Tako so o Cukrarni zapisali v vabilu na razstavo Cukrarna - od tovarne sladkorja do tovarne kulture, ki jo bodo drevi odprli v Galeriji Kresija. Na njej bo predstavljen projekt prenove, ki so ga zasnovali v biroju Scapelab.

Zametki pred skoraj 200 leti
Zgodovina poslopja Cukrarne sega v 20. leta 19. stoletja, ko je tržaška trgovska družba Rossman in Pelican na tem mestu postavila rafinerijo sladkorja. Za naložbo se je odločila zaradi sprememb carinske zakonodaje v tedanji avstro-ogrski monarhiji in s tem med prvimi izkoristila zamahe industrializacije in globalizacije. Cukrarna je delovala od decembra 1828. Leta 1831 je bila povečana, leta 1835 pa so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije.

S pritegovanjem dodatnih lastnikov in kapitala je tovarna dobivala dodatne kotle, zmogljivosti in prostore. Hitro je pridobila dve nadstropji, leta 1854 pa je zrasel tudi prvi podaljšek. Sledila so leta širitev, prezidav in dozidav, s katerimi je Cukrarna dobila značilno sestavljeno strukturo. Na svojem vrhuncu je v tovarni delalo več kot 200 delavcev, njeni lastniki pa so desetletja imeli velike dobičke.

Avgusta 1858 je nepazljivost nekega delavca povzročila požar, ki je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja. Tovarna je izgubila tudi visoke dimnike, ki so ji dajali značaj industrijskega objekta. Požar, ovekovečen v sliki Franza Kurza Goldensteina z naslovom Cukrarna v plamenih, je bil po pričevanjih očividcev tako velik, da se je stopljen sladkor cedil v Ljubljanico, "ki je več dni tekla rjava in sladka".

Do srede decembra so tovarniško poslopje že delno prekrili. Želeli so urediti še notranjost in nadaljevati gradnjo, vendar do ponovnega delovanja ni prišlo. Za ustavitev proizvodnje je bila kriva tudi nova tehnologija pridobivanja sladkorja iz sladkorne pese, odkrita v Franciji.

(Zadnje) zatočišče prvakov slovenske moderne ...
Stavba je nato večkrat zamenjala namembnost. V 60. letih 19. stoletja jo je kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki je prostore oddajal vojaškim nabornikom, namenjenim v Mehiko, v 70. letih pa je prostore zasedla tobačna tovarna. Nov požar je stavba doživela leta 1872, pozneje pa so jo namenili za vojašnico. Po potresu leta 1895 so se vanjo zatekle družine brez strehe nad glavo. Med njimi tudi gospodinja Polonca Kalanova, ki jo danes poznamo kot stanodajalko Josipa Murna.

K njej in k prijatelju Murnu se je zatekel tudi Dragotin Kette, potem ko so v tržaški vojaški bolnišnici ugotovili za nesposobnega za vojaško službo. Za prva imena slovenske moderne - Murna, Ketteja, Ivana Cankarja, Otona Župančiča in druge - je bila sobica v zapuščeni stavbi dom in hkrati prostor ustvarjanja. Tu so se družili, prebirali svojo poezijo in v njej ustvarili nekatera svoja najbolj znana dela. Kette in Murn sta v Cukrarni tudi umrla.

... in ljudi z družbenega roba
Po drugi svetovni vojni je Cukrarna postala zatočišče za ljudi z roba družbe, za brezdomce, mezdne delavce in prostitutke. O Cukrarni kot o zatočišču brezdomcev pripoveduje tudi film Cukrarna, ki ga je leta 1972 režiral Jože Pogačnik. Zaradi večkratnih požarov so objekt zavarovali pred nadaljnjim propadanjem, okna in vrata v nižjih nadstropjih pa zazidali.

V začetku 90. let prejšnjega stoletja so Cukrarno želeli preurediti v nakupovalno središče, vendar se načrti niso uresničili, saj je nosilec projekta, podjetje Emona inženiring, šlo v stečaj.

