Na svojih treh odpravah je Cook, izkušen morjeplovec in kartograf, prostrani in do takrat še večinoma neraziskani Tihi ocean prečesal bolj kot kdor koli pred njim - in se vrnil z zgodbami in artefakti pravljičnih otoških paradižev, posejanih z nezamisljivo floro in favno.

Pogrebne časti, ki so mu jih namenili Havajci - telo so iztrebili, skuhali in pazljivo izvlekli kosti, ki so bile tako nared za versko čaščenje (ritual, sicer rezerviran le za poglavarje in starešine) - pričajo o tem, da je Cook med njimi kljub nesrečnemu koncu, ki ga je doletel, užival precejšen ugled. Podobno je bilo v domovini: napisanih je bilo nešteto slavospevov, v Londonu in Parizu so uprizarjali predstave o njegovih podvigih, in kralj Jurij III. je za njim "točil solze" (prav tako po poročanju London Gazette).

Nosilec uničenja ... ali spoznanja?
V 20. stoletju je Cookova zapuščina izgubila del svojega sijaja: obtožili so ga, da da so njegova "odkritja" botrovala kolonializmu in uničenju strasoselskih kultur, ki so mu križale pot. Razstava James Cook in raziskovanje Pacifika, ki bo še do konca februarja na ogled v Bonnu, pa ga predstavi v malce drugačni luči: v ospredje postavi ključno vlogo, ki jo je Cook imel v razsvetljenstvu, kulturni revoluciji, ki je v temeljih spremenila pogled Evropejcev na svet. Razsvetljenstvo v najširšem pomenu besede je namreč vraže in navade preteklosti zamenjalo z raziskovanjem, znanostjo in vero v moč napredka, ki je pripeljala do industrijske revolucje. "Njegove odprave so bile posledica razsvetljenstva, obenem pa so močno vplivale na razsvetljenstvo samo," je prepričana Henriette Pleiger, ena od kuratork razstave.

Cook je s seboj vzel kopico nadarjenih umetnikov, botanikov in znanstvenikov, ki so dokumentirali, skicirali in popisovali vsa čudesa, na katera je posadka po poti naletela. Seveda se niso ustavili pri opazovanju: ladje so natrpali z živalmi, rastlinami in predmeti, ki so osupnili stari svet in iz Cooka naredili pravo zvezdo. Ti artefakti so se skozi leta razgubili po celini - največ jih je pristalo v Nemčiji - in tokratna razstava v Bonnu jih je prvič po dveh stoletjih več kot 550 zbrala na enem samem mestu. Na ogled je vse od čudovito izrezljanega lesenega orožja, ceremonialnega naglavnega okrasja poglavarjev in okrasnih prsnih ščitov iz biserov in zob morskih psov pa do bumeranga in skice kenguruja. Avgusta je na odprtje razstave prišla tudi princesa kraljevine Tonga in po besedah Pleigerjeve je, ko je videla predmete, narejene po postopkih in s tehnikami, ki so danes že izumrle, od ganjenosti jokala.

Sestavljanje koščkov mozaika
Najboljša ilustracija tega, ka je Cook s svojimi plovbami dosegel, sta globusa, ki sta bila narejena le 19 let narazen: na prvem, iz leta 1764 (štiri leta pred prvo Cookovo odpravo) je samo severni del Avstralije, o Novi Zelandiji ni ne duha ne sluha, spodnji del pa pokriva ogromna neznanka, označena kot Terra Australis Incognita. Čeprav so se te mitične dežele "lotili" že pred njim, je šele Cook dokončno strl uganko in zemljo proti jugu obkrožil tako daleč, kolikor je med ledeniki in nevihtami pač lahko prišel. To je jasno vidno na drugem globusu, iz leta 1783: "neznana zemlja" je izbrisana, Avstralija in Nova Zelandija sta pravilno postavljeni, pa tudi preostali Tihi ocean je precej podoben resnični situaciji.

Cooku je seveda pomagal kolosalni napredek, ki ga je v tistem času naredila pomorska navigacija: močno so se namreč približali "svetemu gralu" pomorstva 18. stoletja, določanju zemljepisne dolžine - ugotovili so, da je ključnega pomena podatek, koliko je ura na neki referenčni točki (v Greenwichu). Na svoji drugi plovbi je Cook že lahko preizkusil "morsko uro", izum svojega rojaka Johna Harrisona, ki je "presegla celo pričakovanja svojega najbolj gorečega zagovornika", kot je v pomorski dnevnik zapisal kapitan.

Skrivnost je dober prevajalec
Cookova potovanja so seveda pomenila soočenje med seboj radikalno razlikujočih se civilizacij, večinoma je šlo za miroljubna srečanja, vzajemno fascinacijo, ki pomeni začetek etnografskega preučevanja, trdi Pleigerjeva. Britancu je zelo pomagalo tudi to, da so na prvem potovanju "pobrali" tahitijskega vrhovnega svečenika, ki jim je nato zelo pomagal pri komunikacijah drugod po Polineziji. "Maori so prepričani, da bi bili Cookovi prvi koraki po Aoteaori (Novi Zelandiji) dleta 1769 tudi njegovi zadnji, če ga ne bi spremljal Tupaia," poroča zgodovinar Paul Tapsell. Tupaia jih je navdajal s strahospoštovanjem in to, da je bilo videti, da poveljuje četici čudnih belih ljudi, mu je samo še dvignilo ugled. Njegovo ime se je do danes ohranilo v ustnem izročilu, krajevnih in celo osebnih imenih Maorov.

V Avstraliji, kjer je Cook (v današnjem Botaničnem zalivu) pristal 28. aprila 1770, se Tupaia ni mogel sporazumevati z domorodci, zato je bila komunikacija otežena. "Zdi se, da hočejo samo, da izginemo," si je Cook zapisal v dnevnik. Ko je kartiral vzhodno obalo (ter jo zasegel in poimenoval New South Wales) in skoraj nasedel na Velikem koralnem grebenu, se tja ni več vrnil. Pot ga je zanesla še na arhipelag Tonga (ki ga je zaradi tople dobrodošlice krstil za Prijateljske otoke), Velikonočni otok, Novo Kaledonijo in Vanuatu, pa tudi do zahodne obale Severne Amerike (od Kalifornije do Beringovega preliva).

Sreča ga je zapustila šele na Havajih, kamor ga je pripeljal lov na mitski Severozahodni prehod. Serija manjših nesporazumov in kraja enega od njegovih manjših čolnov je privedla do spopada, v katerem jo je, ko se je obrnil proti morju, skupil po glavi (in nato še z nožem v hrbet). Vdova Elizabeth ga je preživela za dolgih 56 let.