Ljudje so se namreč razburili, ko je Kapoor za francoski nedeljski časopis komentiral, da je orjaška, lijaku podobna struktura, ki jo je inštaliral v morda najslavnejši vrt na svetu, tisti pred palačo v Versaillesu, v resnici upodobitev "vagine kraljice, ki prihaja na oblast".
Francoski rojalisti in konservativci so ogorčeni, češ da je opazka žaljiva do spomina na kraljico Marijo Antoaneto, predstavniki desnice pa so šli še dlje: po njihovem mnenju je že sama navzočnost šestih Kapoorjevih sodobnih skulptur v negovanih vrtovih Versaillesa žalitev za francosko zgodovino. "Orjaška vagina. Sodobna umetnost še naprej maliči našo dediščino," je tvitnil Robert Menard, župan Beziersa.

"Sem to rekel? Mislim, da nisem."
Nekaj dni pozneje je Kapoor že zanikal, da je to primerjavo sploh izustil - ali pa vsaj ne v takem kontekstu, kot so ga povzeli mediji. "Sem to rekel? Mislim, da nisem," se je branil. "Ne spomnim se, da bi rekel kaj takega." Na poizvedbo britanskega Independenta je Kapoor pojasnil, da je o svoji titanski stvaritvi, ki je naslovljena Dirty Corner, na dolgo in široko govoril za številne francoske medije. Morda je pri tem omenjal vagine, priznava, ampak nikoli ni v istem kontekstu govoril o Mariji Antoaneti ali kaki drugi francoski kraljici. "Ne vem, zakaj je omenjanje vagine tako problematično. Saj jo imamo vsi - no, vsak ima pač nekaj."

Nikoli ni ene same razlage
Celotna "afera" je pravzaprav zgrešila njegov prvotni namen, opozarja v Mumbaju rojeni Kapoor, ki je danes eno najbolj prepoznavnih imen v umetniškem svetu. "V umetnosti me ne zanimajo enoznačne implikacije. To ubije stvaritev." Seksualnost je torej samo ena izmed mogočih interpretacij skulpture Dirty Corner, ki jo poleg osrednje lijakaste konstrukcije sestavlja še kup kamnitih blokov in železnih delov.

Kaj se skriva za skrbno negovano simetrijo zelenic?
Prav tako ni imel namena žaliti, poudarja Kapoor, Andréja Le Nôtreja (1613-1700), ki je zasnoval versajske vrtove. "Le Nôtre je bil velik umetnik, eden izmed največjih vseh časov." Francoz je namreč park zasnoval po sistemu simetrije, ki naj bi vzbujala vtis "večne, nespremenljive moči". Ko so Kapoorja povabili, naj vrtove uporabi za kuliso lastne razstave - v resnici je šele osmi sodobni umetnik, ki je dobil to priložnost -, je sklenil "kopati pod to popolno zunanjostjo". Zadal si je cilj, da bo "razčetveril" negovane preproge zelenic (samo simbolično), da bo povzročil "zmedo in prevrat". Hotel je, po lastnih besedah, penetrirati zamrznjeno, racionalno fasado strogih vrtov in se prebiti do temnih, podzemnih sil za njo. Velika, lijaku podobna konstrukcija v Umazanem kotku, je očitna referenca na "zmedene realnosti telesa", razlaga Turnerjev nagrajenec. Veliki, neobdelani kosi marmorja, ki so prav tako del instalacije, so iz enakega marmorja, kot je zgrajena palača.

To seveda ni edina instalacija na razstavi. Posebej za to priložnost si je Kapoor med drugim zamislil poseben bazen, ki ga je krstil za Descension. To je obenem navezava na velike, formalne vodnjake Versaillesa, obenem pa tudi "temno, zvrtinčeno brezno, ki vodi v središče sveta".