Govorimo seveda o Avgustu Černigoju, ki bi 24. avgusta praznoval 110. rojstni dan in čigar grafike so na ogled v Galeriji Avgusta Černigoja v Lipici. Gre za predstavitev izbora Černigojevih grafik iz depoja na temo figure, ki so nastale med letoma 1950 in 1975. Odprtje razstave je pospremila projekcija filma o Černigoju režiserja Francija Slaka, o umetniku pa sta spregovorila Lučka Čehovin in Lev Menaše.
Černigojev povojni razvojni trgDela, ki bodo tokrat izpostavljena, že nekoliko dostopajo od konstruktivistične manire, s katero je Avgust Černigoj slovensko umetnost približal sodobnim tokovom v vizualni umetnosti. V povojnem obdobju kaže Černigojevo ustvarjanje razvoj od krajinarstva prek kubistične interpretacije videnega sveta (okoli leta 1956) do nove abstrakcije in informela (okoli 1960). Posebej v zvezi z informelom velja, da se je Černigoj za slovenske razmere hitro približal brezpredmetnemu slikarstvu in se tako v časovnem in tudi kakovostnem vidiku skoraj približal svetovnim pobudnikom informela, sloga, ki se je kot protipol geometrični abstrakciji ob koncu druge svetovne vojne izoblikoval na umetniški šoli École de Paris. Proti koncu šestdesetih se je Černigoj usmeril h kolažem in objektni umetnosti. Okoli leta 1970 je v njegovi ustvarjalni karieri spet zaslediti vzpon. V zadnjem desetletju se je ukvarjal predvsem z risbo, drobno grafiko in akvarelom.
Depo s prek 1.400 Černigojevimi deli
Prešernov nagrajenec iz leta 1976 je bil kljub le štirimesečnemu šolanju na šoli Bauhaus zgleden predstavnik umetniškega pristopa, ki ga je ta šola izpostavljala. Černigoj se je namreč ukvarjal s celovito stilizacijo življenja. Čeprav ga danes poznamo predvsem prek likovnih del - v lipiški galeriji jih hranijo prek 1.400 -, se je ukvarjal tudi z arhitekturnimi skicami, znani so njegovi konstruktivistični scenografski poskusi, med katerimi se je morda v spominu najbolj ohranil koncept scene za opero Črne maske Marija Kogoja.
Tržaški konstruktivistični krožek
Kogoj je bil le eden izmed umetnikov, ki jih je Černigoj uspel navdušiti za ideale konstruktivizma in ki so se zbirali v njegovem konstruktivističnem krožku v Trstu. Zraven so bili tudi Srečko Kosovel, gledališčnik Ferdo Delak in arhitekt Ivo Spinčič. To je bil umetniški krožek, ki bi v bolj ugodnih in za umetniške poskuse bolj dovzetnih razmerah lahko porodil tako odlično umetnost, kot je bila tista, ki je nastajala v Weimarju, Dessauu, Zürichu ali Parizu. Za nazaj ne moremo spremeniti ničesar, lahko pa se vsaj na primeren način spomnimo najvidnejšega predstavnika zgodovinske avantgarde pri nas. Mi se ga spomnili čez nekaj dni, ko bomo ob njegovem jubileju predstavili njegov portret.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje