Salzburški muzej bo moral sliko Gustava Klimta, ki je bila ukradena v času nacizma, vrniti vnuku in dediču njene prvotne lastnice, Amalie Redlich. Slika Litzlberg am Attersee iz leta 1915 je vredna nekje med 20 in 30 milijoni evrov, izvedensko mnenje pa je pokazalo, da je bila zahteva Georgesa Jorischa za njeno vrnitev upravičena. "Čeprav bo vrnitev slike za našo zbirko, provinco in celo Avstrijo boleča izguba, verjamem, da mora salzburška pokrajinska oblast ostati na poti, ki si jo je začrtala leta 2002 in ki ji ne dovoljuje, da bi se okoristila z dejanji zločinskega režima," je v izjavi za javnost zapisal direktor muzeja Wilfried Haslauer.

Natančno dokumentirana usoda
Redlichovo so oktobra 1941 iz Salzburga deportiralina Poljsko, od koder se, kot še toliko drgih, ni več vrnila. Gestapo je sliko ob pregledu njenega stanovanja zaplenil in jo prodal salzburškemu trgovcu z umetninami Friedrichu Welzu. Ta je Klimtovo sliko s salzburško Deželno galerijo zamenjal za neko drugo delo, od tam pa je prešla v last današnjega Muzeja moderne umetnosti.

V resnici ne gre za denar
Jorisch, ki živi v Kanadi, bojda namerava 1,3 milijona evrov od prodaje slike podariti muzeju, in sicer za obnovo vodnega stolpa, ki stoji v bližini muzeja na Mönchsbergu in ki jim ga zaradi pomanjkanja sredstev nikakor ne uspe prenoviti. Iz muzeja so hvaležno sporočili, da nameravajo stolp po prenovi poimenovati po Amalii Redlich.

Kolektivno zatiskanje oči
Proces neupoštevanja izvora umetnin se je začel kmalu po koncu vojne; to je odprlo pot trgovcem z umetnostjo, ki so ogromno del po tekočem traku prodajali zasebnim zbirkam in muzejem po vsem svetu. Nihče ni preveč spraševal, čigavo je bilo kaj pred letom 1945, in zahtevke po vrnitvah so bolj ali manj ignorirali. Šele leta 1998 se je na konferenci v Washingtonu 44 držav obvezalo, da bodo iskale "pravične rešitve" - je pa res, da jih ta sporazum ni k ničemur zakonsko obvezoval.

Lastniki se bojujejo za slike, ki jih nato prodajajo
Kakor koli že, Avstrija je spremenila zakonodajo in od leta 1998 pa do danes prvotnim lastnikom vrnila okrog 13 tisoč del. Toda od leta 2006, ko je zbiratelj Ronald Lauder Klimtov slavni Portret Adele Bloch-Bauer I, ki so ga lastniki izterjali od dunajskega muzeja, od njih odkupil za 135 milijonov dolarjev, je vprašanje pravičnosti zasenčila fascinacija z neznanskimi količinami denarja, ki je pogosto v igri pri teh prodajah.

Zahteva po povrnitvi se po eni strani zdi popolnoma nesporna - kdo bi le spodbijal legitimnost zahtev dedičev žrtev nacizma glede naropanih umetnin? Kjer so se muzeji upirali vrnitvi tega ali onega kosa, so se v preteklosti večkrat sklicevali, da so ga kupili zakonito in brez vednosti o resničnem izvoru (na primer dunajski Leopoldov muzej, potem ko so mu ZDA zaplenile izposojeni Wallyin portret Egona Schieleja ). Toda ali jih to odvezuje tudi potem, ko ta preteklost pride na dan?

Druga plat medalje
Ugledni britanski kurator Norman Rosenthal se, denimo, zavzema za prenehanje vračanja t. i. zaplenjenih umetnin v nacizmu - ne zato, kot je poudaril v odmevnem članku iz leta 2009, ker bi želel zmanjšati pomembnost vprašanja, ampak predvsem iz želje po spravi. Prepričan je, da tako ne bomo preteklosti nikoli pustili za seboj. Vsaka generacija se mora po njegovem mnenju na novo definirati in pravica do v času nacizma zaplenjenih del bi se zato morala izteči s smrtjo njihovih prvotnih lastnikov: "Če bi bili še vedno v petdesetih in bi ljudje, katerim je bil Monet ali Manet ukraden, še živeli, bi bilo sliko seveda treba vrniti - a ne zdaj in ne njihovim otrokom in vnukom. Svet bi se moral otresti preteklosti in živeti v sedanjosti. Najboljše iz preteklosti moramo seveda ohraniti, z najslabšim pa ne bi smeli biti obsedeni - to ne koristi niti posameznikom niti družbi kot celoti. Vsak človek bi se moral določati v sedanjosti, in ne na podlagi izgubljenega bogastva svojih prednikov."
Za vprašanjem povrnitve se skriva ogromno tržno motivirane hinavščine, je obenem prepričan. "Trg z umetninami spodbuja izterjavo slik od muzejev, kar je še posebej cinično in neprijetno - znano je, da si odvetniki in dražbene hiše na ta način skušajo dvigovati ugled. Takšno dobičkarstvo ne meče dobre luči na svet umetnosti."

Njegov najrazvpitejši somišljenik v Nemčiji je Bernard Schultz, direktor berlinske dražbene hiše Villa Grisebach, ki je pred nekaj v govoru na kanclerjevem uradu dediče obtožil, da jih umetnost zanima zgolj zaradi morebitnega zaslužka. "Govorijo "holokavst", a v resnici mislijo "denar"", so bile njegove besede. Za svojo izjavo se ni nikoli opravičil.

Včasih razsodijo tudi v škodo dedičev
Pred kakim mesecem je tako, denimo, posebna avstrijska komisija odločila, naj Alegorija slikarstva, najslavnejše delo izpod čopiča nizozemskega mojstra iz Delfta, Jana Vermeerja, naj kar lepo ostane, kjer je - na Dunaju. Dediči pokojnega grofa Jaromirja Czernina so sicer prepričani, da jim slika še vedno pripada, češ da je bila pod prisilo prodana za ceno, bistveno nižjo od svoje prave vrednosti (v last tretjega rajha je prišla za 1,65 milijona takratnih mark; to je bilo takrat približno 660 tisoč ameriških dolarjev). A ker si, kot je ugotovila komisija, Adolf Hitler ni dejavno prizadeval za odkup, ampak so se sliko trudili prodati Czerninovi odvetniki, se pač ne da dokazati, da je bil grof "žrtev političnega pregona".