ter kaj nam o tistem času povedo šolski redi, ne spregleda pa niti občutljive teme o tem, komu gredo zasluge za odkritje vatikanskega izvoda – Jožetu Markuži ali Christophu Weismannu. Avtor meni, da obema.
Namen razstave je obenem pokazati, kaj vse imamo, kaj se je ohranilo, kaj je v zbirkah NUK-a, pravi Kozma Ahačič in opozarja tudi na slabo ohranjene knjige, ki so zaradi takšnega stanja redko na ogled javnosti. Čeprav v podrobnosti, se tako postavitev dotakne tudi restavratorske stroke in pokaže, kako se knjige, ki jih je čas spremenil v krhke snope listov, vrnejo v spodobno stanje in pripravijo na leta novih branj in raziskovanj.