Akvarel Poljski zajec, ki jo je severnorenesančni umetnik narisal leta 1502, v dunajski galeriji napovedujejo kot glavni dragulj razstave, s katero bodo v Albertini skušali predstaviti zbirateljsko dejavnost vojvode Alberta Saškega Tešinskega in njegove žene Marije Kristine, najljubše hčerke Marije Terezije. Razstava, ki bo na ogled med 14. marcem in 29. junijem, bo pod naslovom Ustanovitev Albertine: med Dürerjem in Napoleonom razstavila kakšnih 150 del, večinoma iz lastne zbirke. Med razstavljenimi umetniki poleg Dürerja, ki bo zastopan tudi s Študijo rok pri molitvi, izstopajo še Leonardo da Vinci s Študijo za zadnjo večerjo, iz časa renesanse tudi Michelangelo z risbo sedečega akta, iz obdobja baroka pa Rembrandt z risbo slona in Rubens s portretom Clare Serene.
Zbirateljsko delo ustanoviteljev Albertine
Med predmeti bo razstavljen Napoleonov klobuk, nekaj kosov pohištva, ki je krasilo dom vojvode Alberta, ter nakit in oblačila. Med postajami življenja ustanoviteljev zbirke so poleg Dunaja še Dresden, Rim, Pariz in Bruselj, tedaj pomembna umetniška in politična središča, zato bo razstava slikala tudi večplastnost mreže zbirateljev in trgovcev z umetninami, pa tudi življenje aristokracije stare celine ter miselni in politični zasuk ob prihodu razsvetljenstva. Podobi zbirateljskega para bosta na postavitvi zastopani z doprsnima skulpturama, njuno delovanje in življenje pa tudi z drugimi pričevalci tistega časa. Nekatere eksponate so za razstavo posodili iz Louvra, Metropolitanskega muzeja v New Yorku in Državne umetniške zbirke v Dresdnu.
Podoba, ki jo je Dürer naslikal za lastno veselje
Dürerjev "portret" zajca - glede na izraz živali, ki ga je slikarju uspelo ujeti na natančni upodobitvi, beseda portret niti ni tako zgrešena - bodo po zaprtju razstave pospravili nazaj v trezor. Vrednost slike ni le v virtuoznosti umetnikove poteze, ki je z neverjetno natančnostjo ujela vsak detajl zajčjega kožuha, ampak je tudi dokaz umetnikovega slikanja za lastno dušo in ne zgolj v zameno za plačilo naročnikov.
Takšne risbe živali, rok, stopal in drugih detajlov najdemo sicer v opusu praktično vsakega umetnika, vendar so jih večinoma uporabljali kot študije za večja platna. Nasprotno Dürerjev monogram in letnica na upodobitvi zajca povesta, da jo je umetnik cenil kot končano delo in ne pripravljalno risbo.
O okoliščinah nastanka podobe strokovnjaki niso enotnega mnenja. Ne ve se, ali ga je vsaj skiciral v naravi, nato pa detajle dopolnil v ateljeju, morda ob opazovanju mrtvega zajca, ali imel v ateljeju ves čas za model živega zajca. Zadnjo možnost po mnenju nekaterih dokazuje odsev okna v zajčevem očesu, čeprav je po drugi strani Dürer s podobnimi odsevi pogosto dodajal "iskro" v oči svojih upodobljencev.