Anarhistični kolektiv Cukrarna
V začetku leta 1999 so Cukrarno zasedli mladi anarhisti in anarhistke, ki so formirali Anarhistični kolektiv Cukrarna. V kolektivu Cukrarne je delovala tudi militantna frakcija, afinitetna skupina, AFF (Anti Fašistična Fronta), ki je bila odziv na porast ksenofobije, rasizma in simpatij do neonacizma v tistem času, predvsem med mladimi, je mogoče izvedeti na Anarhističnem portalu.

Konec preteklega stoletja je družina Kosler vložila zahtevek za vrnitev nacionalizirane hiše, denacionalizacijski postopek je trajal do srede minulega desetletja, ko je MOL kot njena dotedanja skrbnica postala edina lastnica.

Nov Fabianijev most, ki so ga začeli graditi leta 2009, odprt pa je bil leta 2012, je nekdaj povezane objekte presekal na dva dela. Od leta 2009 je tako stara Cukrarna na vzhodni strani mostu, na zahodni je palača ob Ambroževem trgu 3. Za najnujnejšo prenovo stare Cukrarne je poskrbel Jože Anderlič kot izravnalni ukrep za odstranitev Kolizeja. Položiti je dal nove strešnike in žlebove ter na grobo ometal del pročelja.

Čakanje na sredstva za načrtovano obnovo
Poslopju Cukrarne, ki je bilo dolga leta prepuščeno naključnim posegom in propadanju, se zdaj končno obeta korenita prenova. Zasnovali so jo v arhitekturnem biroju Scapelab, z njo pa bo Ljubljana hkrati dobila zametek širitve mestnega središča. Kot so pojasnili na ljubljanski občini, je vrednost projekta ocenjena na 15 milijonov evrov.

Letos je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, ki omogoča začetek pridobivanja evropskih sredstev za obnovo. Kot so pojasnili na Mestni občini Ljubljana (MOL), spremljajo razpise za dodelitev evropskih sredstev za namene, kakršen je prenova Cukrarne, vendar do zdaj primeren razpis, v katerega bi jo lahko umestili, še ni bil objavljen. Ob tem dodajajo, da bo delež sofinanciranja (MOL) odvisen od pogojev razpisa, na katerega se bodo prijavili. Rok za dokončanje del je glede na kompleksnost prenove in njeno zahtevnost ocenjen na dve leti in pol.

Najboljša rešitev prišla iz biroja Scapelab
MOL je natečaj za rešitev ureditve območja Cukrarne z Ambroževim trgom in nabrežjem Ljubljanice ter zasnovo novega upravnega središča za celotno območje Ljubljane - Ene hiše - na območju Cukrarne razpisala leta 2009. Med 16 prispelimi predlogi je strokovna žirija izbrala predlog arhitekturnega biroja Scapelab avtorja Marka Studena ter soavtorjev Ilke Čerpes, Mihe Dobrina in Borisa Matiča.

Podžupan Janez Koželj je pojasnil, da je žirijo še posebej prepričala v natečajni nalogi zahtevana rešitev skupnega centralnega preddverja - pokritega atrija upravnega središča ter odločitev avtorjev, da dajo prednost oblikovanju notranjih prostorov upravne stavbe in Cukrarne pred zunanjo podobo.

Predlog po njegovih besedah odlikuje tudi dosledna izpeljava jasnih izhodišč in vrednostnih predpostavk o interpretaciji značilnosti in pomenov prostora novega mestnega vozlišča. Avtorji so podali tudi celovito zamisel parkovnih ureditev javnega prostora na bregovih Ljubljanice, ki naj jih osredinja vodni trg s pristani. Zanimiva je tudi rešitev z vsebinsko obogatitvijo sprehajališča ob Ambroževem parku z znamenji literarne moderne, ki ga bo zaokroževal večnamenski, spominski notranji prostor Cukrarne.

Težišče predlagane ureditve je po Koželjevih besedah poslopje upravnega središča v obliki palače s pokritim dvoriščem, ki se z vmesnim krilom povezuje z mogočnim notranjim volumnom Cukrarne. Osrednji motiv sta notranja volumna v neposrednem dialogu povezanih stavb. V prvem bodo obiskovalci podoživeli sodobno upravo kot svetel, odprt in povezan javni prostor urejanja javnih zadev, v drugem kot skrivnosten, monumentalen prostor spomina, v katerem se lahko na različne načine predstavlja kulturna zgodovina mesta.

Zaradi obsežnosti in investicijske zahtevnosti je bil projekt Ena hiša razdeljen na posamezne sklope. Prvi obsega prenovo in preureditev tovarniškega poslopja Cukrarne, dvorišča in parkirišča za stavbo ter dela nabrežja pred stavbo, so pojasnili na MOL-u.

V skladu s spomeniškovarstvenimi smernicami se pri Cukrarni ščiti le zunanje pročelje z mrežo oken. Ker je bil objekt večkrat prezidan, so, kot je pojasnil Studen, v Scapelabu menili, da je to zmedo posegov in konstrukcijskih zagat najbolj smiselno presekati z eno potezo. Zato so se odločili za odstranitev vseh notranjih konstrukcijskih elementov ter vzpostavitev enovitega, odprtega prostora.

Dvojen značaj objekta
Da bi ohranili duh starega tovarniškega objekta, so nove posege in programe v celoti ločili od obstoječega ostenja in jih skoncentrirali v lebdeča volumna, med seboj povezana z mostovi in dvigalom. Cukrarna dobi tako dvojni značaj: obstoječe ostenje in veliki razstavni volumen, odprt do strehe, ki je historičen in prilagojen objektu, vanj pa so vgrajeni galerijski boksi, ki so po višinah in lastnostih zasnovani kot sodobni galerijski prostori.

S prenovo Cukrarne bo Ljubljana pridobila razstavne prostore velikih razsežnosti, ki bodo lahko poleg manjših gostili velike razstave in dogodke, kot sta BIO in Grafični bienale. S tem bo rešeno dolgoletno pomanjkanje velikega razstavnega prostora v Ljubljani. Obenem bo razstavišče nudilo tudi velike razstavne površine za potrebe Centra Rog, ki je predviden v neposredni bližini, pravijo v Scapelabu.

Na MOL-u dodajajo, da omogoča stavba Cukrarne idealne možnosti za vzpostavitev galerijskega prostora s potrebnimi višinami ter brez omejitev fleksibilnosti prostorov, kar v primeru Centra Rog ne velja. Glede na to, da bo revitalizacija tovarne Rog potekala etapno, nameravajo v ustreznem trenutku prenesti vsebino razstavišča v Cukrarno. Ob tem poudarjajo, da bo Center Rog produkcijski prostor.

Naposled večji razstavni prostori za prestolnico
Na MOL-u so še povedali, da bodo galerijo v Cukrarni predvidoma prevzeli v upravljanje Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML). Ob vzpostavitvi Galerije Cukrarna bodo sem prenesli tudi dejavnost Jakopičeve galerije. Kot so pojasnili, je bila ta v prostorih na Slovenski cesti urejena predvsem iz potrebe oziroma zaradi pomanjkanja večjih razstavnih prostorov v Ljubljani. Ker pa ima slovenska prestolnica bogato dediščino rimske Emone, nima pa možnosti predstavitve izjemnih najdb, ki so bila na območju Ljubljane izkopane v zadnjih treh desetletjih, bo Jakopičeva galerija poslej namenjena predvsem predstavitvi najdb iz rimske Emone, ki jih v svojih depojih hranijo MGML.

V prenovljeni Cukrani je predvidena tudi ureditev džezkluba, restavracije, multimedijskega prostora ter specializirane knjigarne in knjižnice. V kleti naj bi bila sodobno opremljena delavnica kot podpora produkciji.

CUKRARNA, od tovarne sladkorja do tovarne kulture from Scapelab on Vimeo.